Poglejmo samo aktualno dogajanje, ki je zdravnike in njihove time, skupaj z bolniki, pahnilo tako rekoč čez rob. Danes minevata dve leti od začetka zdravniške nestavke. Stavka, s katero so zdravniki želeli izpostaviti nujnost ureditve najbolj akutnih problemov v javnem zdravstvu, ki jih v zadnjih desetletjih ni rešila nobena vlada, je doživela prepoved, zakonodaja, ki naj bi pripomogla k izboljšanju razmer in razmerij v zdravstveni sferi, pa je v taistem obdobju poteptala praktično vsa mnenja različnih vej medicinske stroke in si v vmesnih intermezzih prizadevala uničiti dostojanstvo slehernega slehernika, ki opravlja ta poklic. Kar tako, povprek. Po drugi strani pa se je res, to velja izpostaviti, izdatno okrepila samopromocijska naveza med menedžmentom javnozdravstvenih institucij in politiko, ki s skupnimi močmi trepljata čakajoče paciente po njihovem razboljenem zatilju, češ: »Naredili smo in bomo vse, da ohranimo javno zdravstvo.«

A mnogo razumnih ljudi se sprašuje, kaj od javnega zdravstva bo, če bo šlo tako naprej, v prihodnje sploh še ostalo. Bo a priori neupoštevanje mnenja posameznih medicinskih strok oziroma predstavnikov različnih vej medicine izničilo dosežek Slovenije, ki ji je edini od posttranzicijskih držav uspelo ohraniti, nadgraditi in izbrusiti delovanje zdravstva, ki danes, čeprav so njegovi temelji krepko omajani, na prenekateri ravni stopa v korak z najboljšimi v svetu. Za zdaj je tako. Toda če bo šlo naprej tako, kot nakazujejo politični trendi, bomo padli v povsem drugačno (z)družbo; takšno, v kateri so zdravstvenovarstvene pravice do onemoglosti okleščene, v kateri se pacienti znajdejo, kot vedo in znajo (odvisno od tega, koliko denarja imajo), korupcija in odmik od pravičnosti in enakopravnosti pa dosegata nesluteni razmah.

Takrat problemi, danes izpostavljani kot nedopustni odmiki od stanovskih standardov, pravnih okvirov, norm in etike, ne bodo več predstavljali izjem. 

Se zdi neverjetno? Usmerjanje sistemskih puščic v nedolžne skorajda ne more imeti drugačnega epiloga. Pacienti so in bodo vedno tisti, ki bodo primorani na svojih plečih nositi posledice vseh napačnih, zgrešenih, neutemeljenih »rešitev«. Rešitev, ki to niso, saj porajajo vedno nove zaplete in na rovaš javnega zdravstva, ki je že tako ali tako šibko, spletajo sistemski gordijski vozel, ki bo kmalu nerešljiv.

Zakaj se vedno znova dogaja to, da se ima politika, ki snuje, kuje in sprejema sistemske, zakonodajne spremembe, za vsemogočno in vsevedno? Zakaj pri tem ne prisluhne tistim, ki o konkretni tematiki oziroma problematiki vedo več od njih, pa naj bo to na podlagi osebnega, strokovnega, raziskovalnega, kliničnega ali akademskega izkustva? Zakaj se ne posvetuje s pacienti, zdravniki in vsemi drugimi profili, ki dopolnjujejo sliko našega javnega zdravstva? 

Zakaj se zdi, da je odločevalcem vseeno – če le dobijo svoj kos pogače, ki jih tako in drugače ohranja na njihovem položaju in v spregi s politiko?

Čakalne vrste pa se podaljšujejo. In problemov, ki jih je treba rešiti in s tem omogočiti normalno delovanje zdravstva, ni prav nič manj. Reforma ubira svojo pot, ki je marsikdo ne razume. Lahko se le vprašamo, kaj bo samozadostnim in samosvojim šahovskim potezam odločevalcev sledilo. Bo to šah, pat ali mat? 

Simbolične fotografije: iStock 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.