Značka: etika

Značka: etika

Etika

Evtanazija: »Predlagani zakon ni prava rešitev – prihajalo bo do napak, prihajalo bo do zlorab ...«

»Upam, da pri nas ne bomo šli tako daleč kot v Kanadi, kjer trenutno razpravljajo o tem, ali bi evtanazijo lahko opravili tudi pri nekom, pri katerem je glavni vzrok trpljenja revščina,« izpostavlja enega od ekstremov na tem področju prof. dr. Matjaž Zwitter, predstojnik katedre za medicinsko etiko na mariborski medicinski fakulteti. Mnogi zdravniki nasprotujejo rešitvam, ki jih prinaša predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o katerem bo državni zbor odločal danes. Če bo predlagani dokument sprejet, ga bodo zdravniki spoštovali, ne bodo pa (vsaj večina njih) sodelovali pri prostovoljnem končanju življenja, ampak se bodo, kot smo slišali na včerajšnji novinarski konferenci dveh glavnih zdravniških asociacij, sklicevali na ugovor vesti.

Varnost in kakovost

Varnost in kakovost v zdravstvu: »To, kar se dogaja, ni nič drugega kot zafrkavanje pacientov!«

To, kar se v zadnjem času dogaja v zdravstvu in z zdravstvom, je nevzdržno – zlasti z vidika pacientov, ukleščenih v dolgih čakalnih vrstah in izpostavljenih številnim logističnim kratkim stikom na celotni poti celostne obravnave. Nedopustno dolgo zdravniško stavko je mogoče primerjati z učinkom posipanja soli na odprte rane zdravstvenega sistema, ki bi potreboval urgentno zdravljenje. Stavkajoči zdravniki vztrajajo na okopih, vlada pa sprejema precej rokohitrske ukrepe, s katerimi želi premostiti krč, ki ga bo javno zdravstvo zdaj doživelo še z uveljavitvijo preklicev zdravniških soglasij za nadurno delo.

Čakalne dobe

»Kot če bi rekam prepovedali, da prestopijo bregove – in to šele potem, ko je povodenj že davno zapustila struge in teče skozi hiše ter odnaša še zadnje ljudi, ki so pripravljeni ostati in poskušati pomagati«

Kaj ukreniti, če se kljub (pre)počasnemu krpanju zdravstva, v katerem v različnih specialnostih in na različnih ravneh zdravstvenega varstva vse bolj škriplje, razmere le še dodatno poslabšujejo? Kaj poreči na to, da kadrovske zagate že na terciarni ravni, kjer, na primer, skrbijo za otroke z najtežjimi nevrološkimi obolenji, najsi bo to spinalna mišična atrofija (SMA) ali epileptični sindrom, močno vplivajo na strokovno oskrbo obolelih otrok z zelo zahtevnimi stanji? Mladi zdravniki opozarjajo na stiske, s katerimi se vsi po vrsti – ne glede na bolnišnico, oddelek ali ambulanto, v kateri delajo – spopadajo iz dneva v dan, sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides pa je zaradi aktualnih razmer in (ne)reševanja akutnih sistemskih problemov napovedal stavko.

Skrb za čisto okolje

Zdravniki za boljše zdravje prebivalcev Anhovega in srednje Soške doline: »Zaščitite zdravje teh ljudi, kolikor je to sploh še mogoče!«

O tem, koliko hudega je prebivalcem srednje Soške doline, zlasti tistim, ki živijo v bližini Anhovega, povzročila industrija, ni vredno izgubljati besed. Na tem območju Slovenije plačujejo največji davek na račun dolgoletnega okoljskega onesnaževanja. Breme mezotelioma je tamkaj približno 100-krat večje kot drugod po Sloveniji. Zato se zdi povsem neverjetno, da si nekateri – tudi ali predvsem glede zaostritve zakonodaje na tem področju – vztrajno zatiskajo oči pred resničnostjo, ki jo na tem področju izpisujejo zdaj dopuščene razlike v dovoljenih emisijah strupenih snovi v zrak med cementarnami s sosežigom odpadkov in sežigalnicami odpadkov. Bodo poslanci vendarle izglasovali novelo zakona o varstvu okolja, ki so jo na podlagi 5000 overjenih podpisov prebivalcev Slovenije pripravile nevladne organizacije in ki naj bi končno pripomogla k izenačitvi standardov za sežigalnice in sosežigalnice?

