Ni zaposlenega v zdravstvu, ki se ne bi zavedal, kako nujna je ureditev sistemsko narekovanih (internih in eksternih) razmer za nemoteno obravnavo pacientov – in ni pacienta, ki mu ne bi bilo jasno, da ima pravico do bistveno ažurnejše in celovitejše obravnave ter do pravočasnega zdravljenja in kasnejše rehabilitacije, a je ta pravica v obstoječem sistemu nemalokrat izgubljena v nepreglednih čakalnih vrstah. Vse to je jasno, zatika pa se kljub temu, na vseh ravneh. Davek, ki ga narekujejo posledice takšnega stanja, plačujemo vsi.

Zato naj bi ministrov novi 9-članski strateški svet (Dorjan Marušič, Erik Brecelj, Valentina Prevolnik Rupel, Boris Zgrablić, Grega Strban, Tjaša Sobočan, Azra Herceg, Dolores Kores in Lucija Tacer), ki se prvič sestane v začetku prihodnjega meseca, uradno pa naj bi začel delovati mesec dni kasneje, pripravil osnove za nove sistemske okvire. Dokument, ki naj bi nakazal celovite rešitve in ki bo po ministrovem prepričanju »predstavljal osnovo za pripravo krovne zakonodaje za spremembo zdravstvenega sistema«, naj bi bil pripravljen najkasneje do junija 2023.

Posledice odlašanja pri reformnih spremembah

Kot novinarka sem spremljala poteze vseh zdravstvenih ministrov, ki so po osamosvojitvi krojili usodo našega zdravstva. Vsi po vrsti so imeli velikopotezne načrte, ki pa jih je omejevalo na mednarodni ravni potrjeno pravilo, po katerem tako kompleksnega sistema, kakršen je zdravstveni, ni mogoče, še manj pa priporočljivo spreminjati na hitro, saj je za rokohitrske ukrepe in nedomišljene spremembe preveč občutljiv. Posledično bi namreč lahko oslabili vse, kar je v njem dobrega – in tega v slovenskem zdravstvu ni (bilo) malo. 

In tako se je v minulih letih in desetletjih z reformnimi spremembami odlašalo. Pogoji za kakovostno in varno zdravljenje so se poslabševali, javno-zdravstvene ustanove so bile izpostavljene zakonodajni in poslovodski naraciji, ki s piljenjem menedžerskega mojstrstva ni imela skupnega nič, veliko pa s političnimi usmeritvami in interesi. 

V zdravstvu je bilo in je veliko veliko preveč politike. In, seveda, skritih možnosti za korupcijo, ki je v tej sferi še bolj zavržna kot sicer, saj jemlje bolnim in tistim, ki rešujejo njihova življenja.

Poziv k odstopu kar prek medijev

Na zadnji novinarski konferenci smo bili priča zanimivemu in zelo povednemu precedensu. Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je nezaupnico generalnemu direktorju Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana Jožetu Golobiču izrekel kar v sklopu tiskovne konference, med neposrednim prenosom dogodka. Ko smo za zdravstveni portal tik po koncu srečanja z mediji prosili za Golobičev odziv, so nam z nekajurnim zamikom iz UKC odgovorili, da bo odgovor sledil v prihodnjih dneh, saj da je bil generalni direktor z ministrovim pozivom seznanjen zgolj posredno, iz medijev.

Seveda je bilo mogoče predvideti, da bo v smislu (poslo)vodenja ljubljanskega UKC moralo priti do radikalnih sprememb, kajti podatki o čakalnih dobah, objavljeni po zadnji seji sveta zavoda UKC Ljubljana, so, milo rečeno, katastrofalni.

Konec junija je v UKC Ljubljana na zdravstvene storitve čakalo 105.873 pacientov; med čakajočimi je bilo kar 53.754 pacientov, pri katerih je čakalni čas presegal dopustno čakalno dobo. Samo v enem mesecu (od konca maja do konca junija) so se čakajočim pridružili 3303 pacienti, kar pomeni 3,22-odstotno povečanje. Samo na prvi pregled je nad dopustno čakalno dobo v tem času čakalo 19.179 pacientov, kar je skoraj polovica (44,32 odstotka) od vseh čakajočih na prvi specialistični pregled.

Število čakajočih pa še kar narašča ...

Suma sumarum lahko potrdimo, da se čakalne dobe v našem zdravstvu nemoteno daljšajo – pa ne le v ljubljanskem UKC, podobno je tudi drugod po Sloveniji. Resorno ministrstvo je nedavno zagotovilo, da se bodo možnosti za pravočasno zdravstveno storitev ali poseg, ki ne bosta vplivala na končni izid zdravljenja, v kratkem izboljšale. A za zdaj se številke še vedno pomikajo v napačno smer. 

Pereče razmere in nenavadni pristopi

Govorci na zadnji tiskovni konferenci resornega ministrstva so bili izčrpni, zajeli so malodane vse pereče probleme v našem zdravstvu in nakazali njihove rešitve, pa vendar se zdi, da je pri tovrstnem pristopu umanjkalo običajne subtilnosti, ki jo področje, ki ga upravljajo, zahteva v osnovi. Seveda se lahko strinjamo, da so danes razmere v zdravstveni sferi tako zelo pereče, da manevrirnega prostora za mehke in uglajene pristope preprosto ni več, po drugi strani pa vendarle velja opozoriti, da se morajo spremembe – te so nujne in neizogibne – odvijati v skladu z etičnimi postulati. Resnici na ljubo so bili ti že v preteklosti ničkolikokrat poteptani, a upanje vendarle umre zadnje, mar ne?

