Čakalne dobe

Dve leti zdravniške (ne)stavke: reforma gre svojo pot, čakalne vrste prav tako ... Sledi šah, pat ali mat?

Čarobna formula, s katero bi zagotovili optimalne pogoje delovanju zdravstvenega sistema in tako omogočili pravočasno, celovito, celostno, kakovostno, varno in z najsodobnejšimi strokovnimi standardi usklajeno obravnavo vseh obolelih, ne obstaja. To vedo povsod po svetu. In tega se boleče zavedamo tudi v Sloveniji. Vsakokratni reformni poskusi, ki smo jim priča že desetletja, slejkoprej izzvenijo kot alegorija, po kateri je dogajanje v našem javnem zdravstvu mogoče vzporejati s cineastičnimi dosežki in presežki, ki so fikcija, medtem ko zdravstvo živi in diha v resničnosti. Bi iskanje vzporednice z, na primer, Reševanjem vojaka Ryana, pomagalo pri iskanju odgovora na retorično vprašanje, kaj bo sledilo aktualnim spremembam v zdravstveni sferi? Bo sistem preživel? Kaj bo ostalo od njega? Bo sledil šah, pat ali mat? In kaj bo to pomenilo za bolnike?

Varnost in kakovost

Imata skrb za paciente in »reševanje« javnega zdravstva res skupni imenovalec?

Kakšna je vaša prva misel, ko steče beseda o zdravstvu? Ali prevagajo občutja v smislu, kako velik poklon si zaslužijo izjemni znanstveno-klinični dosežki naše medicine, ki je v iztekajočem se letu udejanjila kopico inovacij, s katerimi pomaga bolnikom in prenekateremu od njih reši življenje? Vas prevzame hvaležnost do medicinskih ekip in vseh zaposlenih v zdravstvu, ki se, resda ne vsi z enako zavzetostjo, trudijo, skrbijo in tudi pozdravijo paciente z obolenji, med katerimi so bila mnoga v niti ne tako daljni preteklosti neozdravljiva? Ali pa vas, nasprotno, prežema zgolj nemoč, ker tako dolgo čakate na preglede in preiskave, ki bi bili v pomoč pri postavitvi diagnoze in čimprejšnjem začetku zdravljenja, kajti sami si ne morete in ne znate pomagati in ostajate nemočni v boju s sistemskimi mlini na veter? Vas prevzema obup, ker ste, čeprav s kroničnim obolenjem in posledičnimi stalnimi težavami, ostali brez osebnega zdravnika? Ali pa vas navdaja jeza, zaradi neustrezne komunikacije ali oholosti zdravnika ali medicinske sestre? Ste morda veseli, ker politika trdi, da končno vendarle vzpostavlja red v javnem zdravstvu, posledično pa bo konec zaslužkarstva in pohlepnosti v zdravstveni sferi? Morda poznate celo koga izmed dežurnih kritikov, ki v družbenih medijih – bodisi s pravim imenom bodisi anonimno – pomagajo nalagati polena na grmado, na kateri naj bi zgorelo še vse tisto, kar je v našem zdravstvu dobrega?

Varnost in kakovost

Kdo bo v prihodnje izvajal kirurško zdravljenje raka v ustni votlini, zdravil ponesrečene z izjemno hudimi poškodbami obraza ali operiral otroke, ki se rodijo s prirojeno razvojno anomalijo obraza in ustne votline?

V javnosti je bilo v zadnjem času veliko govora o odhodih izvrstnih maksilofacialnih kirurgov iz največje slovenske zdravstvene ustanove na terciarni ravni zdravstvenega varstva. Kljub temu si je tako rekoč nemogoče predstavljati, kaj bo nastali kadrovski manko v prihodnje pomenil za paciente, ki bodo potrebovali kirurško zdravljenje zaradi raka v ustni votlini, za nekoga po težki nesreči, ki ima vsaj na videz nepopravljivo poškodovan obraz, ali za otroka, ki se je rodil s katero od prirojenih razvojnih anomalij obraza in ustne votline. In povsem jasno je, da takšnega pretanjenega znanja ni mogoče nadomestiti čez noč. To zelo dobro vedo tudi odločevalci, ki v zadnjih dneh sicer napovedujejo, da bodo poskušali najti rešitve in s tem popraviti tudi ali povsem posledice lastnega ravnanja, ki jih pri »reševanju« javnega zdravstva vedno znova rine v zelo nepredvidljive vode: problem je, da tja pred seboj potiskajo tako zaposlene v zdravstvu kot tudi paciente.

