V zreli družbi bi takšnemu fiasku, ko zakon, prerešetan z osebnimi interesi in prežet z resnično nenavadnimi prijemi, zavrnejo ne le tiste veje medicine, v katere poskuša ta dokument zelo brutalno poseči, ampak celotna stroka, tako medicinska kot pedagoška, po tekočem traku sledili odstopi. Pri nas je očitno drugače. Na ministrstvu za zdravje še vedno jamčijo za kakovost predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti in poslanci bodo že prihodnji teden nadaljevali z njegovo obravnavo. Klinični psihologi, pedopsihiatri in psihiatri pa se sprašujejo, kako neki je pri nas mogoče, da se bo kljub navedenemu nemoteno nadaljevala obravnava zakona, »ki je bil napisan na podlagi interesov ožje elite in je popolnoma povozil mnenje zdravstvene in pedagoške stroke«.

O tovrstnih dilemah, ravnanju politike, pomislekih stroke in posledicah morebitnega sprejetja tega zakona sva se za Zdravstveniportal.si pogovorili s psihiatrinjo in sistemsko psihoterapevtko ter predsednico Združenja psihoterapevtov Slovenije Bredo Jelen Sobočan.

Podrobneje v nadaljevanju in v video intervjuju.

»Če bodo zakon obravnavali že zdaj, na izredni seji, bo šel skozi parlamentarni postopek tak, kot je – torej kot skrpucalo«

Kar se je dogajalo in se še dogaja v ozadju dve leti trajajočih postopkov – priprave, usklajevanj in sprejemanja predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti –, ki so povsem zaobšli mnenje, dileme in opozorila klinične stroke, je nedopustno. S takšnim pristopom želijo interesne skupine, skupaj s politiko, v prihodnje spreminjati ter svojim željam in hotenjem prikrojevati družbene okvire, kar pa je nesprejemljivo zlasti tedaj, ko gre za zdravje, v konkretnem primeru za duševno zdravje, in za zagotavljanje čim optimalnejše obravnave. Kako ste pri peripetijah z omenjenim zakonom doživljali popolno obstrukcijo stroke in kakšna je bila pri tem po vaši oceni vloga odgovornih na ministrstvu za zdravje?

S poletjem se pravzaprav začenja že tretje leto in celotno obdobje je prežeto z občutkom izjemne nemoči. Vsi argumenti so bili absolutno preslišani – najprej v sklopu delovne skupine, potem absolutno na ministrstvu za zdravje in zdaj, na veliko razočaranje, tudi v politiki. Ko smo navajali strokovne, ampak res samo strokovne argumente, se je te vedno na nek način omalovaževalo, sprevračalo in obračalo v teze, češ da smo nesodelujoči, nepripravljeni na pogovor z drugo stranjo in da želimo ohraniti svoj »teritorij«, kar je čista laž. Že od začetka poudarjamo, da gre za povsem različni stvari, ki bi ju morali urediti vzporedno; ko bomo imeli dovolj dobro ločene stopnje obravnave, potem je možno sodelovanje – prej, v zmešnjavi, pa nikakor.

Sprejemanje tega zakona spremlja dvoje: na eni strani absolutna nemoč, na drugi strani izjemna aroganca, neverjetno nespoštovanje ljudi, ki smo svoje življenje 'odsedeli' v psihoterapevtskih ambulantah – zato smo ogorčeni nad kolegico, ki je ta zakon zasnovala, nad njenimi sodelavci, nad ministrico za zdravje in nad vlado, ki jo je prenekateri od nas tudi volil. Želeli bi si, da bi se tudi širša javnost jasneje zavzela za svoje pravice in da ne drvi v Ameriko.

Vsekakor je zanimivo in tudi povedno, da ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel trdi, da je bil predlog zakona v »širokem procesu usklajevanja« in da »v najboljši možni meri zajema ureditev področja«, s čimer pa se ne strinjate ne klinični psihologi, psihiatri in pedopsihiatri, niti medicinska in pedagoška stroka nasploh. Kaj se torej skriva v ozadju?

Ja, to, kaj se skriva v ozadju, je veliko vprašanje. To nas vse zanima. Ves čas imamo zelo slab občutek in smo zgroženi nad tem, da ni bilo mogoče neposredno komunicirati z ministrico, ki tudi ni slišala svojih najvišjih posvetovalnih organov, razširjenih strokovnih kolegijev. Ko smo svojo zagato predstavili širši medicinski stroki, pa je ta prepoznala nevarnost močnega padanja kriterijev za obravnavo v zdravstvu. 

