V Sloveniji smo, vsaj kar se zdravstva tiče, priča precedensu. Doslej namreč še ni bilo premiera, ki bi zaposlenim v javnem zdravstvu javno zagotovil bianco menico za pokritje vseh zdravstvenih storitev, ki jih bodo v sklopu predrugačene organizacije dela izvedli do konca prihodnjega leta in tako skrajšali nespodobno dolge čakalne vrste, v katerih so, skupaj s svojimi še neodkritimi ali neustrezno obravnavanimi boleznimi, ujeti bolniki. Tisti torej, zaradi katerih sistem sploh obstaja. Kakšne rešitve je nakazalo delovno srečanje z zdravniki, medicinskimi sestrami, z izvajalci in z vodstvenim kadrom, ki so mu na ministrstvu za zdravje dali simbolični slogan »Skupaj za boljšo in hitrejšo dostopnost do zdravstvenih storitev«? In kakšne dileme vznikajo ob nekaterih predstavljenih poudarkih, ki so pri marsikom vzbudili skrb o morebitnem načrtovanju stranpoti pri ustvarjanju nove podobe slovenskega zdravstva?

Danijel Bešič Loredan je bil vedno med tistimi zdravniki, ki so si upali javno opozoriti na anomalije v našem zdravstvenem sistemu, na nepravilnosti, sistemsko in individualno pogojene, ki so onemogočale udejanjanje ažurne, strokovno neoporečne, kakovostne in varne storitve v dobro bolnikov. Zdaj je pristal na drugi strani. Postal je minister za zdravje in v njegovih rokah ter rokah njegove ekipe, ki jo v teh dneh še dopolnjuje, so težke odločitve in poteze. Te bodo pomembno vplivale ne le na prihodnost slovenskega zdravstva, ampak tudi na verodostojnost tega nadvse pomembnega stebra družbe, od katerega je odvisno dobro celotnega prebivalstva. Kakšne so napovedi nove ministrske ekipe in kaj v resnici lahko pričakujejo zavarovanci oziroma bolniki, ki v zdravstvenem sistemu zaradi številnih nedoslednosti, anomalij in korupcije v zadnjih letih niso pristali v središču dogajanja, ampak na obrobju, odrinjeni v nepregledne čakalne vrste? Bo novi minister za zdravje kos izzivom, pred katerimi so vedno znova klecnili njegovi predhodniki?

Za slovensko zdravstvo ni upanja, je po aktualnih predvolilnih soočenjih ocenil eden od nekdanjih ministrov za zdravje. Je upanje vsaj za bolnike, ki so zdaj, po dvoletnem sobivanju s pandemijo, ujeti v še daljših čakalnih vrstah? Je mogoče verjeti, da bodo v prihodnje pospešeno zaživele ključne spremembe, ki bodo našemu zdravstvu omogočile to, zaradi česar obstaja: da bolnikom strokovno, učinkovito, kakovostno, varno in celovito pomaga takrat, ko ti zbolijo – in ne šele z zamikom, ki je za marsikoga lahko tudi usoden? Napovedi in obljube se zdaj, v predvolilnem obdobju, resda pospešeno vrstijo, toda kaj, ko vemo, kakšna je njihova usoda potem, ko so stolčki razporejeni in funkcije razdeljene. Kompas, ki ga pri politiki vedno znova prevzamejo in prežamejo takšni in drugačni interesi, postane muhast, kot bi se magnetna igla, ki naj bi pomagala pri navigaciji, po koncu volitev vedno znova razmagnetila.