Ker je psihoterapija najzahtevnejša oblika zdravljenja duševnih motenj in bolezni, klinični psihologi ter pedopsihiatri, ki skrbijo za otroke in mladostnike s tovrstnimi težavami, ostro zavračajo predvideno zniževanje strokovnih kriterijev, kakršnega prinaša predlagani zakon o psihoterapevtski obravnavi. Zakaj bi uvedba takšnega pristopa nedopustno znižala kriterije, ki jim mora zadostiti nekdo, ki mu je zaupana strokovna skrb za duševno zdravje otrok? In kako je mogoče, da opozorila, koliko nepopravljive škode bi to lahko povzročilo pri zdravljenju mladih s težavami v duševnem zdravju, preprosto ne zaležejo?

Danes je pri nas brez osebnega zdravnika že več kot 145.000 otrok in odraslih. Ta številka, ki se približuje 10-odstotnemu deležu vseh zavarovanih oseb, pomeni, da je pri toliko prebivalcih diagnostična pot, ki vodi do zdravljenja in celostne zdravstvene obravnave, močno otežena. In to preprosto ni prav. Do rešitev, ki bi morale biti zagotovljene na sistemski ravni, prihaja počasi, nemalokrat na prejkone sizifovski način. Toda eppur si muove, bi lahko rekli, saj je po dolgih letih vendarle prišlo do pomembnega preobrata, ki nakazuje, da so se študenti medicine ponovno začeli navduševati za specializacijo iz družinske medicine.

»Vladna politika poskuša z navidezno pravičnostjo prikriti dejstvo, da s kadrovsko stisko v zdravstvu ne zna in ne zmore upravljati – toda ko zdravnikom prepreči dostop do trga dela, pacientom zapre vrata do zdravstvenih storitev.« S takšno oceno je Damjan Polh, predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides, podčrtal razlog za že vloženi zahtevek za presojo ustavnosti nedavno uveljavljene novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Ta po trdnem prepričanju zdravniških združenj ne predstavlja le grobega posega v temeljne ustavne pravice slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov, ampak le še dodatno ogroža dostopnost do zdravstvenih storitev, na katere oboleli že danes čakajo nedopustno dolgo.

Je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) kot zdravstvena blagajna, v katero državljani vse svoje delovno aktivno življenje prispevajo – da bi takrat, ko zbolijo, imeli zagotovljeno pravočasno, kakovostno, varno, sodobno zdravljenje –, 33 let po ustanovitvi zrel za uvedbo ključnih sprememb, ki bodo sinhronizirane tako z razmerami v našem javnem zdravstvu kot tudi z rapidno spreminjajočimi se in naraščajočimi potrebami po zdravljenju? Je v tem trenutku pravi ali skrajni čas za strateško načrtovanje novih prijemov, ki naj bi zdravstvene storitve naredili dostopnejše, zaposlenim v zdravstvu pa omogočili delo v kadrovsko in logistično ugodnejših okoliščinah od teh, o kakršnih iz različnih zdravstvenih ustanov, predvsem bolnišnic in tamkajšnjih kliničnih oddelkov, poročajo tako zaposleni kot pacienti? Bo to pripomoglo tudi k spremembam, ki bodo bolnikom, izpostavljenim nenehnim sistemskim turbulencam – od izgube osebnega zdravnika ter kalvarije v čakanju na postavitev diagnoze in začetek zdravljenja do zapiranja bolnišničnih oddelkov in kaskadnega odpovedovanja ali prelaganja posegov –, omogočile bistveno hitrejše diagnostične postopke in celovito zdravstveno varstvo?