Revolt

Da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne, se danes nedvoumno odraža tudi v slovenskem javnem zdravstvu

Da so nesposobni sposobni onesposobiti sposobne je misel, ki v povezavi z dogajanjem v našem zdravstvu najbolj neposredno odraža stanje duha, na katerega vpliva vse bolj okrnjeno delovanje javno-zdravstvenega sistema. Vprašanje je le, kako gledamo na nastalo situacijo – ta je z zdaj že 14. teden trajajočo stavko zdravnikov, neuspešnim poskusom mediacije, vse večjim prepadom med ravnanjem (zdravstvene) politike in apeli v zdravstvu zaposlenih pa tudi z zakonodajnimi novitetami, ki so že v izhodišču zaznamovane kot dodatna ovira za že tako ali tako neoptimalne razmere v javnem zdravstvu, pravzaprav povsem neverjetna. Seveda pa je ključno vprašanje, koga v prepletu takšnih razmer vidimo kot sposobnega in koga kot nepopravljivo nesposobnega.

Varnost in kakovost

Javno zdravstvo na tak način zagotovo ne bo preživelo – pa tudi preživetje obolelih bo vse bolj in vedno pogosteje na kocki

Radiološki oddelek, ki ima bistveno vlogo pri zagotavljanju nemotenega opravljanja slikovne diagnostike in posledično pri pravočasnem, usmerjenem, ažurnem in kakovostnem bolnišničnem delu, v katerega so vključene preiskave tako nehospitaliziranih kot hospitaliziranih pacientov, je v splošni bolnišnici na Jesenicah že dolga leta kadrovsko podhranjen. Do stavke zdravnikov, ki traja že skorajda 12 tednov, je omenjeni oddelek lahko deloval le s pomočjo zunanjih strokovnjakov, ki jih je bolnišnica angažirala za dodatno delo, da so vsaj delno zapolnili zevajočo kadrovsko vrzel. Zdaj pa se bosta, kot je javno opozorilo 51 zdravnikov jeseniške bolnišnice, tako količina kot kakovost slikovne diagnostike še dodatno zmanjšali – zaradi predvidenega zmanjševanja obulusa dela zunanjih izvajalcev. Načrtovani pristopi k reševanju težav slovenskega zdravstva, s katerimi se sicer spopadajo v sleherni zdravstveni ustanovi in v vsaki veji medicine, bodo izrazito vplivali na delo vseh bolnišničnih oddelkov regionalne bolnišnice, v kateri zdravijo in rešujejo življenja prebivalcev celotne Gorenjske pa tudi številnih domačih in tujih turistov, pohodnikov, alpinistov in (ekstremnih) športnikov, ko ti potrebujejo urgentno travmatološko oziroma multidisciplinarno obravnavo.

Varnost in kakovost

Se bo dostopnost do zdravljenja res poslabšala tudi za onkološke bolnike?

Lepljenje obližev na globoko zevajoče rane javnega zdravstva že dolgo ne pomaga več. Še manj pa je v pomoč odnos aktualne vlade, ki iz dneva v dan ponavlja, da uničenja javnega zdravstva ne bo dopustila, v isti sapi pa to še najbolj opazno počne prav sama. Pravzaprav je vlada aktualno stavko zdravnikov, ki traja že več kot dva meseca, privzela kot dobrodošel izgovor, da se na ravni izvršilne oblasti v smislu čimprejšnje odprave največjih stisk v javno-zdravstvenem sistemu – in teh nikakor ni malo, kar še najbolje vedo in tudi povedo pacienti na podlagi lastnih izkustev – tako rekoč nič konkretnega ne zgodi, ne glede na velikopotezne napovedi, ki naj bi jih učakali v tem mandatu. In medtem ko se s prstom kaže na zdravnike, češ da njihova pogoltnost ne pozna meja, premier kot protiutež izpostavlja zdravnike, ki da kljub stavki delajo in skrbijo za bolnike – ampak ob tem ostaja neizrečeno, da delajo tako rekoč vsi, z redkimi izjemami.

