Parkinsonova bolezen, druga najpogostejša degenerativna motnja osrednjega živčevja, je v porastu, kajti danes je pri tem nevrološkem stanju zaznano najhitrejše povečevanje števila diagnoz. Bolezen ni ozdravljiva, vendar je njeno slejkoprej neizogibno napredovanje mogoče upočasnjevati s pravilnimi in pravočasnimi nevrorehabilitacijskimi prijemi ter tako obolelim omogočiti bistveno kakovostnejše življenje. Problem pa je, kot nasploh v zdravstvu, z dostopnostjo do tovrstnih storitev, med drugim do kontrolnih pregledov, ki bi morali na voljo bistveno pogosteje. Zato predstavniki nevrološke stroke vedno znova opozarjajo na stanje, ki ga je treba izboljšati. Oboleli in njihovi svojci pa ne ostajajo polno aktivni le v boju z boleznijo, ki ji zlepa ne prepustijo vajeti, s katerimi bi ta usmerjala njihovo življenje, ampak z argumenti in poglobljenim strokovnim védenjem, ki ga premorejo, odločevalce opozarjajo na nujnost sprejetja sistemske regulative na tem področju. Kajti le tako bo Slovenija pri celoviti obravnavi bolnikov s parkinsonovo boleznijo in drugimi ekstrapiramidnimi motnjami nadoknadila zaostanek na račun sistemskih nedorečenosti in neurejenosti, ki obolelim jemljejo upanje za pravočasno in celovito strokovno pomoč.

Diseminirani plazmocitom je le eden od številnih obrazov krvnega raka; značilno za to onkološko bolezen je nenadzorovano razraščanje rakavih, klonsko spremenjenih belih krvnih celic (plazmatk). Če so te celice zdrave, proizvajajo protitelesa in tako človeški organizem varujejo predvsem pred različnimi bakterijskimi okužbami. Rakave plazmatske celice pa izpodrivajo zdrave krvne celice iz kostnega mozga, zato je organizem posledično bolj izpostavljen okužbam in slabokrvnosti, poveča se pojavnost krvavitev. Spremenjene celice, ki se razširijo po krvi, prizadenejo okostje – od vretenc hrbtenice do kosti medenice, od dolgih kosti na rokah in nogah do lobanje, lahko pa obremenijo tudi območje žrela in glave, kjer je veliko limfatičnega tkiva. Zdravljenje, ki ga omogoča sodobna medicina, je sicer uspešno, učinkovito – vendar se bolezen slejkoprej vrne. Diagnozo diseminirani plazmocitom pri nas vsako leto postavijo najmanj 120-krat – pogosto starejšim, vendar bolezen svoje žrtve ne izbira glede na njeno starost.

Kar se tiče tuberkuloze, nalezljive bolezni, ki je na globalni ravni še vedno med najbolj smrtonosnimi, se Slovenija uvršča med države z nizko pojavnostjo tega obolenja. A razmere se tako na evropskem kot na svetovnem zemljevidu spreminjajo, tudi na račun vojnega dogajanja in posledično večjega priliva beguncev. Ti k nam v precejšnjem številu prihajajo tudi iz Ukrajine, kar bo vplivalo na spreminjanje epidemiološke slike na Slovenskem. V Ukrajini je namreč tuberkuloza še vedno dokaj pogosta bolezen in kot taka predstavlja resen javno-zdravstveni problem – skupaj z okužbami z virusom človeške imunske pomanjkljivosti (HIV) in virusom hepatitisa C (HCV).

Pravzaprav človek praviloma ne razmišlja kaj dosti o tem, da z redno nego zob in ustne votline ter z občasnimi pregledi pri zobozdravniku tudi takrat, ko ga k temu ne »prisili« zobobol, v resnici preprečuje pojavnost težkih sistemskih in kroničnih bolezni, med drugim tudi raka. Vendar se raku kljub tovrstni preventivi ni mogoče vedno izogniti, zato je, kot v sklopu svetovnega dneva ustnega zdravja poudarja zobozdravnica prim. dr. Diana Terlević Dabić, pomembno, da ljudje vedo, da za rakom ustne votline in žrela lahko zboli kdorkoli, ne glede na stanje zobovja – tudi posamezniki, ki zob nimajo več. Ključnega pomena je redno (samo)pregledovanje in takojšnje ukrepanje pri opaženih spremembah, kot so ostro omejene rdeče ali bele lise, rane, ki se ne zacelijo v dveh tednih, zatrdline. Kadar tega raka odkrijejo šele v napredovali fazi, ne zadostuje le operacija; nujno je obsevanje, ki pa vpliva tudi na zdrava tkiva. Zato so stomatologi že pred začetkom onkološkega zdravljenja vključeni v multidisciplinarno obravnavo in pripravo pravega pristopa za preprečitev nastanka zapletov, med drugim tudi nekroze, saj ta sicer v ustni votlini lahko povzroči opustošenje.