Takšno dogajanje je sramotno. Ni mogoče najti milejše besede za odslikavo razmer, v katere je vodila dolgoletna neurejenost sistema in površno ter zgolj površinsko gašenje požarov na posameznih področjih zdravstvenega varstva, kjer so se razmere najbolj rapidno poslabševale. In tako smo danes priča temu, da so, denimo, v Bruslju številni posamezniki z največjim veseljem, upanjem in prisrčno igrivostjo ure in ure prostovoljno stali v vrsti, čakajoč na praznični kruh, v katerega je pek skril zlat, 500 evrov vredni novec – pri nas pa ljudje, ki leta in desetletja plačujejo prispevke za zdravstveno varstvo in zavarovanje, brez vsakršnega opravičila ali napotila ostanejo brez osebnega zdravnika, nakar na možnost za obljubljeni surogat čakajo v dolgih vrstah pred zdravstvenim domom, ki po kadrovsko-organizacijski plati razpada pred očmi celotne Slovenije.

Dogajanje na primarni ravni zdravstvenega varstva v prestolnici je boleč odraz dolgoletne neustrezne skrbi za zdravje obstoječega sistema, katerega optimalnost je že davno izzvenela. Problemi so pereči na vseh ravneh, v vseh vejah medicine – in sanacija tega mora biti celovita, ne razpršena, predvsem pa odločna in učinkovita. 

S stavkanjem do izboljšanja razmer v zdravstvu?

Pa bosta stavki, ki naj bi se zgodili v tem tednu, pripomogli k izboljšanju razmer v zdravstveni sferi – tako z vidika državljanov, pacientov oziroma bolnikov kot z zornega kota zaposlenih in nenazadnje tudi odločevalcev, ki imajo v rokah škarje in platno za reformo zdravstva, kakršnakoli ta že bo?

»Na vse križe slovenskega zdravstva so že vrsto let opozarjala posamezna društva pacientov, sprememb pa ni bilo,« poudarjajo pri Zvezi organizacij pacientov Slovenije (ZOPS), krovnem združenju, ki namerava v ponedeljek obelodaniti sedem ključnih ukrepov. Ti naj bi k izboljšanju pripomogli tako, da bodo pacienta tudi v resnici postavili v središče dogajanja, ga potegnili iz zdajšnjega kaosa in mu ponudili roko, zagotovili pomoč in podporo – tudi z uvedbo telefonske številke 111, prek katere bodo obolelim v prihodnje pomagali iskati odgovore na doslej neodgovorjena vprašanja in dileme ter priskočili na pomoč pri reševanju njihovih tegob.

Društva bolnikov so pred dobrega pol leta strnila moči in se povezala, da bi okrepila svoj glas – v dobro bolnikov. In zdaj se je to začelo odvijati tudi v praksi. Vendar ni zveza organizacij pacientov tista, ki poziva k torkovi stavki pacientov. Nasprotno, med pobudniki in podporniki stavke so tudi nekdanji odločevalci, ki bi morali privzeti svoj del odgovornosti za zdajšnje razmere, kajti odgovornosti za aktualno stanje v zdravstvu ni mogoče pripisati zaposlenim – ti danes rešujejo, kar se še rešiti da, v sistemu s povsem omajanimi temelji, okrnjenim zaupanjem in na prenekateri ravni izgubljenim upanjem.

Zakaj mnogi bolniki bistveno prezgodaj umrejo

Zagotovo pa so posplošujoče trditve in obtožbe, ki se vrstijo v zadnjem času, žaljive do slehernega zaposlenega v javnem zdravstvu, ki se kljub velikemu prilivu pacientov, kadrovskemu manku ter neustrezni logistiki trudi reševati akutna stanja ali zaplete pri kroničnih obolenjih. Ti zdesetkani timi po najboljših močeh zdravijo bolnike, ki danes nimajo zagotovljene ustrezne dostopnosti do zdravstvene obravnave in pravočasnega začetka zdravljenja – kar pomeni, da marsikdo veliko veliko prezgodaj umre. 

