Tako je bilo tudi v zadnjem obdobju, kajti Klinični inštitut za genomsko medicino je nedavno obelodanil dve tovrstni odkritji. Eno se nanaša na odkritje gena, povezanega z dedno atrofijo vidnega živca, ki lahko povzroči slepoto. V sklopu druge raziskave, v kateri je sodelovalo 87 znanstvenikov iz 15 držav, pa so pomagali identificirati novo skupino bolezni (TRiCopatije), kjer mutacija v genih povzroči nepravilno zvijanje beljakovin, posledično pa se razvije težka bolezen, povezana z nepravilnostmi oziroma motnjami v razvoju možganov.
Prof. dr. Borut Peterlin, predstojnik Kliničnega inštituta za genomsko medicino:
»Takšna odkritja pripomorejo k natančnejši, bolniku prilagojeni medicinski obravnavi – in odpirajo možnosti za razvoj ustreznega zdravljenja«
»Kljub vsemu napredku medicine se človek, ko mu postavijo diagnozo, vedno znova sprašuje, zakaj je zbolel. Glede tega, zakaj je njihov pacient zbolel za točno določeno boleznijo, se morajo vedno vprašati tudi zdravniki – zaradi narave bolezni in ustreznega izbora zdravljenja. Za nekatere bolezni pa tega odgovora (še) ni. Za nastanek genetske bolezni zadostuje že ena sama sprememba v genomu, ki jo je treba odkriti in jo opredeliti – in na tem področju smo pred velikim izzivom, kajti dve tretjini genov še nista bili povezani z boleznimi,« poudarja prof. dr. Borut Peterlin, predstojnik enega izmed vodilnih centrov na področju, na katerem je odkrivanje povezav med geni in spremembami v genomu ter nastankom bolezni stalnica.
»Na kliničnem inštitutu za genomsko medicino smo ponovno odkrili nove genetske vzroke za obolevanje – tudi za novo skupino bolezni, ki jih medicini doslej še ni uspelo prepoznati,« izpostavlja predstojnik inštituta in dodaja: »Ko znanstvena in strokovna spoznanja delimo s svetom, omogočimo prepoznavo bolnikov s temi boleznimi povsod po svetu. Predvsem pa je pomembno, da takšna odkritja pripomorejo k natančnejši, bolniku prilagojeni medicinski obravnavi – in da odpirajo možnosti za razvoj ustreznega zdravljenja.«
Za nastanek genetske bolezni zadostuje že ena sama sprememba v genomu, ki jo je treba odkriti in jo opredeliti – in na tem področju smo pred velikim izzivom, kajti dve tretjini genov še nista bili povezani z boleznimi.
O tem, kako fokusirano in filigransko mora biti tovrstno raziskovanje, sta na primeru najnovejših raziskovalskih presežkov pojasnila vodja Centra za mendelsko genomiko dr. Aleš Maver in dr. Gaber Bergant, oba s Kliničnega inštituta za genomsko medicino.
Dr. Aleš Maver, vodja Centra za mendelsko genomiko:
»Uspelo nam je potrditi, da okvaro vidnega živca, ki vodi v slepoto, povzroča mutacija v genu PHB1«
Dr. Aleš Maver, ki v sklopu kliničnega inštituta vodi Center za mendelsko genomiko, je podrobneje predstavil ozadje raziskovalnega dogajanja, povezanega z odkritjem novega vzroka za izgubo vida oziroma za nastanek slepote.
Že doslej je bilo znano, da so genetski razlogi med vodilnimi vzroki za izgubo vida, v kateremkoli obdobju življenja. V konkretnem primeru pa je bil raziskovalni fokus usmerjen v pacientko, ki je vid izgubila v otroštvu, težave z vidom pa so bile prisotne tudi pri številnih sorodnikih.
»Začelo se je pri bolnici, ki je izgubila vid že v zgodnjem otroštvu; vprašali smo se, zakaj je prišlo do tega. Ugotovili smo spremembo ključnega elementa: mitohondrijev, ki ustvarjajo energijo, da zjutraj lahko vstanemo, da delamo, da živimo ... Ugotovili smo, da se te 'elektrarne' okvarijo zaradi propada nevronov, kar bi v tem smislu lahko ponazorili z 'uničenjem električnega kabla'. Vzrok za to dogajanje pa so mutacije v genu za prohibitin 1 (PHB1),« pojasnjuje dr. Aleš Maver.
Raziskovalci so sodelovali s skupino oftalmologa prof. dr. Marka Hawline, ki je ugotovila, da je bil pri vseh sorodnikih v tej družini, v kateri je bila prepoznana napredujoča izguba vida, prisoten enak problem: okvara vidnega živca.
