Od požara v proizvodnem obratu v Podskrajniku, v katerem so izdelovali izolacijski material, je minil mesec dni. Pravih, celovitih odgovorov o posledicah, ki jih bo tovrstna ekološka nesreča pustila na zdravju domačinov, pa še vedno ni. Pristojne službe so odvzele nekaj vzorcev in jih poslale v analizo. Rezultati so zdaj že znani, toda prebivalci tistih krajev, ki jih je prešel požarni oblak, pogrešajo natančnejše, usmerjene meritve, ki bi prinesle nedvoumne odgovore na številna vprašanja, o katerih je nekaj domačinov podrobneje spregovorilo za Zdravstveniportal.si.

Včeraj smo na zdravstvenem portalu pisali o skrajni potezi, ki jo je potegnil zdravnik splošne medicine iz Juršincev Miro Lasbaher. Zaradi že pregovorne preobremenjenosti zdravnikov družinske medicine, ki ji, kot pravi, tudi sam ni več kos, pa tudi zato, ker preprosto ne dobi dodatne strokovne pomoči – še enega zdravnika, ki bi bil pripravljen skrbeti za prebivalce na odmaknjenem, ruralnem območju – je občino in plačnika obvestil o odpovedi koncesijske pogodbe. Objavi so sledili zelo raznoliki odzivi; tistim, ki se zavzemajo za ureditev sistema in izboljšanje pogojev za delo zaposlenih v zdravstvu, so se pridružili tudi očitki, češ da argumenti, ki jih navaja Lasbaher, niso resni. Zato smo te podatke preverili.

Miro Lasbaher iz Juršincev, zdravnik splošne medicine, se je zaradi nevzdržnih razmer, ki narekujejo delo v ambulantah družinske medicine, odločil, da vrne koncesijo in s prihodnjim letom odide med zasebnike. Delo zdravnikov namreč po njegovem prepričanju postaja vedno bolj nevarno, tako za bolnike kot za zdravnike. In zakaj se Lasbaherju z odpovedjo koncesijske pogodbe ne zdi smiselno počakati do sprejetja aneksa številka dve, s katerim naj bi, kot napoveduje minister za zdravje Aleš Šabeder, vsaj nekoliko izboljšali pogoje za delo najbolj obremenjenih timov?

Sto dni ministrovanja Aleša Šabedra je mimo. Njegova strokovna pot v zdravstvenem menedžmentu ni dolga, po nekaj več kot leto dni trajajočem vodenju Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana, je po predčasnem odhodu prejšnjega ministra za zdravje Sama Fakina prevzel vodenje tega resorja. Počitka v tem času ni bilo, kajti izzivi, začenši z revoltom zdravnikov družinske medicine, so zahtevali takojšen in neprekinjen angažma. Je bil ta dovolj ažuren in verodostojen? Iskanje rešitev za ureditev najbolj akutnih problemov slovenskega zdravstva, med katerimi zagotovo izstopajo nedopustno dolge in nenehno daljšajoče se čakalne dobe, se je v resnici šele začelo, dela bo še ogromno. Kaj vse se je znašlo na agendi resornega ministra in kakšne so njegove obljube za ureditev razmer v zdravstvu, tudi ali predvsem v dobro pacientov?