S pomanjkanjem zdravstvenega kadra nasploh (ne le zdravnikov) se že dolgo spopadajo tudi v drugih državah EU. Slovenija ni izjema. Do neobvladljivih razsežnosti teh problemov je med drugim prišlo zaradi neustreznega načrtovanja potreb po zdravstvenih storitvah, ki se izrazito povečujejo tako na račun starajočega se prebivalstva (v Sloveniji je demografska piramida že dolgo obrnjena na glavo) kot tudi napredka v medicini, ki se odraža v uspešnejšem zdravljenju –  po zaslugi vse bolj kompleksnih zdravstveno-varstvenih storitev, temelječih na vedno novih tehnologijah in pristopih. 

Vse to pa zahteva bistveno drugačno načrtovanje in razporejanje strokovnega kadra kot v preteklosti. In tu se je pri nas zalomilo. Vsakokratna vladajoča politična klientela se je na tovrstna opozorila odzivala parcialno, nikoli celostno; nagajanje ene politične opcije drugi je bilo pomembnejše od učinkovitega reševanja resnih sistemskih težav ... Posledice so na dlani – in najmanj nespodobno je, da na odmeve nepravilnih ukrepanj v preteklosti s cenenimi pamfleti opozarjajo tisti, ki so nekoč sami imeli v rokah škarje in platno, zdaj pa se zdi, da so na to prav pripravno pozabili.

Stavka pacientov bo!

Stavka pacientov bo. Naj zdravstveni minister Danijel Bešič Loredan njeno utemeljenost še tako zavrača, gre v resnici za zrcalno sliko tega, kar je sam počel pred šestimi leti, na shodu gibanja Skupaj naprej.

Med tistimi, ki podpirajo torkovo stavko pacientov in se ji pridružujejo, je tudi Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), kajti »nihče ne sme pristati na realnost sodobne Slovenije, v kateri je 130.000 državljank in državljanov, delavk in delavcev, upokojenk in upokojencev, ki so vedno participirali svoj del v zdravstvene blagajne, ostalo brez dostopa do osebnega zdravnika. Razpad javnega zdravstvenega sistema, ki smo mu priča, je v nasprotju z vsem, v kar verjamemo in za kar se borimo. Razpad javnega zdravstvenega sistema pomeni manj enakopravnosti, manj enakosti, manj dostojno življenje, manj varno delovno okolje, manj solidarnosti, manj socialne pravičnosti in predvsem – manj ali nič pravic za tiste, ki podporo najbolj potrebujejo,« poudarja predsednica ZSSS Lidija Jerkič.

Kako oživiti sistem po tako hudem kolapsu?

Bodo začasne poteze, tudi z začetkom delovanja ambulant za paciente, ki so ostali brez osebnega zdravnika, pomagale oživiti sistem po tako hudem kolapsu?

»Dvomim, da bodo zdravniki, medicinske sestre, zdravstveni administratorji in drugi delali več, četudi jih plačajo 80 evrov na uro ... Vsak od nas ima svojo mejo zmogljivosti, ki je denar ne more povečati. Učinkovitost se poveča ob ustreznejših pogojih dela in potem je dobrodošla tudi nagrada; v nasprotnem primeru pa tudi mi, ki še imamo dostop do zdravnika, tega kmalu ne bomo imeli več – kar pomeni, da v primeru bolezni, kakršna je moja, lahko pride tudi do predčasne smrti,« v kontekstu aktualnih razmer, ki pogojujejo delo v slovenskem zdravstvu, razmišlja Simon Petrovčič, bolnik z marfanovim sindromom.

Ob tem opozarja, da »ne bolniki ne zdravstveno osebje preprosto ne moremo in ne zmoremo več čakati leto, dve, ..., kajti vsak dan vzdrževanja agonije, ki jo narekuje neurejenost zdravstvenega sistema, predvsem na primarni ravni zdravstvenega varstva, pomeni številna poslabšanja zdravstvenega stanja.«

Simon Petrovčič v pogovorih z drugimi bolniki pogosto sliši, »da imajo velike težave z dostopom do osebnega zdravnika. Zato sem zelo hvaležen, da imam zdravnico, ki po elektronski pošti vedno odgovori na moje vprašanje, mi pravočasno napiše napotnice in recepte ter je vedno na voljo za pogovor.« In prav zaradi tega vedno znova poudarja, da je osnovno zdravstvo pri nas ključ do pravočasnega in uspešnega zdravljenja.