Čakalne dobe

Skoraj 80.000 bolnikov na zdrav(ljen)je čaka nedopustno dolgo

Kaj se skriva za navidezno suhoparno, nezanimivo, nemalokrat tudi vprašljivo, na splošno pa skrb vzbujajočo statistiko slovenskega javnega zdravstva, po kateri bistveno dlje od še dopustne čakalne dobe na diagnostiko in zdravljenje zdaj čaka že skoraj 80.000 obolelih, zaradi kadrovskega manka predvsem medicinskih sester in tudi zdravnikov pa v vse več vejah medicine tako pacienti kot zaposleni (p)ostajajo nemočni, ukleščeni v prepletu organizacijsko-logističnih težav? Ali spremembe zdravstvene ureditve, ki jim v zdravstvu zaposleni vse pogosteje in vse glasneje izrecno nasprotujejo, pri čemer pa ostajajo ne(u)slišani, upoštevajo dejavnike, ki vplivajo na dobrobit in na zdravje posameznika in družbe, v kateri delež starejših od 65 let zajema že skoraj četrtino celotnega prebivalstva?

Varnost in kakovost

»Če živimo deset let dlje, to ne sme pomeniti, da deset let več jemljemo terapijo za tri različne kronične bolezni, ampak bi morali podaljšati zdravi del življenja – v to je treba vlagati«

Samohvala odločevalcev, kaj vse da je bilo v zadnjem obdobju doseženo v smislu izboljšanja javnega zdravstva, se zdi dokaj krhka. Spreminjevalci sistemskih okvirov so sicer resda zaverovani v doseženo, toda zdravniki pa tudi ostale profesije, ki (so)delujejo v postopkih zdravljenja, danes v klinični praksi nimajo nič manj težav kot pred nekaj leti – v resnici se nabor sistemsko povzročanih kratkih stikov povečuje, čakalne vrste se še vedno podaljšujejo, prenekateri bolnik pa pride na vrsto šele, ko je njegova bolezen že napredovala. In ti bolniki se ne oglašajo v javnosti. Ne hvalijo odločevalskih dosežkov, ne prerekajo se po družbenih omrežjih in ne obnašajo se, kot da bi po zaslugi virtualnega sprehajanja po spletu imeli v mezincu vso znanost tega sveta; srečni so, če jim po zaslugi predanega tima in optimalnega zdravljenja uspe ohraniti tisto, kar je bilo vedno najbolj neprecenljivo: zdravje. O tem, kakšne so danes možnosti za udejanjanje zdravniškega poslanstva v skrbi za dobro pacienta in kateri so glavni izzivi pa tudi dosežki na poti k nujni posodobitvi sistemskih okvirov, sem se poglobljeno pogovorila z infektologinjo prof. dr. Bojano Beović, predsednico Zdravniške zbornice Slovenije.

Varnost in kakovost

»Vsaka čakalna doba, zlasti pri določenih diagnozah, pomeni tudi večjo umrljivost na čakalni listi – če tega ne meriš, problema ne vidiš in ostaja skrit«

Prof. dr. Marko Noč, interventni kardiolog in dolgoletni predstojnik Kliničnega oddelka za interno intenzivno medicino UKC Ljubljana, se je v skrbi za paciente nemalokrat srečal s sistemskimi ovirami, ki vse prej kot spodbudno vplivajo na potek kliničnega dela, pa tudi s koruptivnim dogajanjem, pogojenim z dobavo medicinskega materiala, na kar je v zadnjih letih zavzeto opozarjal in predlagal konkretne rešitve. V sistemu javnega zdravstva je namreč, kot ugotavlja, vse preveč anomalij, ki bolniku otežujejo dostop do zdravstvenih storitev, izvajalcem pa onemogočajo nemoteno, kakovostno in varno delo.

Čakalne dobe

Ob rob novačenju za stomatološko zdravljenje slovenskih zavarovancev na Hrvaškem: kako paciente zaščititi pred poigravanjem z njihovo stisko, v katero so jih pahnile sistemsko porojene hibe našega javnega zdravstva?

