V nedavnem pogovoru za zdravstveni portal je bil apel prim. Mojce Senčar, zdravnice in bolnice, dolgoletne predsednice slovenskega združenja za boj proti raku na prsih Europa Donna, zdaj njegove častne predsednice, nedvoumen: »Se odgovorni vprašajo, koliko izgubimo, ker v zdravstvu nimamo urejenega informacijskega sistema? Se zavedajo, koliko izgubimo, ker je treba podvajati preiskave, saj ena bolnišnica še vedno ne dobi uvida v rezultate preiskav, opravljenih v drugi bolnišnici? Po nepotrebnem izgubljamo ogromno časa in denarja. Zrela družba bi morala zagotoviti pogoje za nemoteno delovanje zdravstva – edino tako bi bilo prav, za vse.« Pa smo zrela družba, so odgovorni pripravljeni in zmožni zagotoviti nemoteno delovanje najbolj vitalnega sistema v družbi, ki skrbi za ohranjanje zdravja slovenstva, za njegov boljši jutri?

Je v zdajšnjih razmerah in razmerjih, v katerih je primorano delovati slovensko zdravstvo, sploh mogoče zagotavljati optimalno, kakovostno in varno zdravljenje? Mnenja so deljena – in to zelo upravičeno. Pri vseh sistemskih anomalijah, ki smo jim (bili) priča v zadnjih letih in desetletjih, se namreč zdi, da bolnik oziroma pacient pravzaprav postaja največji nebodigatreba v prepletu vedno daljših čakalnih dob, kopičenja administrativnih opravil in zakonodajnih absurdov, ki izvajalcem v zdravstvu onemogočajo nemoteno izvajanje postopkov diagnostike in zdravljenja.

Retorika ene izmed zdravstvenih zavarovalnic

Ste v zadnjem času od zavarovalnice, pri kateri imate sklenjeno dopolnilno oziroma prostovoljno zdravstveno zavarovanje, prejeli kuverto, precej debelejšo od običajne? V njej se skriva marsikaj, od možnosti za sklenitev novih zavarovanj do pojasnila, zakaj se zvišuje »običajna« premija.

Seveda se, dokler je to še izvedljivo, pojavljajo svojevrstni substituti, tudi po zaslugi vzvodov, ki so za zdaj še na voljo. Tako, denimo, zdaj zavarovanci prejemajo položnice, na katerih piše: »Kot ste verjetno opazili, v preteklih letih v Sloveniji beležimo rast odhodkov v zdravstvenem sistemu, ki so posledica večjega obsega izvedenih storitev ter višanja cen nekaterih zdravstvenih storitev. Ti so po podatkih ZZZS v letu 2018 glede na 2017 zrasli za 6,6 odstotka, kar se odraža na povečanih doplačilih iz prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.« 

Takšen uvod je pojasnilo in »opravičilo« za (upravičeno?) zvišanje osnovne premije omenjenega zavarovanja, ki je, kot je znano, trn v peti odločevalcev, politike, ki pa doslej ni zbrala poguma za ureditev sistema. Se bo to zgodilo v prihodnje – in če bo prišlo do tovrstnih sprememb, bodo te dovolj premišljene, da bodo obveljale v dobro bolnikov?

»Odstopljeni« minister za zdravje je imel pomisleke do tovrstnih ukrepov, predvsem je pri prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju opozarjal, da »obstajajo tehtni argumenti za to, da ga pridružimo obveznemu zdravstvenemu zavarovanju, obstajajo pa tudi argumenti, po katerih ta poteza ni najbolj pametna.« Kot je Samo Fakin povedal za zdravstveni portal v prvem intervjuju v vlogi ministra za zdravje: »Treba se je dogovoriti, kje bomo dobili 500 milijonov evrov, kolikor jih trenutno prinese to zavarovanje – in treba je vedeti, kakšne bodo posledice. Možno je le dvoje, ali dvig prispevne stopnje ali pa dodatni davki.«

Bolniki ostajajo ujetniki sistema

V tem trenutku v resnici ni jasno, kaj se bo zgodilo – jasno pa je, da bolniki ostajajo ujetniki sistema, ki deluje vse prej kot optimalno, in da nikakor niso v vlogi, ki jim jo na načelni ravni pripisuje sistem. Niso v središču zdravljenja; njihove potrebe, na katere opozarja tudi medicinska stroka, ostajajo preslišane.

In kaj k temu dodajajo bolniki, na kaj opozarjajo v združenjih, ki zagovarjajo pravice obolelih in poskušajo vzpostaviti konstruktiven dialog z odločevalci v sistemu?

»Bolniki imajo največ težav v času do diagnoze, ko so izgubljeni v sistemu, hodijo od zdravnika do zdravnika, z ene preiskave na drugo – tu izgubijo največ dragocenega časa. Ko je diagnoza enkrat postavljena, se zdravljenje in vsi postopki, povezani z njim, odvijajo hitro. Se pa med zdravljenjem pojavljajo težave takrat, ko pacient potrebuje celovito rehabilitacijo, kajti ta bolnikom z rakom sistemsko ni zagotovljena,« Kristina Modic, izvršna direktorica združenja bolnikov z limfomom in levkemijo L&L in predsednica združenja slovenskih organizacij bolnikov z rakom Onko net, v imenu obolelih odločevalce opozarja na težave v sistemu in na nujnost pospešenega, usklajenega ukrepanja v dobro pacientov.

Zato v imenu dveh pomembnih združenj bolnikov Kristina Modic odgovornim v zdravstvu in zdravstveni politiki sporoča: »Bolnikom z rakom čas hitro teče, zato pozivamo odločevalce, naj se povežejo in v dobro bolnikov čim prej izpeljejo spremembe, ki so nujno potrebne.«

In kaj o aktualnih izzivih v zdravstvenem sistemu, ki vplivajo tako na bolnike kot na njihovo zdravljenje, meni Tanja Španič, predsednica slovenskega združenja za boj proti raku na prsih Europa Donna?

»Vse prepogosto slišimo, da je bolnik v središču celostne obravnave – vendar, žal, v praksi ni tako. Tako vsaj opažamo pri onkoloških bolnikih, kajti bolnik se mora prevečkrat sprehajati od enega zdravnika do drugega. Vse tri ravni zdravstvenega varstva – primarna, sekundarna in terciarna – so premalo povezane, veliko preiskav se ponavlja, bolniki pa se v takem sistem vse preveč izgubljajo. Sistem in njegove povezave, tudi v smislu boljše digitalizacije, bi bilo treba prednostno urediti tako, da ne bo več bolnik tisti, ki mora hoditi od enega specialista k drugemu, ampak da je sistem malo bolj povezan.«

Po njenem prepričanju bi tovrstno povezanost lahko dosegli v dokaj kratkem času, vendar mora za vzpostavitev tega obstajati volja, na vseh straneh in na vseh ravneh – najprej za vzpostavitev v smislu pravil, potem pa še v praksi.

Da vzpostavljanje pravil v zdravstvu ni preprosto izvedljivo opravilo, je znano, že dolgo. Pravzaprav se na tej poti pojavlja vedno več ovir, kar nas, logično, posledično z vse bolj ostro ločnico ločuje od razvitih zdravstvenih sistemov, ki dosledno sledijo dobrim praksam in jih s čim manj motnjami razširjajo na celotni sistem. 

Pri nas bo do take slike vodila še dolga pot. V tej fazi jo bo moral na novo utreti prihodnji minister, zdajšnji generalni direktor UKC Ljubljana – pravzaprav bomo prav kmalu izvedeli, ali in kako, če sploh, mu bo to uspelo.

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.