Najprej smo domnevali, da bodo zelo pocenili sistem – z uvedbo slabo izobraženih ljudi, ki jih bodo plačali slabše kot strokovnjake, ki zdaj pokrivamo to področje v zdravju, vendar se je pokazalo, da v resnici sploh ne bi šlo za zniževanje finančnih sredstev. Je pa za celotno medicino precej strašljivo, če se bodo strokovni in izobrazbeni kriteriji začeli nižati – kajti potem smo v resnici ogroženi vsi. Zdravstvo samo po sebi pa mora biti konservativna stroka; vstope novih metod in načinov dela smemo dopuščati le z veliko previdnostjo in odgovornostjo, to se ne sme odvijati na podlagi občutkov in idej.

Občutek in ideja, da je duševno in mentalno zdravje nekaj manj pomembnega, zato bodo škode manjše in manj opazne, je torej nekakšen poskus, ali je mogoče 'razsuti' visoko raven slovenskega zdravstva – in to se nam zdi skrajno nesprejemljivo, žaljivo in do naše stroke popolnoma nespoštljivo. Zato smo ogorčeni.

Zanima me, kako po strokovni, deontološki in tudi etični plati ocenjujete ravnanje tistih kolegov, ki so sodelovali pri pripravi spornega zakona? Kako ocenjujete pristop zdaj že nekdanje članice ministričinega kabineta dr. Mojce Zvezdane Dernovšek in drugih članov delovne skupine, ki so predlagani zakon pripravili in uokvirili tako, da so poskušali nesprejemljivo znižati uveljavljene strokovne standarde na tem področju, obenem pa poskrbeti za ureditev tega področja tako, da bi vrata v zdravstvo in v skrb za zdravje obolelih na široko odprli zasebnim interesom, zasebnim fakultetam? Vodenje ene od takšnih je pred nekaj dnevi prevzela prav dr. Dernovškova kot glavna pogonska sila za sprejetje pravzaprav vsesplošno kritiziranega zakona o psihoterapevtski dejavnosti ...

To je nesprejemljivo. Ves ta čas v resnici ni komunicirala z nami, tudi na podlagi številnih osebnih zamer, ki jih osebno sicer ne poznam, ker nisem bila prisotna na kliniki in v drugih institucijah, kjer je dr. Dernovškova prišla v stik s kolegi. Je pa tudi najina komunikacija v zvezi z zakonom tekla predvsem na izjemno emocionalni in niti slučajno na strokovni ravni. 

Psihoterapijo kot metodo zdravljenja namreč v Sloveniji izvajamo od 60. let prejšnjega stoletja. Od takrat dalje imamo izobraževanja, ki tečejo znotraj stroke, kot specialistična podiplomska stopnja izobraževanja. In vsi ti očitki, da bo neke vrste akademizacija to kakorkoli spremenila ali prinesla dvig kakovosti, pa so v resnici izredna manipulacija. 

Njeni kontakti z vsemi deležniki druge strani so bili ves čas jasni. Ne bom špekulirala o tem, na čem temeljijo. Toda če se ti skoraj nihče od kolegov ne more javno pridružiti, je to zagotovo vprašanje, ki bi moralo politiko malo zaskrbeti. Res pa je, da so doslej menili, da je predstavnica stroke – formalno sicer je tako, vsebinsko pa nikakor ne. Kajti z vsemi nami, ki smo med drugim tudi nasledniki začetnikov psihoterapije v Sloveniji, sploh ne komunicira.

V resnih državah bi takšnemu dogajanju, zaznamovanemu s konfliktom interesov, odsotnostjo integritete, zlorabo položaja, namerno obstrukcijo stroke in, konec koncev, popolno blamažo politike, ki še vedno vztraja pri sprejetju slabega zakona, sledil niz odstopov. Pri nas smo lahko zaznali zgolj nekaj posuvanja s pepelom in koalicijski zamik (če sploh) zakonodajnega odločanja o spornem zakonu, ki mu je SD po zadnjih dogodkih odtegnil dosedanjo podporo, na jesenski čas. Se vam zdi, da je pri tako simptomatičnem dogajanju, ki pušča izrazit odtis na javnem zdravstvu, to res dovolj? 

Seveda ne. Te salte, ki jih nepretrgoma izvajajo, so ena sama manipulacija. Tako se je prav danes zjutraj pokazalo, da gre zakon na izredno sejo. Sprenevedanje politike, ministrstva za zdravje, ministrice in prof. Dernovškove je izjemno. 

