Če slovenski pacient zaradi akutnega zobozdravstvenega problema, ki bi se po nedopustno dolgem čakanju na ortodonta ali endodonta v javnem zdravstvu lahko močno poslabšal in imel konkretne posledice, stomatološko oskrbo poišče pri zobozdravniku, ki nima koncesije, mora za zdravljenje plačati iz lastnega žepa. Istemu pacientu, ki obupa nad čakanjem v našem javnem zdravstvu in se za povsem enako storitev, ki bi mu jo sicer lahko zagotovil slovenski stomatolog, odpravi k zasebniku v tujino, pa zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) stroške zdravljenja povrne. Na račun te sistemske anomalije se iz slovenskega zdravstva milijoni evrov prelivajo čez mejo, čakalne dobe v ortodontiji in endodontiji pa pri nas še naprej ostajajo nedopustno dolge.

Verjetno ga ni starša, ki se ne bi spraševal, kam neki je zašlo slovensko zdravstvo, če njegov otrok potrebuje pregled pri ortodontu – in prav nič drugače ni pri odraslih pacientih, ki pred nadaljevanjem stomatološkega zdravljenja potrebujejo natančnejši, bolj filigransko usmerjeni pregled pri endodontu. Kajti čakalne dobe so še vedno tako nedopustno dolge, da človek preprosto ne ve, kaj narediti. Naj človek z akutnim zobozdravstvenim problemom na strokovno mnenje res čaka tri ali štiri leta? Naj starši, ki vedo, da bi njihov otrok že zdaj potreboval ortodontsko zdravljenje, več kot pet let nemočno trpijo, dokler ne bodo učakali, da bo njihovemu potomcu iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja vendarle omogočeno zdravljenje? Takšna je resničnost slovenskega javnega zdravstva. Problem pa je, ker ta resničnost dobiva povsem nove odseve – onkraj meje.

Pred natanko tednom dni smo poročali o organizacijskih turbulencah v dnevni bolnišnici, v sklopu katere na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana izvajajo sistemsko zdravljenje. Deset združenj bolnikov je namreč odgovorne javno pozvalo k spremembi pristopa, zaradi katerega so oboleli z vseh koncev Slovenije na obravnavo in terapijo po novem primorani prihajati dvakrat zapored. To marsikateremu od onkoloških bolnikov, ki prejemajo najzahtevnejše oblike zdravljenja – kemoterapijo, imunoterapijo, biološka in tarčna zdravila –, in njihovih bližnjih predstavlja le stežka premostljiv logistični zalogaj.

Pljučni rak še vedno spada med rake z res slabo prognozo, nenazadnje tudi ali predvsem zaradi tega, ker je le 20 odstotkov teh obolenj odkritih v zgodnji fazi, ko je zdravljenje še lahko uspešno. Pri približno polovici obolelih raka pljuč odkrijejo šele, ko ima ta že metastaze in zdravljenje ni več učinkovito. Ker v Sloveniji vsako peto smrt, do katere pride zaradi napredovanja onkološke bolezni, zakrivi prav rak pljuč, pa so v kontekstu nanizanih podatkov spodbudni izsledki poglobljenih raziskav. Te so pokazale in dokazale pomembno zmanjšanje umrljivosti zaradi pljučnega raka (tudi pri dolgoletnih aktivnih kadilcih ali nekdanjih kadilcih!) – po zaslugi slikanja z računalniško tomografijo (CT) z nizkimi odmerki sevanja, pravočasni postavitvi diagnoze in takojšnjem zdravljenju, že v začetni fazi bolezni, ko simptomi še niso prepozna(v)ni. Takšen pristop si lahko kmalu obetamo, z uvedbo presejalnega programa za raka na pljučih.