Da redke bolezni niso tako zelo redke, vemo – eno izmed takšnih obolenj ima namreč vsak dvatisoči prebivalec Slovenije, ki dobro ve, kako mukotrpna in dolgotrajna je pot do prave diagnoze. Tavanje od Poncija do Pilata se lahko vleče tudi osem let ali več, nemalokrat je zaznamovano z napačnimi diagnozami in napačnimi zdravljenji, kar pomeni, da se kakovost življenja obolelega opazno poslabšuje. Po drugi strani pa je danes na voljo genomska diagnostika, eno izmed najnaprednejših orodij sodobne medicine, ki lahko pripomore k izrazitemu skrajšanju diagnostične poti. In na tej poti, na kateri je danes na voljo vse več genskih zdravil, bo pomembno vlogo odigral slovenski genom.

Čeprav je težko verjeti, je stanje, ki ga v zadnjem obdobju povzroča pospešeno širjenje okužb z delta različico novega koronavirusa, pri nas slabše kot pred letom dni, ko še ni bilo na voljo zaščite, ki človeka obvaruje pred najtežjimi zapleti bolezni COVID. Zaprtja družbe trenutno (še) ni, razmere so nepredvidljive, jasno pa je, da ob tako pospešenem kroženju virusa absolutno velja upoštevati prav vse priporočene zaščitne ukrepe – da se ne okužimo in da okužbe ne prenašamo naprej, kajti le tako bo mogoče čim prej ustaviti kalvarijo v enotah intenzivne terapije, preprečiti pospešeno ugašanje življenj zaradi akutnih zapletov po okužbi s SARS-CoV-2 in tudi vsem drugim bolnikom, ki potrebujejo celovito in pravočasno obravnavo, omogočiti dostop do zdravstvenega varstva, ki je že vse predolgo močno okrnjen, pogojen s pomanjkanjem strokovnega kadra in mankom logističnih zmogljivosti. V teh okoliščinah je tvit oziroma čivk vidne predstavnice zdravstvene nege, strokovnjakinje na področju menedžmenta, raziskovalke in predavateljice na Fakulteti za zdravstvo Angele Boškin ter članice združenja za dostojno starost Srebrna nit prof. dr. Brigite Skela Savič, ki se je leta 2018 tudi politično angažirala v stranki SD, močno odmeval. Predvsem v negativnem smislu.

Čeprav sta bili zadostna precepljenost proti nalezljivim boleznim in posledično nizka stopnja otroške umrljivosti že doslej odraza civilizacijske in zdravstvene kulture, so se povsod pojavljali predsodki in nasprotovanja tovrstni zaščiti pred boleznimi. Takšen odziv je izviral iz strahu pred nepoznanim, iz predsodkov, ki so narekovali kategorično nasprotovanje, pa tudi iz subjektivnih prepričanj in dvomov, temelječih na opozorilih o možnih stranskih učinkih, brez katerih pa, kot vemo, ni prav nobeno zdravilo in tudi nobeno cepivo. Koristi so vedno izrazito prevladale nad možnimi tveganji – in tako je v preteklosti izginila prenekatera bolezen, ki bi sicer še dandanes ugašala življenja otrok in odraslih. Tokratno dogajanje, ki smo mu priča v sklopu pandemije COVID, je drugačno. Izrazito drugačno. In na to opozarja današnji javni poziv najvišjega etičnega foruma v zdravstveni sferi, republiške Komisije za medicinsko etiko (KME).

Dve tezi, ki ju je v pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil prof. dr. Miomir Knežević, sta se mi izrazito vtisnili v spomin – in prepričana sem, da bo tako tudi pri marsikom, ki bo prebral članek o praktičnem, biotehnološko pogojenem in raziskovalno usmerjanem udejanjanju vizije razvoja v medicini, ki ga omogoča zdravljenje z matičnimi celicami. V zadnjem času je bilo o zdravljenju s pomočjo matičnih celic veliko govora, v povezavi s CAR-T terapijo pri bolnikih z najtežjimi oblikami raka, pri katerih druge terapije preprosto ne pomagajo. In omenjeni tezi, brez dvoma vizionarski? Prva: »Virus COVID lahko človekovo telo postara za deset let – mezenhimske matične celice pa ga obnavljajo«. In druga: »Tabletka? Naše telo ni sestavljeno iz tablet, ampak iz celic. Zato moramo predvsem celicam pomagati, da bodo lahko obnavljale naše telo – in potem bomo tudi mi zdravi.«