Tistim, ki smo še iz starih časov, je jasno, da je bila ideja o osamosvajanju zato, da se oddaljimo od balkanskih manir, čista iluzija. Balkanske manire so tako globoko v nas, da bi v resnici z lahkoto ostali v Jugoslaviji in tam sami sebi pripovedovali zgodbico o poštenih, močnih, pametnih, bistrih, neskorumpiranih ... Zdaj pa, seveda, odigravamo balkansko politiko, balkansko mentaliteto – in ploskamo tistim, ki se znajdejo. 

Zato sploh ne dvomim, da bo zakon sprejet. Ne dvomim, da imamo novo dekanjo, ki ne izvaja psihoterapije, vendar nas bo o tem učila. Ne dvomim, da klerikaliziramo družbo prek Levice, SD-ja in Svobode. In ne dvomim, da smo ljudje, ki si ne zaslužimo svoje države.

Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) je o nastali situaciji sicer resda obveščena, a zdi se, da bomo tudi tokrat priča sindromu brezzobega tigra ...

Vprašanje, če je res obveščena. Ob dogajanju s tem zakonom nisem več prepričana, da je sploh kaj res.

Res pa je, da smo bili v obdobju javne razprave o predlogu zakona, ko smo obiskovali poslance, redno prijavljani na KPK, ki si je z nami naredila kar veliko posla. Tudi to, koga komisija za preprečevanje korupcije pogleda in koga ne, potrjuje občutek, da država razpada, da propada odgovornost in da smo pravzaprav le še majhen skupek plenilcev, ki poskušajo drug drugemu odvzeti plen. In to je nekaj, kar je ob tem zakonu simptomatsko in kot vzorec kaže tudi na celotno družbo.

Najprej se je razprodalo vse, kar je bilo na nek način skupno in na čemer bi lahko ustvarili tisto našo željeno Švico. Zdaj razprodajajo še javno šolstvo in javno zdravstvo. Ob tem je težko biti tiho in težko je biti ob tem neprizadet – še zlasti, ko uničujejo tvojo lastno »hišo«.

Kakšen pa je vaš predlog glede ureditve področja psihoterapevtske dejavnosti tako, da zakonodaja ne bi bila prepredena z zankami in luknjami, ki bi tudi v zdravstveni sferi omogočale delovanje nepreverjenih praks, obolele pa izpostavljale možnostim zlorabe in nekakovostne obravnave, ki lahko bolj škodi kot koristi? In kako to uskladiti z vizijo resornega ministrstva, ki si, kot je ob zadnjem dogodku znova poudarila ministrica za zdravje, »prizadeva za urejen, pravičen in dobro delujoč javni zdravstveni sistem z visoko stopnjo integritete«?

To bi bilo super, s tem se vsi strinjamo. Toda samo floskule so premalo za rešitev tako kompleksnih stvari. Težave so se začele, ko je nekdo, ki je bil na nek način 'odpadnik' oziroma se ni strinjal s psihiatrijo kot tako, ustanovil svojo fakulteto, ki nikoli ni bila priznana, in množično proizvajal nove kadre. Po potrebi se predstavlja kot psihiater – obenem pa globoko ruši in podira zaupanje naših bolnikov v uradno psihiatrijo, ki kot redno in neločljivo metodo dela uporablja psihoterapijo.

Na drugi strani se je vzpostavila relacijska družinska terapija na teološki fakulteti. Če pogledamo njihov predmetnik, smo prepričani, da to spada v neko območje, kamor ljudje prihajajo kot pripadniki določenega verskega prepričanja. Vsi ostali, ki tega prepričanja ne delijo ali so pripadniki drugih ver, pa se ob teh terapevtih znajdejo v resni zagati.

Oboji so ves čas producirali veliko maso ljudi, za katere smo pričakovali, da se bodo poimenovali drugače, vendar vztrajajo pri poimenovanju psihoterapevti. Zato smo šli v kompromis; poimenovanje je ostalo, vendar je njihovo delovanje v smislu psihoterapije popolnoma drugačno od klinične psihoterapije; ta se izvaja znotraj treh poklicev, ki imajo popolnoma drugačno bazo in to metodo povezujejo z drugačnim načinom obravnave, v sklopu zdravstvenega sistema. Za nas to ni poklic, za nas je to metoda dela. 