Posledice neskrbnega ravnanja s ključem, ki odpira vrata v zdravstveni sistem

A v zadnjem času lahko le nemo opazujemo, kako nedopustne posledice ima neskrbno ravnanje s ključem, ki odpira vrata v zdravstveni sistem, omogoča celostno diagnostiko in obravnavo ter zagotavlja pravočasno in celovito zdravljenje. Zdravniki na primarni ravni – ne le specialisti družinske medicine, ampak tudi pediatri in ginekologi – že leta svarijo pred posledicami slabe vizije razvoja v zdravstvu, ki se danes odraža na vseh ravneh, oboleli pa jo najbolj boleče občutijo pri okrnjeni dostopnosti do izbranega osebnega zdravnika, če ga sploh še imajo.

Pri tem ne gre le za družinske zdravnike, ampak tudi za pediatre, ginekologe ... – pa ne le zaradi tega, ker bi ti odhajali novim, boljšim delovnim izzivom naproti, ampak tudi zato, ker je starostna struktura teh zdravnikov takšna, da se jih vedno več upokojuje, mladi zdravniki pa se za delo v osnovnem zdravstvu, zlasti v družinski medicini, le redko odločajo.

Čeprav so spremembe v zdravstvu resnično nujne, v dobro bolnikov, zdravnikov in vseh drugih strok, pa se v pripravo vsebinskih ukrepov še vedno zažre toliko odkritih in prikritih interesov, da se na koncu vedno znova vse skupaj sfiži. Vsaj doslej je bilo tako. In kot v posmeh takšnemu dogajanju se danes za dobro pacientov oziroma državljanov »borijo« tudi posamezniki, ki so v preteklosti imeli vse možnosti, da bi poskrbeli za ustreznejši razvoj zdravstva – pa tega niso storili.

Dileme, ki zahtevajo odgovore, stanje, ki zahteva takojšnje ukrepanje ...

Po drugi strani pa se zdi, da zdravniške stavke po vsej verjetnosti ne bo, saj v danih razmerah v nobenem primeru ne bi dosegla namena. Minister za zdravje Danijel Bešič Loredan je v soboto vodstvo (zobo)zdravniškega sindikata Fides javno pozval na srečanje. To naj bi v začetku tedna, vsaj zdi se tako, umirilo razgrete duhove, ki ne pripomorejo h kakovosti in varnosti delovanja v zdravstvu – in preprečilo stavko zdravništva, ki danes ni in ne more biti pravi impulz za spremembe.

Po drugi strani pa v kontekstu napovedane stavke pacientov velja, kot opozarjajo zdravniki iz skupine zdravstvo.si (Marko Noč, Krištof Zevnik, Samo Vesel, Andrej Vranič, Simon Podnar, Matija Kališnik, Gorazd Kalan in Matej Beltram), spomniti na to, da so bolniki brez osebnega zdravnika in zobozdravnika v zdravstveno blagajno v desetih letih vplačali skoraj tri milijarde evrov. 

Omenjeni zdravniki se sprašujejo: »Kam so poniknile te enormne vsote javno zbranega denarja za zdravstvo? Je to morda razlog za 30-letno vztrajanje pri preživeti ureditvi državnega zdravstva? Se zato pred volitvami ne pogovarjamo o vsebinskih rešitvah v zdravstvu? Ali morda zato po vsakokratnih volitvah spremljamo zgodbe o perverzno bogatih slovenskih dobaviteljih? Ali zato brez možnosti vpliva opazujemo delovanje vzporednih mehanizmov, ki izčrpavajo bolnike in zdravnike? Ali je državljan brez osebnega zdravnika, ki so mu vrata v zdravstveni sistem zaprta, dolžan plačevati zdravstveno premijo – ali pa ima pravico do povrnitve vplačil (z obrestmi vred) za čas, ko ni imel izbranega zdravnika? Ali naj bolnik, ki nima dostopa do javnega zdravstva, dobi povrnjene stroške za zdravljenje pri slovenskem zasebnem zdravniku – tako, kot to velja za zdravljenje v tujini?«

V Sloveniji še ni bilo vlade, ki bi poskrbela za celovito reformo zdravstva, takšno, s katero bi bilo mogoče preprečiti tudi koruptivno izrabljanje sistema in izkoriščanje anomalij, ki danes onemogočajo nemoteno skrb za paciente. Oziroma, kot poudarjajo Mladi zdravniki Slovenije: »Desetletja slabega vodenja zdravstvene politike terjajo hitre in odločne poteze ministra za zdravje ter vlade, če jim je mar za zdravje državljanov.«

Simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.