»To, da se skrpucalu, kakršen je predlog zakona o psihoterapiji, ki mu nasprotuje vsa klinična stroka v državi in ki uvaja najnižje kriterije za izvajanje psihoterapije v zdravstvu v EU, obeta podpora, ni presenetljivo, saj smo vajeni, da se interesov bolnikov ne postavlja na prvo mesto,« je ob rob obravnavi omenjenega zakonskega predloga, o katerem bo državni zbor odločal po rednem postopku, zapisal družinski zdravnik mag. Igor Muževič. In dodal: »Vse, kar zakon vpeljuje, je nižanje kakovosti ter varnosti obravnave za ranljive skupine prebivalstva, medtem ko bo dostopnost nespremenjena. Lepo, da se poleg Svobode s tem strinjata tudi Levica in NSi. Pacienti na prvem mestu – mar res?«

Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki mora po danes opravljeni splošni razpravi preiti skozi vse faze obravnave v državnem zboru, bo močno omajana razmerja med zdravstvom in politiko, ki izrazito vplivajo tudi na kakovost zaupanja med zdravnikom in pacientom, bodisi popravil bodisi do konca omajal. Zakaj? Zato, ker prvič v zgodovini slovenskega zdravstva celotna zdravstvena stroka, skupaj z združenji bolnikov, zakon soglasno zavrača – kot strokovno povsem nesprejemljiv, predvsem pa nevaren za paciente. 

Delovanje slovenskega osnovnega zdravstva, katerega skrbno domišljena in v praksi res dobro delujoča sinhronost je v preteklosti postala zgled za zasnovo zdravstveno-sistemskih temeljev tudi drugod po svetu, že dolgo ni več tako uigrano, kot bi moralo biti, pa naj gre za družinsko medicino, ginekologijo ali, denimo, pediatrijo. Vedno več pacientov je brez osebnega zdravnika, razlogi za takšno nevzdržno stanje so večplastni. A ostanimo tokrat pri družinski medicini, opevanem »vratarju« v javnozdravstveni sistem; družinskih zdravnikov močno primanjkuje, vrata v sistem postajajo vse bolj priškrnjena – ob tem pa je vendarle treba izpostaviti, da ima pacient potem, ko je diagnoza postavljena in se začne zdravljenje, na voljo tako rekoč vse (ali še več), s čimer so preskrbljeni oboleli v državah, razvitejših od Slovenije.