Da bi uredili ti dve popolnoma različni stvari, bi se morali vrniti na izhodišče in razumeti, da njihov poklic ni in ne more biti zdravstveni. Zdravstvena zakonodaja kot taka je bila sicer ves čas izgovor, da bo varnost zagotovljena prek zdravstvene zakonodaje, inšpekcij in tudi z delom psihoterapevtov ob ostalih treh poklicih. Takšno izhodišče je napačno. 

Menimo, da je psihoterapijo, kakršna je danes na trgu, absolutno treba urediti – da se te ljudi, ki imajo vendarle neko izobrazbo, loči od tistih, ki so psihoterapevti po navdihu ali ker so naredili nekakšne hitre tečaje, nakar izvajajo zelo sporne metode. Ljudje pa ne morejo točno vedeti, h komu pridejo na trgu, ki ni reguliran. Ta razločitev je pomembna, zato je res treba poskrbeti za ureditev psihoterapije na trgu, izven zdravstva. 

Ti, ki danes prihajajo v zdravstvo, čutijo, da potrebujejo pomoč zdravstvenih delavcev. Tistim, ki gredo na trg, se zdi, da njihova motnja ni takšna, da bi želeli vstopiti v psihiatrično ali v klinično psihološko ambulanto. Ta ločitev bi bila rešitev in je nujna; zagovarjamo jo ves čas in ne vidimo druge možnosti. Vse ostalo pa je smer, ki bo pomenila veliko pogubo za bolnike, ker se ne bodo več znašli in ne bodo vedeli, kam se obrniti po pomoč, niti ne bodo vedeli, h komu so prišli.

Precej zavajajoče se zdi tudi poudarjanje, da ima predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti podporo pacientov, čeprav vemo, da številna združenja rešitvam, vsebovanim v predlogu zakona, odločno nasprotujejo. Dobro namreč vedo, da je strokovna pomoč kliničnih psihologov, pedopsihiatrov in psihiatrov obolelemu pogojena z multidisciplinarnim sodelovanjem, z usklajevanjem s predstavniki drugih strok, ki zdravijo osnovno bolezen in zaplete, ki jih ta prinaša? Po »rešitvah«, ki jih predvideva zakon, pa ne bi bilo tako ...

Nekoč smo imeli nevropsihiatrijo. Potem sta specialnosti razpadli. In psihiatri kljub temu, da krožimo tudi na nevrologiji, dobro vemo, da nismo usposobljeni za nevrološko medicino in se torej ne čutimo kompetentne za to, da bi kolege nevrologe kakorkoli nadomeščali oziroma vstopali na teren, ki ga ne poznamo. Ta razdelitev, ki je pravzaprav namenjena bolnikom – pa tudi nam, izvajalcem, da ostanemo na 'varnem terenu' –, je nujna. 

Iz svoje prakse lahko povem, da me je ob peripetijah s tem zakonom vsaj deset bolnikov vprašalo, če želim, da se tudi oni oglasijo. Na to si vedno rečeš: 'O, bog, nikakor!', kajti to absolutno takoj podre temeljni terapevtski odnos. Izrabljati svoje bolnike za kakršenkoli namen je nekaj, kar je do konca etično sporno.

Jasno je, da je v psihiatriji in klinični psihologiji velik del ljudi, ki hodijo k nam, in so s tem, kaj lahko dosežemo za njihovo blagostanje, nezadovoljni. Zdravila so takrat, ko so predpisana, nujna; nikoli niso nekaj, kar je enostavno in všečno jemati. Kronična bolezen, zlasti duševna – pa naj gre za obolenje ali za hujšo motnjo –, je nekaj, kar si najmanj želimo. In tako je tudi objektivna predstavitev te situacije res težka, ljudje najmanj verjamejo ... Zato so vse kritike, ki letijo na uradno zdravstveno stroko, popolnoma razumljive in se je nanje v bistvu nesmiselno odzivati. 

Lahko pa povemo jasno in glasno, da nikoli ne bomo in nismo ne po facebooku in ne pred novinarji aktivirali tistih bolnikov, ki bi povedali, da leta in leta sedimo z njimi v poglobljenih ali zgolj podpornih oblikah psihoterapije. Vendar s strokovno in človeško integriteto lahko povem, da velik del nas to počne; vedno bo nekaj psihiatrov, ki so eksperti na farmakološkem področju in so izjemno dragoceni. Ljudje vedo, pri kom poiskati pomoč, vedo, kdo uporablja katero vrsto psihoterapevtske metode in kdo je ekspert zgolj za zdravljenje z zdravili. To je nekaj, kar nas kot stroko bogati, to ni razlog, da bi se razvrednotilo psihoterapijo znotraj delujočega zdravstvenega sistema, ki je, mimogrede, dovolj dober. Seveda ga lahko popravljamo, to je vedno naš cilj.

