Koronavirus SARS-CoV-2 je še vedno med nami, vendar zapiranja družbe kljub pričakovanemu porastu okužb v jesensko-zimskem obdobju ne bo. Ne bo ukrepov v smislu obveznega nošenja zaščitnih mask v zaprtih prostorih, čeprav je že zdaj jasno, da ukrepe, ki so zgolj priporočeni, pri nas upošteva le peščica ozaveščenih. Celo zaposleni v nekaterih lekarnah ostajajo brez mask, čeprav po nasvet in zdravila k njim hodijo tudi najbolj ogroženi, najranljivejši posamezniki, med katere nikakor ne spadajo le starejši. Toda tudi s tem virusom se moramo naučiti živeti – in ga vendarle obdržati čim dlje od sebe in svojih bližnjih. Kako nam bo to uspevalo v bližajoči se sezoni virusnih obolenj?

Izjemno oslabljena dostopnost do zdravstvenih storitev, vztrajno daljšajoče se čakalne vrste, zamujanje pri diagnostiki in zdravljenju, zdravstvene ustanove v milijonskih rdečih številkah ter ohromljenost delovanja v osnovnem zdravstvu je le nekaj težav, ki niso nove, a jih je obdobje pandemije z vso silo potisnilo na površje. Na ministrstvu za zdravje in vladi pravijo, da se zavedajo resnosti problema, ki iz leta v leto dobiva novo, vedno slabšo podobo. Tako je, denimo, danes že več kot polovica slovenskega prebivalstva ujeta v dolgih čakalnih vrstah. Zato je vlada na današnji dopisni seji sklenila, da bo zavoljo »resnih motenj, ki ogrožajo stabilnost zdravstvenega sistema«, v skladu z določbami zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju določila vsebino programa storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelila zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje, in določila obseg finančnih sredstev za pokritje na novo določenega programa.

Bo UKC Ljubljana postal prelomni preizkusni kamen zdravstvene politike, ki bo nakazal nadaljnjo pot delovanja in ukrepanja v zdravstvu: bodisi celovito in radikalno reformo, ki jo bodo spremljale brezkompromisne nezaupnice vodstvom slabo poslujočih, globoko v rdeče številke potopljenih zdravstvenih mastodontov, bodisi odstop resornega ministra? Takšna možnost je bila nedvoumno nakazana na zadnji novinarski konferenci ministr(stv)a za zdravje, na kateri je beseda tekla skorajda o vseh aktualijah organizacijsko in logistično načetega sistema zdravstvenega varstva in v njem zaposlenih, ki praktično ne zmorejo biti več kos vsem izzivom, nakopičenim na račun dolgoletne anemičnosti, najsi bo to v smislu neukrepanja ali pa slabega ukrepanja (ne)odgovornih. Obojega se je nabralo veliko preveč, prek vsake razumne mere. Zdaj so napovedani novi, sistematično začrtani ukrepi. Kakšen pa bo njihov izplen?

Zaradi groženj nasprotnikov cepljenja, ki so v času pandemije COVID prešle vse razumske okvire in ki jih še vedno ni konec, si je zdravnica v Avstriji vzela življenje. Ob takem podatku bi se celotna družba, pa ne le v sosednji državi, morala ustaviti, si vzeti čas za razmislek in za pravilno ukrepanje. Ne za takšno ukrepanje, ki ga v teh časih narekujejo na družbenih omrežjih okrepljeni glasovi številnih posameznikov, ki, ko pišejo o SARS-CoV-2 ali o katerikoli drugi strokovni tematiki, preprosto nimajo pojma, kakšne neumnosti trosijo naokrog. A te neumnosti so v zadnjem obdobju postale izjemno kaljiva semena abotnosti, ki bodo najverjetneje izrisala sliko naše skupne prihodnosti. Če pogledamo stanje v Sloveniji: trenutno priporočeni in ne obvezujoči ukrepi za preprečevanje širjenja okužb z novim koronavirusom, na splošno razumljeni kot neukrepi, so praktično nični. Okužbe se nemoteno širijo, sistemski pristop pa je takšen, da se zdi, kot da, tudi na račun manka podatkov, želi na vsak način utišati opozorila stroke, ki so vse pretiha in preblaga.