V Sloveniji imamo zastarel, okoren, tog zdravstveni sistem, ki v marsičem onemogoča celovito skrb za pacienta. In še nekaj je gotovo: pacient nikakor ni v središču zdravstvenega sistema, pa naj bo ta trditev zapisana v še toliko uradnih dokumentih. Bolnik je pri nas še vedno prisiljen tavati od Poncija do Pilata – in ta pot se vedno bolj podaljšuje. Ko pride k ustreznemu specialistu, se okoliščine izrazito spremenijo, saj je slovenska medicina praviloma primerljiva z najboljšimi – problem pa je, ker je dostopnost, zlasti v času COVID-19, tako rekoč onemogočena, čakalne dobe pa se le še podaljšujejo.

»Noben pacient se še ni pritožil na ustavno sodišče zaradi kratenja pravice do pravočasnega pregleda. Smo res tako pohlevni?« (se) je na zdravstvenem razvojnem forumu, konferenci, ki je že tradicionalno posvečena dilemam in vprašanjem glede (ne)doslednega zagotavljanja varnosti in kakovosti v slovenskem zdravstvenem sistemu, vprašal prim. Dorjan Marušič, zdravnik in samostojni svetovalec; med številnimi funkcijami, ki jih je opravljal v preteklosti, je bil nekaj časa tudi minister za zdravje, zato sistem pozna v srži. Zaveda se, kako nujne so spremembe – vendar opozarja, da tudi milijarde evrov ne bodo pomagale skrajšati čakalnih dob, dokler sprememb ne bodo celovito zasnovali ljudje, ki poznajo prave recepte za ukrepanje.

Nedopustno dolge čakalne dobe. Preobremenjenost zdravnikov in medicinskih sester, zlasti v družinski medicini. Nenehno nalaganje papirologije in vedno novih e-opravil, ki zmanjšuje kakovost in varnost zdravljenja. Iztrošene naprave, ki bi jih že davno morali nadomestiti z novimi. Pomanjkanje strokovnega kadra. Zaostajanje za napredkom v medicini. Veliko je stvari, ki hromijo delovanje slovenskega zdravstva, veliko razlogov, ki narekujejo revolt pacientov. Bo prišlo do tega – in če ne, zakaj? Več o tem v pogovoru z Mojco Senčar, zdravnico in bolnico, zagovornico pravic pacientov, ambasadorko ozaveščanja o zdravem življenju in skrbi za lastno zdravje, pronicljivo ocenjevalko razmer v slovenski politiki, ki ne zmore in ne zna potegniti odločilnih potez – v dobro vseh.

Ukrep, ki naj bi omejil pravico do osebnih receptov, s katerimi zdravnik lahko predpiše terapijo sebi ali svojim bližnjim, je sprožil ogorčen odziv, zlasti med zdravniki. Na ta način so namreč doslej že sicer preobremenjenim splošnim in družinskim zdravnikom na letni ravni »prihranili« približno 100.000 obravnav, medtem ko je plačnik, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), z uveljavitvijo novih pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (OZZ) želel ta privilegij, ki da je slovenski unikum, omejiti, predvsem iz varnostnih razlogov. Osebne recepte naj bi odvzeli zdravnikom, ki nimajo (več) veljavne licence in tistim zdravnikom, ki ne delajo v javnem zdravstvu. Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS) se z načrtovanim ukrepom, ki je prizadel tudi mlade zdravnike, ni strinjala, zato sta se vodstvi zbornice in ZZZS danes sestali na to temo.