Reforma

»Če do sprememb v javnem zdravstvu, ki so nujne, ne bo prišlo po regulatorni poti, se bodo te zgodile po naravni poti – tega pa se bojimo, kajti v tem primeru bomo stopili na pot balkanizacije zdravstva«

»Veliko let smo že priča temu, da se vse anomalije oziroma slabosti zdravstvenega sistema prikazuje kot posledico slabega dela zdravnikov – zato smo postali strelovod, ki ga ljudje krivijo za to, da sistem ne dela,« ugotavlja družinska zdravnica Polona Campolunghi Pegan, ki v sklopu zdravstvenega doma v Novi Gorici kot domska zdravnica skrbi za varovance dveh domov za starejše, v Podsabotinu in v Novi Gorici. Tudi sama že dolgo opozarja na hibe sistema, ki vplivajo na prekratko in premalo celovito obravnavo v ambulanti družinske medicine pa tudi na podaljševanje čakalnih vrst, zato ob družbeni klimi, ki smo ji priča v kontekstu zdaj že osmi teden trajajoče zdravniške stavke, poudarja: »Tudi če bi v našem zdravstvenem sistemu zamenjali vse zdravnike, od prvega do zadnjega, in pripeljali neke druge, idealne zdravnike, ki ne bi imeli človeških slabosti, ampak samo človeške kreposti, ta zdravstveni sistem ne bi deloval niti za kanec bolje, kot dela zdaj.«

Pravice pacientov

»Bojim se, da je za mediacijo zmanjkalo časa. Zdravniška stavka se bo, skupaj z agonijo, ki jo povzroča, tako ali drugače končala. Kaj pa bo ostalo? Eno veliko nezaupanje.«

Stavkovno dogajanje v zdravstvu, ki ga spremljamo že več kot poldrugi mesec, bo v družbi pustilo rane, ki se bodo dolgo celile. Stavki zdravnikov pa še vedno ni videti konca. Pogajalski strani nista sposobni doseči dogovora, obe pa se strinjata, da bi jim bila pri tem lahko v pomoč mediacija. Pa bo rešitev res mogoče doseči z vključitvijo mediatorja in tako prekiniti kulminacijo slabe komunikacije, ki zagotovo ni dobra za nikogar v tej nesrečni in nedopustni zgodbi?

Varnost in kakovost

»Ta stavka je škodljiva za vse – za bolnike, za zdravstveni sistem, nenazadnje tudi za zaposlene v zdravstvu. Poglablja se nezaupanje do zdravnikov, izgubljamo pa prav vsi!«

Prim. dr. Aleksander Stepanović je splošni oziroma družinski zdravnik, ki pa ne skrbi le za svoje paciente, ampak tudi za čim bolj nemoten potek dela v Zdravstvenem domu Škofja Loka, ki ga vodi. Izzivov je veliko, rešitev – pravih in v praksi izvedljivih – pa bistveno premalo. »Zgolj z uredbami in odločanjem odločevalcev, ki so odmaknjeni od realnosti ali pa so morda pod vplivom aktualne ali kakšne druge politike, ne nastanejo rešitve, ki bi jih bilo mogoče v praksi uresničiti,« je v pogovoru za Zdravstveniportal.si opozoril prim. dr. Aleksander Stepanović, ki je trdno prepričan, da aktualno dogajanje, zaznamovano s stavko zdravnikov, neodzivnostjo politike in uličnimi protesti, le še pospešuje razkroj javnega zdravstva. Ta razkroj se je že začel – in bo prizadel vse.

Reforma

Slika javnega zdravstva ni črno-bela, je pa resnično skrb vzbujajoča, ne le zaradi stavke zdravništva – zato je treba reči bobu bob in postaviti osnove za korenito reformo

Cilj je na obeh straneh enak: obolelim omogočiti hitro, celovito, kakovostno in varno zdravljenje – takrat, ko ga potrebujejo in ne šele z večmesečnim ali celo nekajletnim zamikom; za obolele skrbeti v varnem, sodobnem hospitalnem okolju, z ustrezno ekipo, v kateri zdravnik ne bo polno angažiran z administrativnimi in logističnimi obremenitvami, ampak s tem, za kar je najbolje usposobljen: z zdravljenjem. Res je, cilj je enak, tako z vladnega kot s stanovskega vidika, le videnje poti in vzvodov, ki naj bi omogočili takšen miljé za optimalno oskrbo povsod tam, kjer danes prevladujejo nedopustno dolge čakalne vrste, se očitno vse preveč razlikuje. Zato stavka zdravnikov bo – pa čeprav je vsakomur v tej naši Sloveniji jasno, da tovrstni protest v zdravstveni sferi v okoliščinah, v kakršnih je že brez stavke primorano delovati zdravstvo, nikakor ni dobrodošel.

