Slovenija se je v mednarodnih primerjavah dolgo lahko ponašala s podatkom, da ji je, tako rekoč edini od posttranzicijskih držav, uspelo ohraniti dobro delujoč zdravstveni sistem. Danes pa so nam lahko za zgled države, ki so takrat izrazito zaostajale za nami. Slovenski zdravstveni sistem, v katerem bi do korenitih sprememb moralo priti že davno, a so se vedno znova vse po vrsti porazgubile v kalnih političnih in interesnih, koruptivno obarvanih vodah, je namreč danes v vse prej kot zavidljivem položaju. Primanjkuje zdravnikov, medicinske sestre uhajajo v bolje plačane službe, aparature so v dobršnem delu dotrajane, stavbe zastarele, bolnišnični prostori marsikje povsem neustrezni. Bolniki pa so ujeti v predolgih čakalnih vrstah, v katerih umirajo – dobesedno.

Slovensko zdravniško društvo (SZD) v zadnjem času javno opozarja na odstopanja v delovanju urgentnih centrov, ki bi bolnikom po Sloveniji morali zagotavljati enakovredno dostopnost in kakovost urgentne oskrbe, vendar v praksi ni tako. Ministrstvo za zdravje so že pozvali k ukrepanju, s katerim naj bi odpravili številna neskladja, ki so se pojavila pri delovanju urgentnih služb, kajti zdravniki iz različnih regij so, kot ugotavlja izvršilni odbor zdravniškega društva, na podlagi aktualnih zakonskih določb pri izvajanju nujne medicinske pomoči primorani delati pri najmanj dveh delodajalcih, ob tem pa prihaja do skrb vzbujajočih težav. O tem sem se za Zdravstveniportal.si po zadnji seji koordinacije zdravniških organizacij pogovarjala s predsednikom SZD prof. dr. Radkom Komadino.

V ekstremnih razmerah, ki jih v zadnjem letu narekuje epidemija novega koronavirusa, se je način dela v zdravstvu močno spremenil. Nič kaj dosti drugače ni bilo v zobozdravstvu, kjer pa se je uveljavil dober modul: v ordinaciji v sklopu enega delovnika obravnavajo manj pacientov kot prej, a se prav zaradi tega lahko vsakemu posamezniku posvetijo celoviteje in v eni seansi naredijo več. Seveda pa izzivov kljub vsemu ne zmanjka – dostopnost ni idealna, v skrbi za ustno zdravje prenekateri parameter še vedno ostaja pozabljen, mnogi pacienti ne pridejo na pregled, ker se bojijo COVID okužbe ... Pa tudi dentalni turizem zahteva svoj davek. Kaj o teh dilemah pravi slovenska zobozdravstvena stroka v kontekstu svetovnega dneva ustnega zdravja (20. marec)?

Se spomnite ugotovitev o vrtoglavih cenah žilnih opornic, ki so v Sloveniji skorajda za 200 odstotkov presegale cene enakega medicinskega materiala na Švedskem? Epiloga te zgodbe še vedno ni. Nasprotno, finančna malha, namenjena zdravstvu, bolnikom in njihovemu zdravljenju, očitno še naprej ohranja status neizčrpnega vira prihodkov tistih, ki znajo in si drznejo zaobiti sistem ter delovati neetično in koruptivno. In teh pri nas ni malo.