Ukrepi

Je mogoče, da vlada z načrtovanimi interventnimi ukrepi na področju zdravstva želi stlačiti krog v kvadrat?

V kontekstu petkovega sprejetja interventnega zakona za zdravstvo na vladi, ki mora, seveda, prestati še zakonodajno pot, se družinski zdravnik Rok Ravnikar, donedavnega član strateškega sveta za zdravstvo, javno sprašuje o smiselnosti, upravičenosti in sprejemljivosti predlaganih ukrepov. V smislu parodije jih vzporeja s šolstvom, kjer bi, če bi bil načrtovan in sprejet takšen zakon, obveljalo, da bodo zaradi pomanjkanja učiteljev uvedli »povečanje razredov na 60 učencev, obvezne premestitve učiteljev med šolami, prepoved izrabe letnega dopusta in obvezno vključevanje vseh s končano pedagoško fakulteto v šole«. Kakšni so torej ukrepi, ki jih je vlada v petek popoldne po sprejetju na dopisni seji po nujnem postopku predlagala poslancem v obravnavo?

Pravice pacientov

»Imel sem pogovor s staro gospo, ki jo bolijo noge in ima težave z žilami – na pregled pa bo morala čakati kar do leta 2031!«

To bridko odslikavo dogajanja v slovenskem zdravstvu je v video pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj. Podrobno je spregovoril tudi o tem, kje in zakaj neurejenost zdravstvenega sistema ljudi najbolj boli ter na katerih področjih na račun kratkih stikov v sistemu oboleli plačujejo največji davek. Nedopustno dolge čakalne vrste pa nikakor niso edina ahilova peta slovenskega zdravstva; sistem škriplje na vseh koncih, teža tega bremena se lomi na plečih obolelih in zaposlenih.

Reforma

Lahko verjamemo, da bo ministrici za zdravje uspelo presekati gordijski vozel zdravstva?

V zdravstveni politiki piha nov, drugačen veter. Čutimo ga vsi – ker o tem ne padajo velike besede, ampak poskušamo prisluhniti predvsem zgovornemu molku, katerega posledic (še) nihče ne zna, ne želi, noče ali jih ne upa opredeliti. V slovenskem zdravstvu so posledice dolgoletnih turbulentnih dogajanj, včasih primerljivih s tramontano, občasno celo s tornadom ali cunamijem, spet drugič pa z umirjeno bonaco, danes na dlani. In niso optimalne – ne za bolnike, kajti nekateri med njimi zdaj ne le mesece, ampak že kar leta čakajo na preiskave in diagnostiko, in ne za zaposlene. Teh je vedno manj, saj odhajajo novim, prijaznejšim izzivom naproti, Slovenija pa se je znašla v začaranem krogu, v katerem številne čakalnice samevajo, klinični oddelki se praznijo, na urgenci pa oboleli nemalokrat prenočujejo kar na hodniku – namesto da bi jih prepeljali v najbližjo bolniško sobo, ki je prazna, a kaj, ko tam ni (vsaj ne vedno) tima, ki bi lahko bdel nad hospitaliziranimi bolniki. Kakšen veter bo moral zaveti, da se bodo razmere in razmerja v zdravstvu spet postavila na svoja mesta, da bo zdravstvo prestalo sistemske ujme, ki so počasi, a vztrajno izničile njegovega duha, pacienta pa zvrtinčile v komaj prepoznavno točko, ki v sistemskem kolosu postaja vse bolj izgubljena?