Pravice pacientov

»Imel sem pogovor s staro gospo, ki jo bolijo noge in ima težave z žilami – na pregled pa bo morala čakati kar do leta 2031!«

To bridko odslikavo dogajanja v slovenskem zdravstvu je v video pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil zastopnik pacientovih pravic Marjan Sušelj. Podrobno je spregovoril tudi o tem, kje in zakaj neurejenost zdravstvenega sistema ljudi najbolj boli ter na katerih področjih na račun kratkih stikov v sistemu oboleli plačujejo največji davek. Nedopustno dolge čakalne vrste pa nikakor niso edina ahilova peta slovenskega zdravstva; sistem škriplje na vseh koncih, teža tega bremena se lomi na plečih obolelih in zaposlenih.

Reforma

Lahko verjamemo, da bo ministrici za zdravje uspelo presekati gordijski vozel zdravstva?

V zdravstveni politiki piha nov, drugačen veter. Čutimo ga vsi – ker o tem ne padajo velike besede, ampak poskušamo prisluhniti predvsem zgovornemu molku, katerega posledic (še) nihče ne zna, ne želi, noče ali jih ne upa opredeliti. V slovenskem zdravstvu so posledice dolgoletnih turbulentnih dogajanj, včasih primerljivih s tramontano, občasno celo s tornadom ali cunamijem, spet drugič pa z umirjeno bonaco, danes na dlani. In niso optimalne – ne za bolnike, kajti nekateri med njimi zdaj ne le mesece, ampak že kar leta čakajo na preiskave in diagnostiko, in ne za zaposlene. Teh je vedno manj, saj odhajajo novim, prijaznejšim izzivom naproti, Slovenija pa se je znašla v začaranem krogu, v katerem številne čakalnice samevajo, klinični oddelki se praznijo, na urgenci pa oboleli nemalokrat prenočujejo kar na hodniku – namesto da bi jih prepeljali v najbližjo bolniško sobo, ki je prazna, a kaj, ko tam ni (vsaj ne vedno) tima, ki bi lahko bdel nad hospitaliziranimi bolniki. Kakšen veter bo moral zaveti, da se bodo razmere in razmerja v zdravstvu spet postavila na svoja mesta, da bo zdravstvo prestalo sistemske ujme, ki so počasi, a vztrajno izničile njegovega duha, pacienta pa zvrtinčile v komaj prepoznavno točko, ki v sistemskem kolosu postaja vse bolj izgubljena?

Reforma

Valentina Prevolnik Rupel, kandidatka za ministrico za zdravje, o reformi zdravstva: »Vsi vemo, da zdajšnji sistem ni najbolj učinkovit – in da tudi ni varen za tiste, ki ga najbolj potrebujejo«

»Osnovna usmeritev ministrstva za zdravje v naslednjem obdobju je zagotovitev dostopnosti do kakovostnih in varnih zdravstvenih storitev za vse prebivalke in prebivalce Slovenije; v tem trenutku to, predvsem zaradi dolgih čakalnih dob, ni mogoče. Ta težava ni aktualna le pri nas, ni edinstvena in ne enostavna – kot smo se že večkrat prepričali. Ni enostavno rešljiva, zlasti ne zgolj z dodatnim financiranjem. Nujne so spremembe sistema – sistema financiranja, sistema nagrajevanja, sistema spodbud, sistema nadzora, sistema upravljanja čakalnih seznamov,« poudarja red. prof. dr. Valentina Prevolnik Rupel, državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, članica strateškega sveta za zdravstvo in aktualna kandidatka za ministrico za zdravje.