»Pri iskanju vzrokov morebitne genetske bolezni smo se odločili za najsodobnejši pristop – sekvenciranje celotnega genoma, s katerim dobimo uvid v kompletni dedni zapis posameznika –, toda v znanih genih, ki so povezani z okvaro vidnega živca, nismo našli ničesar.« Vendar pa je raziskovalcem, kot nadaljuje dr. Maver, s funkcijskimi celičnimi študijami oziroma dodatnimi raziskavami v laboratoriju uspelo potrditi, da okvaro vidnega živca povzroča mutacija v genu PHB1 (prohibitin-1). Bolezen, ki se posledično razvije, povzroči postopno propadanje živčnih celic, ki prenašajo sliko iz oči v možgane.
To je, kot izpostavlja vodja centra za mendelsko genomiko, »prvi opis bolezni, povezane s tem genom pri človeku – in to bo v prihodnje omogočalo zgodnejše odkrivanje obolenja, boljšo obravnavo pa tudi morebitni razvoj zdravljenja.«
Začelo se je pri bolnici, ki je izgubila vid že v zgodnjem otroštvu; vprašali smo se, zakaj je prišlo do tega. Ugotovili smo spremembo ključnega elementa: mitohondrijev; te 'elektrarne' se okvarijo zaradi propada nevronov, kar bi v tem smislu lahko ponazorili z 'uničenjem električnega kabla'. Vzrok za to dogajanje pa so mutacije v genu za prohibitin 1 (PHB1).
Dr. Gaber Bergant, Klinični inštitut za genomsko medicino:
»Okvare v molekularnem kompleksu TRiC smo prvič povezali s prirojenimi nepravilnostmi v razvoju možganov«
Genetske spremembe povzročajo številne bolezni, mnoge od njih so še neprepoznane. Vendar na raziskovalni poti prihaja do vedno novih prebojnih dognanj. Eno takih je bilo nedavno odkritje nove skupine bolezni, poimenovanih TRiCopatije, ki jo je v sklopu raziskave, v kateri se je povezalo 87 znanstvenikov iz 15 držav, pomagal diagnosticirati Klinični inštitut za genomsko medicino kot vodilni regionalni diagnostični center.
Te bolezni nastanejo zaradi motenj v delovanju kompleksa TRiC, ki je odgovoren za pravilno zvijanje beljakovin. In kako se kažejo? »Mutacije v teh genih povzročajo prirojene nepravilnosti v razvoju možganov, avtistične motnje, epilepsijo in intelektualno prizadetost,« pojasnjuje dr. Gaber Bergant študijo, v sklopu katere so okvare v omenjenem molekularnem kompleksu prvič doslej povezali z nevrološkimi obolenji pri ljudeh.
Pot do odkritja se je začela z zgodbo bolnice, pri kateri je iz (tedaj še) nepoznanega razloga prišlo do zaostanka v razvoju in prirojenih možganskih nepravilnosti. Za njo je bila dolga diagnostična obravnava, ki se je iz Novega Sada preselila v nacionalni pediatrični center v Beogradu in od tam v Ljubljano.
V Ljubljani so se osredotočili na ključni sum, da gre za genetsko spremembo v genu CCT3, ki kot ena izmed osmih podenot kompleksa TRiC povzroča neopredeljeno obliko bolezni s težko nevrološko simptomatiko. »V iskanju podobnih bolnikov smo se povezali s 15 centri – in dobili 21 bolnikov s podobno klinično sliko. In takrat so se raziskave, v katerih je sodelovalo skoraj 100 ljudi, pravzaprav sploh šele lahko začele,« pojasnjuje dr. Bergant.
V sklopu kompleksnega raziskovalnega dela je raziskovalcem uspelo postaviti diagnozo, prvo tovrstno doslej: nova skupina bolezni razvoja možganov, ki so jih poimenovali TRiCopatije. Ključne dokaze, s katerimi so podkrepili to odkritje, so objavili lani jeseni v eni izmed najuglednejših znanstvenih reviji – Science.
V iskanju podobnih bolnikov smo se povezali s 15 centri – in dobili 21 bolnikov s podobno klinično sliko. In takrat so se raziskave, v katerih je sodelovalo skoraj 100 ljudi, pravzaprav sploh šele lahko začele. Sledilo je odkritje nove skupine bolezni razvoja možganov.
Ob omenjenih vrhunskih znanstvenih dosežkih je generalni direktor UKC Ljubljana doc. dr. Marko Jug zagotovil, da bodo inštitutu slejkoprej zagotovili tudi ustreznejše pogoje za izvajanje raziskav, pomembnih za celotno medicino – pa tudi ali predvsem za obolele. Inštitut naj bi dobil sodobnejšo infrastrukturo, torej tudi nove prostore, zlasti laboratorij, vendar ne prej, kot v nekaj letih.
Simbolične fotografije: iStock; portreti: posnetki zaslona/prenos STA
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
