Dve tezi, ki ju je v pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil prof. dr. Miomir Knežević, sta se mi izrazito vtisnili v spomin – in prepričana sem, da bo tako tudi pri marsikom, ki bo prebral članek o praktičnem, biotehnološko pogojenem in raziskovalno usmerjanem udejanjanju vizije razvoja v medicini, ki ga omogoča zdravljenje z matičnimi celicami. V zadnjem času je bilo o zdravljenju s pomočjo matičnih celic veliko govora, v povezavi s CAR-T terapijo pri bolnikih z najtežjimi oblikami raka, pri katerih druge terapije preprosto ne pomagajo. In omenjeni tezi, brez dvoma vizionarski? Prva: »Virus COVID lahko človekovo telo postara za deset let – mezenhimske matične celice pa ga obnavljajo«. In druga: »Tabletka? Naše telo ni sestavljeno iz tablet, ampak iz celic. Zato moramo predvsem celicam pomagati, da bodo lahko obnavljale naše telo – in potem bomo tudi mi zdravi.«

Poslanec Miha Kordiš, ki je v tem tednu razdvojil politično različno opredeljene Slovence (kar je še najmanj pomembno), slovensko zdravništvo spravil na okope (kar je logična posledica njegove razprave na odboru za zdravstvo in označevanja dela zdravnikov kot »mazačev«), predvsem pa nazorno pokazal, kako nizko je pri nas padla raven osebne kulture, etike in komunikacije (kar se je potrdilo tudi v nadaljnjih razpravljanjih na družbenih omrežjih), je danes prejel javni odziv odvetnika Domna Gorenška, brata nedavno preminulega ortopedskega kirurga Matevža Gorenška.

Zdravljenje hepatitisa C spada med najbolj uspešna protivirusna zdravljenja v zgodovini medicine, zato se upravičeno vrstijo ovacije, ker so letošnjo Nobelovo nagrado za medicino prejeli trije znanstveniki, zaslužni za ključna odkritja, ki danes omogočajo uspešno zdravljenje okužbe z virusom hepatitisa C – in tudi ozdravitev, če je le okužba pravočasno odkrita. Prejemniki Nobelove nagrade so Američana Harvey J. Alter in Charles M. Rice ter Britanec Michael Houghton.

V času epidemije COVID se odpirajo številne etične dileme in vprašanja, še več pa je poskusov minimaliziranja tega resnega zdravstvenega problema, kar je v zadnjem času na družbenih omrežjih dobro prikazala metafora Titanika in odzivov na tragedijo. Potop Titanika bi današnji iskalci in ustvarjalci teorij zarot ter spletni vedeži v hipu ovrgli kot izmišljotino, kot nekaj, kar se v resnici sploh ni zgodilo, saj da sami ne poznajo niti enega človeka, ki bi bil izpostavljen temu tragičnemu dogodku. Neresen odnos do resnega problema je dobro ponazorjen v opisanih odzivih, ki poskušajo potapljanje Titanika pavšalizirati na vse (ne)mogoče načine: "Kapitan in posadka širijo lažno novico o nesreči, da nas lahko kontrolirajo kot ovce. Lažejo nam, da se ladja potaplja, čeprav vsi vidimo, da se krma dviguje. Ne bomo nosili rešilnih jopičev, ker nas utesnjujejo, človeško telo ni za nošnjo rešilnega jopiča. Ne bodo nam omejevali svobode gibanja s pošiljanjem v rešilne čolne. Zakaj bi nas skrbelo, utopijo se samo starci in neplavalci ...". Res, prebiranje takih odzivov bi bilo smešno, če ne bi bila metaforična primerjava z aktualnim dogajanjem tako zelo resnična in skrb vzbujajoča.