Pravzaprav je fenomen, ki nam ga v boju proti širjenju epidemije in pandemije COVID pokaže primerjava med Slovenijo in Novo Zelandijo, zelo poveden. Ukrepi v obeh državah so primerljivi, v uspešnosti premagovanja novega koronavirusa nas Nova Zelandija z upoštevanjem »zlatih pravil« prehiteva, pri zaupnosti odnosa med politiko in prebivalstvom pa praktično ni mogoče potegniti vzporednice. V Novi Zelandiji ljudje zaupajo, pri nas ne – pa naj gre za zaupanje v vlado katerekoli barve in kakršnegakoli političnega prepričanja.

Kljub radikalnim ukrepom, odločbam, odlokom, omejitvam in prepovedim, ki jih je v Sloveniji narekovalo obvladovanje koronavirusa SARS-CoV-2, so iz evropskega žarišča epidemije italijanski tovornjaki nemoteno vsak dan dovažali pošiljke odpadkov (sekundarnih goriv) v sosežigalnico Salonita Anhovo. Zato so se v tem času še intenzivneje kot sicer vrstili apeli domačinov, ki so, da bi zaščitili najbolj ranljive prebivalce – azbestne bolnike in druge bolnike s težkimi kroničnimi obolenji –, zahtevali ustavitev tovrstnega prometa in (so)sežiganja odpadkov, vendar se na tej ravni ni zgodilo nič. Dogajalo pa se je drugje – tudi v neposrednih poskusih cenzure tovrstnih javnih apelov, opozarjajo tako v društvu Eko Anhovo kot v nevladni organizaciji Danes, civilni pobudi prebivalcev občine Kanal ob Soči.

Predsednik države bo ne glede na nedavni poziv vodstva združenja Srebrna nit tudi v prihodnje nadaljeval z obiskovanjem varovancev domov za starejše in socialno-varstvenih zavodov. Tako bo danes obiskal Dom na Krasu, v katerem bivajo stanovalci s težavami v duševnem zdravju in z intelektualnimi ovirami. Pahor s takim pristopom, s katerim se odziva na vabila vodstev domov, tamkajšnjih varovancev in njihovih svojcev, želi sporočiti, da varovanci domov in zavodov kljub karanteni v času epidemije novega koronavirusa niso sami in pozabljeni.