Reforma

»Bojim se, da bolnika ne vidimo«

»Veliko govoriti, preden sploh kaj narediš, zagotovo ni smiselno – prav tega pa smo se v Sloveniji v preteklosti že nagledali in naposlušali. Prevečkrat. Po drugi strani pa je moteče, da vsakršne spremembe in novosti, četudi so te skrbno domišljene, pri nas vedno pričaka 'fronta', ki si ne želi sprememb. Zato sem bil raje tiho – čeprav je težko verjeti, da sem lahko tiho,« je v sklopu jesenskega posveta o zdravstvu na Bledu pojasnil dr. Erik Brecelj, v konkretnem primeru predvsem v vlogi predsednika strateškega sveta za zdravstvo. V sklopu omenjenega dogodka je v pogovoru za Zdravstveniportal.si nanizal kar nekaj vzvodov, s katerimi naj bi že hudo majavi voz slovenskega zdravstva vendarle potegnili iz sistemskega živega peska, ki ogroža vse – paciente in v zdravstvu zaposlene.

Otroška srčna kirurgija

Kako ustaviti kalvarijo programa otroške srčne kirurgije?

»Od leta 2007, ko je iz UKC Ljubljana odšel srčni kirurg Vladimir Sojak, se do leta 2023 pri programu otroške srčne kirurgije ni zgodilo nič. Slovenija v 15 letih ni bila sposobna usposobiti lastnega kirurga, zato lahko rečem le, da smo zdaj še na slabšem, kot smo bili leta 2007. Zdravniki, ki smo zaradi nevzdržnih razmer odšli iz UKC Ljubljana, saj ni bilo niti prave vizije niti možnosti za zagotavljanje kakovostne in varne oskrbe bolnih otrok s prirojenimi srčnimi napakami, smo tako odločitev sprejeli, ker se je takrat zdelo, da smo na tem področju dosegli strokovno dno. Vendar je ta program zdaj pristal še nekaj stopnic niže,« se je v pogovoru za zdravstveni portal pediater Gorazd Kalan danes odzval na sporočilo vodstva UKC Ljubljana, da se je zdaj, dva meseca po odhodu češkega kirurga Romana Gebauerja, za nepreklicno odpoved delovnega razmerja odločil še slovenski kirurg Miha Weiss. In tako je v sklopu programa otroške srčne kirurgije ostal en sam kirurg.

Redke bolezni

»Akcije za zbiranje denarja, ki naj bi otroku z redko boleznijo omogočile zdravljenje v tujini, so lahko zavajajoče in za bolnike tudi škodljive«

Neizmerni sta stiska in nemoč staršev, ki izvedo, da ima njihov malček redko, neozdravljivo bolezen, ki bo pomembno vplivala na njegovo življenjsko pot. Naredili bi vse, da bi pomagali svojemu otroku, hodili od Poncija do Pilata, da bi prišli do zdravila ali do zdravljenja, ki morda pri nas še ni na voljo ali pa se raziskovalna pot, ki vodi do zdravila, šele odvija. To področje medicine zajema več kot 6000 različnih redkih obolenj in je še vedno prepredeno s sivino, ki pa jo sodobna znanost z vedno novimi dognanji o kompleksnih, praviloma genskih vzrokih tovrstnih bolezenskih pečatov, počasi, a vztrajno odstranjuje. Za starše je, razumljivo, čakanje na nove možnosti zdravljenja preveč negotovo in predolgo trajajoče, v želji po otrokovi ozdravitvi ali vsaj preprečitvi napredovanja neozdravljive bolezni želijo doseči več, hitreje, učinkoviteje. Zato iščejo strokovne obete v tujini, včasih tudi s pomočjo različnih organizacij, ki spodbujajo akcije zbiranja denarja za zdravljenje v tujini. To pa je, kot opozarja predstojnik Kliničnega oddelka (KO) za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo Pediatrične klinike (PK) ljubljanskega UKC prof. dr. Damjan Osredkar, vsaj v določenih primerih lahko dvorezna poteza.