Slovenija ima zagotovljeno dobro dostopnost do zdravil. Stroški zdravil na recept so med najnižjimi v Evropi, ne le po zaslugi določitve najvišje dovoljene cene za posamezno zdravilo, ampak tudi ali predvsem po zaslugi pogajanj med zavodom za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in farmacevtskimi podjetji o dodatnih popustih.

»Ne morem se več ukvarjati z norostmi naših politikov. Še tistih nekaj sekund, ki so ostale za pregled bolnika, naj bi zdaj porabil za detektivsko delo za ZZZS, kot njihov zavarovalniški agent,« ugotavlja Dušan Baraga, splošni zdravnik in pediater iz Zdravstvenega doma Cerknica. Danes se je v njegovi ambulanti zvrstilo 105 bolnikov, v ponedeljek 100, nikoli pa jih ne pregleda manj kot 80 na dan. Potem pa napoči čas za papirologijo, ki je je vedno več.

Zadnja seja skupščine zdravniške zbornice je izzvenela kot inscenacija dramskega dela z nepredvidljivim dramaturškim lokom, v katerem se je v nizu stanovskih pričevanj vsako naslednje zdelo še bolj boleče in prežeto s še manj upanja, dokler se zgodbe zdravnikov družinske medicine z vseh koncev Slovenije niso zlile v en sam vtis: družinska medicina res ugaša, pred našimi očmi. Nič kaj dosti bolje ni v primarni pediatriji in ginekologiji.

Dilema, ali naj zdravstvene zavode vodijo zdravniki, ki so subtilnejši glede skrbi za paciente, ažurnosti, kakovosti in varnosti zdravljenja, ali menedžerji, ki v osnovi nimajo nič skupnega z medicino, imajo pa bistveno več poglobljenega znanja s področja ekonomike, organizacije in vodenja poslovnih procesov, ni nova. Pa tudi nič manjša ni, kot je bila pred nekaj leti ali desetletji. Se pa v (zobo)zdravniških krogih spreminja odzivnost na ta problem, kar ni nič nenavadnega, saj vse pogostejše prevzemanje vodstvenih zadolžitev v praksi vedno znova pokaže na vrzeli v znanju, ki jih je treba zapolniti – v dobro nemotenega (so)delovanja v procesih zdravljenja, v dobro bolnikov.