Za politiko so problematične čakalne dobe. Povečuje se pojavnost kriz pri otrocih in mladostnikih, toda z resolucijo o duševnem zdravju, ki v kratkem obeta dovoljšnje število strokovnjakov, bi lahko tem potrebam v celoti zadostili. Pedopsihiatri že dolgo čakajo na drugega pedopsihiatra znotraj tima, kar bi oziroma bo rešilo velik del čakalnih dob – tako da politika lahko odobri samo to in bo že naredila zelo veliko za skrajšanje čakalnih dob predvsem pri otrocih.

Tu so se stvari vendarle začele odvijati v pravo smer, kajne?

Absolutno.

Ob tem se človek vpraša, kaj bo sledilo. Koalicija trenutno napoveduje, da bo z odpravo anomalij pri zakonu o psihoterapevtski obravnavi in njegovi vsebini zagotovljena uporabna vrednost, s katero naj bi izboljšali dostopnost do tovrstnih storitev. Verjamete, da bo res tako?

Če bodo zakon obravnavali že zdaj, na izredni seji, bo šel skozi parlamentarni postopek tak, kot je – torej kot skrpucalo. Tudi tisti politiki, ki so ga soustvarjali skozi zmedo amandmajev, priznavajo, da zakon ni dober, vendar da je nekje treba začeti, saj želijo presekati gordijski vozel konfliktov med zdravstveno stroko in ostalimi zelo zainteresiranimi za ta zakon. In ko se bo videlo, kje bo šlo narobe, bodo to pač popravljali. To je, seveda, absolutno nerešljivo, saj bodo naredili nove in nove zanke, iz katerih se psihoterapija ne bo več izvila.

Kje je eden izmed osnovnih problemov? Ko bo, pavšalno rečeno, na voljo 'psihoterapija na napotnice za vse', bo, kot je opozoril že prof. dr. Ihan, zelo podobno kot pri fizioterapiji. V določenem starostnem obdobju, ko se pojavijo težave, namreč vsak od nas potrebuje fizioterapijo; ko gremo v čakalno vrsto za fizioterapijo tisti, ki nas samo nekaj boli in tišči, čakalne vrste popolnoma zamašimo. Vsi tisti, ki fizioterapijo potrebujejo nemudoma, ker so imeli prometno nesrečo, poškodbo ali resnejšo bolezen, so v isti čakalni vrsti – in ti si zdaj plačujejo fizioterapijo.

Identično bo s psihoterapijo. Z vidika diskurza, da vsakdo potrebuje psihoterapijo, da vsak potrebuje tovrstni pogovor, sploh zdaj, ko družba razpada, ko razpadajo družine, kolektivi, partnerstva, je jasno, da bodo vsi ti posamezniki šli v čakalne vrste. In naše čakalne vrste bodo zamašene do konca. 

Lahko vam zagotovimo, da tisti, ki res potrebujejo psihoterapijo ali psihiatrično obravnavo, niso dovolj asertivni, da bi se lahko prebili čez te vrste. Že tako ali tako čakajo predolgo – in v bistvu bodo na vsak način ogroženi. Ali se bo začele kopičiti posledice slabo obravnavanih resnih psiholoških motenj ali pa bodo ti ljudje začeli vzporedno plačevati za psihoterapijo, psihiatrijo ali klinično psihološko dejavnost – ker ne bodo prišli na vrsto po redni poti. Tu vidimo velikansko zmešnjavo.

Vključena sem v spletni študij v ZDA, kjer je zdaj največji problem to, da psihoterapevti ostajajo brez dela. Ljudje ne prihajajo več na psihoterapijo oziroma nimajo več denarja zanjo. Psihoterapevti se sprašujejo, kaj jih čaka. 

Zato menim, da vsi ti, ki se jim pri nas zdaj tako zelo mudi priti v zdravstveni sistem, dobro vedo, kakšen je oziroma bo trend psihoterapije, ki si je čez nekaj let ljudje ne bodo mogli več privoščiti. Zato tako močna želja, zasesti delovna mesta v novoodprtih centrih za duševno zdravje – in, seveda, še naprej izobraževati maso ljudi, ki za zdaj jahajo na modernem valu psiho-pop pomočnikov. To je moderni trend, ki izjemno škodi resni stroki in imamo do njega absolutno distanco, saj se z njim nikakor ne strinjamo.

Video pogovor in portreta: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.