Boj s sistemskimi mlini na veter je v medicini oziroma v javnem zdravstvu postal stalnica. To predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC prof. dr. Samo Zver, ki poleg predstojništva, nenehnega prizadevanja za dobro obolelih pa tudi spoprijemanja s težavami na račun parkinsonove bolezni, ki na osebni ravni usmerja tok njegovega življenja, še kako dobro ve. Je namreč eden od mnogih, ki si iskreno prizadevajo za boljši jutri zdravnikov, medicinskih sester, celotnega zdravstvenega tima in nasploh vseh zaposlenih v zdravstvu – predvsem pa bolnikov s krvnimi obolenji, ki jih na oddelku rešujejo iz krempljev bolezni in jih vračajo v življenje. Vendar to kompleksno klinično opravilo v javnem zdravstvu vse prepogosto naleti na številne resne, marsikdaj tudi nepremostljive ovire.

Prenatrpani hodniki, polne čakalnice. Bolniki se med čakanjem na obravnavo – nekateri z nasmehom, drugi prostodušno, spet tretji s popolno resigniranostjo in zaskrbljenostjo zaradi bolezni – odzivajo na prijazne pozdrave mimoidočih zdravnic, zdravnikov, medicinskih sester, reševalcev. Številnih izmed zaposlenih, ki si brez oziranja po polni čakalnici podajajo kljuke ambulantnih vrat ali zgolj hitijo mimo, čakajoči niti ne opazijo, ujeti v svoje misli ali med zrenjem v lepe podobe narave, ki se na velikem monitorju, obešenem v čakalnici, vrstijo ob spremljavi meditativne glasbe. A ta prijetni, pomirjujoči glasbeni odtenek kliničnega vsakdana hitro preide v kontrastni stik z bolečo resničnostjo javnega zdravstva. V tej nad glavami pacientov z odprtega stropa čakalnice visijo prepleteni kabli, čemur sredi dopoldneva sledita pojasnilo in opravičilo, češ da se bo čakanje na celotni diagnostični proces nepredvidljivo podaljšalo, ker je v celotnem Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana prenehal delovati računalniški sistem Hipokrat. Tako je bilo danes. Jutri bo drugače, namesto Hipokrata se sesuje nekaj drugega; enkrat sredi preiskave odpove diagnostična naprava vitalnega pomena, spet drugič morajo pacienti kljub hudi diagnozi in slabemu počutju zaradi pomanjkanja bolniških postelj med preiskavami ležati kar na bolnišničnem hodniku, vsem na ogled in »v napoto« ... Vse preveč je takšnih zgodb, ki preprosto ne spadajo v čas sodobne medicine in njenih neverjetnih dosežkov – vendar so tu in jim ni videti konca.

Na kako trdnih ali trhlih temeljih so zasnovane tokratne zakonodajne spremembe, ki naj bi po presoji vlade pripomogle k izboljšanju delovanja javnega zdravstva in k boljši dostopnosti do zdravstvenih storitev? Zagotovila se ne zdijo najtrdnejša – glede na končni paket sprememb, začrtanih šele tik pred obravnavo na vladi, in sodeč po odzivih medicinske oziroma strokovne javnosti. Ta je prepričana, da bodo ne dovolj skrbno domišljeni in premišljeni prijemi pripomogli zgolj k dodatnemu poslabšanju razmer, ki narekujejo delovanje javnega zdravstva in ki že dolgo niso niti blizu optimalnega. Ker jim vlada ne prisluhne, so po sprejetju po njihovi oceni spornega zakona že zdaj napovedali ustavno presojo.

Mag. Klemen Grabljevec, predstojnik Oddelka za rehabilitacijo pacientov po nezgodni poškodbi možganov, z multiplo sklerozo in nevrološkimi obolenji Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI) Soča, je izvrsten sogovornik. Na močno utrjeni profesionalni poti so ga kalile težke zgodbe pacientov in njihovih bližnjih, ki so, domnevam, še dodatno pripomogle k temu, da o življenju, resnici in pravici razmišlja odprto, iskreno, poglobljeno in je do vsega, kar pri nas krni celovito skrb za zdravje in zdravljenje ter onemogoča zagotavljanje kakovostnega življenja, brez zadržkov kritičen. In ima prav. Zelo prav. Kajti, kot se retorično sprašuje v pogovoru za Zdravstveniportal.si, ki je namenoma umeščen tudi v čas, ko mineva leto dni od začetka stavke slovenskega zdravništva: »Če smo nekomu rešili življenje in ga za pete potegnili iz nebes, ali mu nismo moralno dolžni zagotoviti tudi dostojnega, nebolečega življenja?«