Nobenega dvoma ni, da imamo epidemije in z njo povezanih ukrepov vsi že polno glavo. Ne poznam človeka, ki ne bi sanjal o čimprejšnji vrnitvi življenja v normalo, kakršne smo bili vajeni pred izbruhom pandemije. A številke, ki govorijo o okužbah, zbolelih in tudi umrlih zaradi COVID, se preprosto nočejo umiriti. Nasprotno, pred nami je tretji val, podkrepljen z novimi sevi novega koronavirusa, in znova smo tik pred ponovnim zaprtjem države, ki ga predstavniki različnih vej medicine tokrat zagovarjajo soglasno; verjetno bi bilo tako v vsakem primeru, ne glede na politično opcijo, ki bi v danem trenutku imela največ glasov pri vladnem odločanju, določanju in usmerjanju dogajanja v državi. To se bo ponovno začasno ustavilo v začetku aprila – da to ni preuranjena prvoaprilska šala, potrjuje prepričanje epidemiologov, infektologov in predstavnikov drugih strok, po katerem bo edino tako mogoče učinkovito odbiti napovedujoči se intenzivni tretji val okužb s koronavirusom SARS-CoV-2.

Prva novinarska konferenca, na kateri je Janez Poklukar spregovoril kot novoimenovani minister za zdravje, je bila sklicana ad hoc, zaradi izrednega sporočila: minister je potrdil, da je zdaj tudi v Sloveniji potrjen prvi primer južnoafriškega seva novega koronavirusa, ki se širi bistveno hitreje od tega, s katerim smo se pri nas srečevali v slabem letu in ki je doslej zahteval enormni davek od posameznikov in družbe kot celote. Poleg omenjenega primera – po dosedanjih informacijah naj bi šlo za zdravnika mariborskega Univerzitetnega kliničnega centra – naj bi zboleli še dve osebi, ki sta se skupaj z njim nedavno vrnili iz Afrike.

Prof. dr. Bojana Beović je po sinočnji ustanovni seji zbornične skupščine zdaj že uradno prevzela vodenje Zdravniške zbornice Slovenije, zato bo v naslednjih štirih letih prepolovila obseg kliničnega dela, ki ga kot specialistka infektologije opravlja na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja ljubljanskega UKC. V tem mandatu bodo po njenih zagotovilih aktivnosti zbornice usmerjene tako v aktualno stanovsko problematiko kot v angažma pri zagotavljanju izboljšav v sistemu, s čimer naj bi olajšali pogoje za delo (zobo)zdravnikov in odpravili ključne težave, ki zaradi slabe dostopnosti do diagnostike in začetka zdravljenja tarejo bolnike.

Kako zagotoviti dovolj kadra v zdravstvu, zlasti na področju zdravstvene nege, kako skrajšati predolgotrajno čakanje in zagotoviti ažurnost ter kakovost pri udejanjanju pravic? Da pri nas pomanjkanje strokovnega kadra v zdravstvu povzroča resne težave, je znano, že dolgo – prav tako kot posledično okrnjena logistika dela. V zdravstveni negi, kjer že sicer kronično primanjkuje medicinskih sester – in številke niso majhne, govora je o kar 25-odstotnem kadrovskem primanjkljaju –, so v času epidemije razmere postale neobvladljive, zlasti na oddelkih za intenzivno terapijo. In podobno je tudi s kadrovsko pokritostjo z zdravniki, zlasti v nekaterih vejah medicine, zato se Slovenija še vedno sooča z razmerami, v katerih posamezne regije nimajo določenih specialistov. Pacienti so tako na diagnostiko in kontrolne preglede primorani odhajati drugam, praviloma v prestolnico – a šele, ko pridejo na vrsto po nedopustno dolgem čakanju. Tudi sicer, ne le med COVID epidemijo.