»Trenutno besedilo predloga uredbe o sežigu komunalnih odpadkov omogoča podeljevanje koncesij za dobo najmanj 30 let in to brez vplivov sežigalnice na okolje in zdravje prebivalcev, čeprav se bo s podelitvijo koncesije praktično določila tudi lokacija sežigalnice,« so znova javno opozorili člani delovne skupine zdravniške zbornice za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje: zdravniki izr. prof. dr. Metoda Dodič – Fikfak (vodja delovne skupine), izr. prof. dr. Miran Brvar, Nevenka Mlinar, mag. Marina Praprotnik, Ana Mavrič ter doc. dr. Andreja Kukec, sanitetna inženirka. Kaj takšno onesnaževanje, ki naj bi se v prihodnje še eksponentno povečalo, pomeni za zdravje in življenja ljudi, vemo iz številnih okoljskih problemov na Slovenskem, med katerimi nedvomno izstopa vpliv Salonita Anhovo.

Omenjena skupina je nastala kot odziv na opozorila zdravnice Nevenke Mlinar, ki v ambulanti v Desklah, v neposredni bližini Anhovega, skrbi za paciente, med katerimi je pojavnost mezotelioma in drugih težkih obolenj na račun izjemno hudega onesnaženja bistveno višja kot kjerkoli drugje v Sloveniji. O tem je zdravnica splošne medicine Nevenka Mlinar v začetku letošnjega januarja podrobneje spregovorila tudi za zdravstveni portal.

Zdravniki, ki so konec tega tedna ponovno povzdignili svoj glas, aktivno bdijo nad aktualnim dogajanjem, ki bi utegnilo še povečati ogroženost na račun onesnaženega okolja pri nas; opozarjajo, da »podeljevanje koncesij brez strokovne presoje vremenskih značilnosti, pomena kmetijskih zemljišč, vodnih virov in poseljenosti lahko vodi do izbire koncesionarjev na lokacijah, ki predstavljajo večje tveganje za zdravje okoliškega prebivalstva.« 

Zato na dogajanje, ki ga usmerja ministrstvo za okolje in prostor, preprosto ne želijo pristajati. 

Na ministrstvu za okolje in prostor pa omenjene očitke zanikajo. V petkovem odgovoru njihove službe za odnose z javnostmi se vrstijo zagotovila, po katerih naj bi pristojno ministrstvo na podlagi že obstoječih zakonodajnih določb poskrbelo za vse postopke, vključno s presojo vplivov na okolje in vključno z vplivi na prebivalstvo in zdravje ljudi. 

Toda kot dobro vemo, so doslej vse te določbe zaobšle skrb za zdravje, vsi, ki (ni)so ukrepali na njihovi osnovi, pa so ljudi pustili na cedilu.

Zato člani delovne skupine, ki deluje v sklopu zdravniške zbornice, javno opozarjajo na dve najnujnejši spremembi, ki morata zdravje postaviti pred interes kapitala, ki brezkompromisno uničuje tako naravo in okolje nasploh kot tudi ali predvsem zdravje prebivalstva.

Po njihovem prepričanju je v uredbi pred njenim sprejetjem treba spremeniti merila in postopek izbora koncesionarja ter jasno opredeliti zahteve glede industrijskih emisij, o čemer so obe pristojni ministrstvi – za okolje in za zdravje – podrobno seznanili že v poglobljenem odzivu konec januarja (povezava na dopis zdravniške zbornice ministrstvu za okolje), pred tem pa javnost o nedopustnem dogajanju obvestili tudi v sklopu novinarske konference.

Zakaj torej zdravniki – kar 593 se jih je pridružilo apelu zdravnice Nevenke Mlinar k odgovornejšemu varovanju zdravja prebivalstva okoljsko izjemno ranjene srednje Soške doline pa tudi drugih onesnaže(va)nih območij po Sloveniji – pričakujejo in zahtevajo, naj umeščanje sežigalnic v okolje tudi pri nas postane odgovorna strateška odločitev, ki ne kleca pred interesi kapitala? 

Zato, ker zdajšnja ureditev ne skrbi za zdravje ljudi – in če ne bo sprememb v smeri pozivov varuhov zdravja, se utegnejo razmere v prihodnje še izdatno poslabšati.

»Postopek presoje vplivov na okolje je torej v slovenskem pravnem redu natančno opredeljen na zakonski in podzakonski ravni, zato te ureditve ni treba ponavljati v predpisih, ki podrobneje urejajo posamezno vrsto naprav in njihove emisije, kamor spada tudi predlog omenjene uredbe,« pravijo na ministrstvu za okolje in prostor. Omenjena trditev se zdi verodostojna, dokler človek ne pogleda nanjo z vidika posledic veljavne ureditve – in ta dopušča nedopustno, kot poudarja izr. prof. dr. Metoda Dodič – Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa (KIMPDŠ).

»Podatki morajo biti objektivni, kar pomeni, da mora vzorce ob neznanem času, torej nenapovedano, jemati in analizirati neodvisna institucija. Vse ostalo je konflikt interesov. In kakšna je resničnost pri nas? Meritve se še vedno odvijajo po nespremenjenem načelu, v skladu z zakonodajo, kar pomeni, da meritve izvaja ta, ki onesnažuje. Onesnaževalec prav tako sam izbere čas za izvajanje meritev. In sam izbere tudi laboratorij, v katerem analizirajo odvzete vzorce,« našteva predstojnica KIMPDŠ.

Posledice takšne prakse so znane, nedopustne – v krogih, ki bi morali privzeti odgovornost, pa še vedno namerno spregledovane. In ceno za takšno dogajanje plačujejo nedolžni. Ljudje, ki živijo na prizadetih območjih Slovenije, kamor na sežig in sosežig dovažajo smeti iz drugih držav – zato, da bi obvarovali zdravje tamkajšnjega prebivalstva. 

Pri nas pa davek za početje onesnaževalske industrije, ki mu država brez sramu prižiga zeleno luč, plačujejo tudi otroci.

Ilustraciji: iStock; fotografija Salonita Anhovo, portreti in video pogovori: Diana Zajec; izvedba naslovne fotografije: Zdravstveniportal.si

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.