V minulih dneh smo na zdravstvenem portalu podrobneje pisali o spornih poskusih, ki so na Hrvaškem vzniknili na račun nedopustno dolgega čakanja na ortodontsko ali endodontsko zdravljenje v Sloveniji – z novačenjem slovenskih zobozdravnikov, da bi paciente usmerjali na zdravljenje čez mejo, nakar bi jim pripadel 10-odstotni delež zaslužka. Predstavniki našega zobozdravstva so se na tovrstne prakse odzvali, jih označili kot nesprejemljive, državo pa pozvali, naj vendarle poskrbi, da bo pravočasnost zdravljenja omogočena tudi pri nas, kajti kader in logistika sta v tej veji medicine na voljo – zatakne pa se pri še vedno vse preveč zastarelih in okorelih sistemskih okvirih. Na sporno poslovno prakso hrvaškega izvajalca ortodontije se je zdaj uradno odzval tudi zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki kot plačnik storitev poudarja, da zlorab ne dopušča – zato je zahteval takojšnjo odpravo kršitev, ki jih je prijavil pristojnima inšpektoratoma.

Čakalne dobe

Hrvaške klinike so slovenskim zobozdravnikom začele ponujati 10-odstotni delež za slehernega pacienta, ki bi ga preusmerili k njihovemu ortodontu ali endodontu

Verjetno ga ni starša, ki se ne bi spraševal, kam neki je zašlo slovensko zdravstvo, če njegov otrok potrebuje pregled pri ortodontu – in prav nič drugače ni pri odraslih pacientih, ki pred nadaljevanjem stomatološkega zdravljenja potrebujejo natančnejši, bolj filigransko usmerjeni pregled pri endodontu. Kajti čakalne dobe so še vedno tako nedopustno dolge, da človek preprosto ne ve, kaj narediti. Naj človek z akutnim zobozdravstvenim problemom na strokovno mnenje res čaka tri ali štiri leta? Naj starši, ki vedo, da bi njihov otrok že zdaj potreboval ortodontsko zdravljenje, več kot pet let nemočno trpijo, dokler ne bodo učakali, da bo njihovemu potomcu iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja vendarle omogočeno zdravljenje? Takšna je resničnost slovenskega javnega zdravstva. Problem pa je, ker ta resničnost dobiva povsem nove odseve – onkraj meje.

Varnost in kakovost

»Ogorčeni smo nad kolegico, ki je zasnovala zakon o psihoterapevtski dejavnosti, nad njenimi sodelavci, nad ministrico za zdravje in nad vlado, ki jo je prenekateri od nas tudi volil«

S psihiatrinjo in sistemsko psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan sva se pogovarjali na nevihtni ponedeljek, ki je presekal dolgo trajajoči vročinski val in je zelo povedno simboliziral turbulentno dogajanje, povezano s sprejemanjem predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Dokument naj bi namreč pod krinko urejanja tega področja, za katerega v slovenski družbi na prostem trgu ni regulative, vnesel zmedo v sfero kliničnega dela, ki deluje v skladu z visokimi strokovnimi standardi. Kakšni so bili skriti nameni »ureditve razmer«, smo izvedeli pred nekaj dnevi, ob razkritju, da za pripravo zakona ne tičita le politična oholost in namerna obstrukcija klinične stroke, ampak tudi zloraba položaja in odsotnost integritete, na katero se sicer sklicujejo na ministrstvu za zdravje. A zgodba se še ni končala, kajti tudi odločitev politike, da odločanje o predlogu zakona prestavi na jesenski čas, ne drži več; sporni dokument se je namreč že znašel na dnevnem redu izredne seje državnega zbora, ki se bo odvila še pred začetkom parlamentarnih počitnic.

Varnost in kakovost

Družinska medicina je srce zdravstva – in res spodbudno je, da se vedno več študentov medicine spet odloča za to specializacijo

Danes je pri nas brez osebnega zdravnika že več kot 145.000 otrok in odraslih. Ta številka, ki se približuje 10-odstotnemu deležu vseh zavarovanih oseb, pomeni, da je pri toliko prebivalcih diagnostična pot, ki vodi do zdravljenja in celostne zdravstvene obravnave, močno otežena. In to preprosto ni prav. Do rešitev, ki bi morale biti zagotovljene na sistemski ravni, prihaja počasi, nemalokrat na prejkone sizifovski način. Toda eppur si muove, bi lahko rekli, saj je po dolgih letih vendarle prišlo do pomembnega preobrata, ki nakazuje, da so se študenti medicine ponovno začeli navduševati za specializacijo iz družinske medicine.