Poglejmo primer največje zdravstvene ustanove na Slovenskem, ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra, terciarne institucije, ki predstavlja najbolj oprijemljivo in vse teže dosegljivo bilko za rešitev bolnikov z najtežjimi, najresnejšimi, najkompleksnejšimi obolenji. Znano je, v kakšnih razmerah delajo tam zaposleni, jasno je, kako nujna je sanacija. Aleš Šabeder, danes osebni svetovalec ministra za zdravje in vršilec dolžnosti direktorja urada za nadzor, kakovost in investicije v zdravstvu, je že v času, ko je bil v vlogi generalnega direktorja UKC Ljubljana, opozoril, da je iztrošenost tamkajšnjih stavb 87-odstotna, iztrošenost sofisticirane medicinske opreme pa 85-odstotna.

UKC Ljubljana opravi več kot tretjino vseh storitev v javnem zdravstvenem sistemu; na letni ravni v tej bolnišnici obravnavajo približno milijon ljudi. 

Odgovornost za sanacijo in prenovo prevzema resorno ministrstvo

Kot pravi zdravstveni minister, so vodstvu te terciarne zdravstvene institucije pred časom dali nedvoumna navodila za ukrepanje, vendar »navodila niso bila izpeljana, do uresničitve ni prišlo. Kje je UKC Ljubljana danes? Podatki so izjemno slabi, upravljanje in vodenje te največje zdravstvene ustanove je po moji oceni in tudi po oceni predsednika vlade pod vsako kritiko, zato moramo biti odgovorni in ustrezno odreagirati.« Bešič Loredan ob tem  dodaja, da bo ministrstvo prevzelo odgovornost za izpeljavo »edinstvene priložnosti za energetsko sanacijo in prenovo UKC (za 90 milijonov evrov) predvidoma do leta 2025«.

In drugi razlogi, zaradi katerih je vodstvo UKC Ljubljana izgubilo podporo ministrstva? »UKC je v prvi polovici leta ustvaril za 28 milijonov evrov izgube in ta trend se iz meseca v mesec poslabšuje, kar je resnično skrb vzbujajoče. Če bo šlo tako naprej, bo UKC poslovno leto končal s približno 60 milijoni evrov izgube,« ocenjuje Aleš Šabeder, ki med vzroki za takšne rezultate poslovanja vidi nerealizacijo programa v višini skoraj 19 milijonov evrov pa tudi neobvladovanje stroškov poslovanja, ki naraščajo bistveno hitreje kot prihodki. 

Ob tem ministrov osebni svetovalec izpostavi, da je konec junija »UKC imel za več kot 60 milijonov evrov zapadlih obveznosti do dobaviteljev, od tega je bila pri 21,6 milijona evrov zapadlost že daljša od pol leta; največji upnik je medicinska fakulteta – z 31 milijoni evrov terjatev do UKC, ki fakulteti že več kot pol leta ni plačal nobene obveznosti ...«.

Alešu Šabedru se zdi nerazumljivo, da se je UKC v nacionalni program za skrajševanje čakalnih vrst prijavil z zelo majhnim dodatnim obsegom storitev, »zgolj v višini dva milijona evrov, kar je praktično na ravni povprečnega zasebnika – iz tega dodatnega programa pa je bilo realiziranih samo za 92.000 evrov storitev, kar je skorajda nič. In tako se čakalne vrste podaljšujejo kljub vsem instrumentom, ki so trenutno na voljo za njihovo skrajševanje.« 

O takšnem stanju je vodstvo resornega ministrstva v ponedeljek razpravljalo s predsednico sveta zavoda UKC Ljubljana; beseda je med drugim tekla tudi o spornih zadevah iz poslovnega poročila, med katerimi je minister izpostavil nabave v višini 16 milijonov evrov – brez pogodbe.

»Vedeti moramo, da je v letih 2020 in 2021 UKC Ljubljana vsako leto prejel 100 milijonov evrov na račun COVID epidemije – in kljub temu smo še vedno tu, kjer smo. Na tej točki mora odreagirati svet zavoda. Sam pa lahko rečem le, da vodstvo UKC Ljubljana nima več podpore ministra za zdravje. Po moji osebni oceni bi ob takih številkah in vseh zamujenih rokih generalni direktor UKC Ljubljana moral takoj odstopiti in prevzeti odgovornost za nastalo stanje,« je bil neposreden Danijel Bešič Loredan. 

Ministrstvo za zdravje namerava poskrbeti za izvedbo prenove UKC v najkrajšem možnem času in zagotoviti, da bo »vseh 50 milijonov evrov iz evropskih oziroma kohezijskih sredstev do zadnjega centa porabljenih za prenovo. Vsi zaposleni v UKC Ljubljana si zaslužijo novo stavbo, boljše pogoje za delo. S predsednikom vlade sva dogovorjena, da bomo septembra obiskali zaposlene v UKC, se z njimi pogovorili tudi o tem, da podremo staro nevrološko kliniko in pridobimo 200 tako imenovanih hibridnih bolniških postelj. Pospešili bomo tudi gradnjo infekcijske klinike. Naredili bomo vse, da bodo pacienti varno, ustrezno in hitro obravnavani.«

Za zdaj pa se resorni minister sklicuje predvsem na številke, »ki so jasne. Vemo, da zaposleni v UKC delajo dobro in veliko – slabo je vodenje, slaba je organizacija. Svet zavoda se mora v prihodnjih 14 dneh ustrezno odzvati, sicer bom moral sam čez približno mesec dni odstopiti, če se stanje v UKC Ljubljana ne bo spremenilo.«

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.