Sladkorna bolezen je danes najbolj razširjena kronična nenalezljiva bolezen, njeno breme pa je neizmerno in predvsem – še vedno – v veliki meri neizmerjeno. Kar polovica obolelih namreč sploh nima postavljene diagnoze in posledično ne ukrepa, saj se svoje bolezni, ki še ne kaže znakov, ne zaveda. Po drugi strani pa je znan podatek, da je pri diabetiku tipa 2 verjetnost, da bo umrl zaradi možganske ali srčne kapi, kar od 2- do 6-krat večja kot pri nekom, ki te bolezni nima, kajti srčno-žilne bolezni se pri sladkornem bolniku lahko pojavijo tudi 15 let prej, kot pri nekom, ki te bolezni nima.

Desetletna stagnacija na področju duševnega zdravja je, poleg bolezni in njenih posledic, v življenjskem vsakdanu obolelih in njihovih bližnjih pustila tako rekoč neizbrisne posledice. Na tem področju je namreč pri nas doslej vladal precejšen nered, predvsem zaradi slabe dostopnosti do storitev in pomanjkanja strokovnjakov, zlasti pedopsihiatrov in kliničnih psihologov. Vendar se zdaj stvari, kot je videti, vendarle spreminjajo. Pospešeno. Jožica Maučec Zakotnik je lani, ko je bila še državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, prevzela pobudo in z razširjeno strokovno ekipo v slabih treh mesecih pripravila dokument, ki se prej ni in ni premaknil z nulte točke – in dosegla njegovo sprejetje.

Hematološki bolniki, ki imajo v času zdravljenja že sicer oslabljen imunski sistem in jih ogroža vsaka, še tako blaga okužba, so takrat, ko potrebujejo ambulantni pregled ali zdravljenje v dnevni bolnišnici v prostorih poliklinike ljubljanskega UKC, še dodatno ogroženi – zaradi povsem neustreznih prostorov. Na ta problem smo opozorili že spomladi, zdaj smo preverili, ali, če sploh, se okoliščine, ki so vse prej kot optimalne – tako kar se tiče zdravnikov in ostalega osebja kot tudi ali predvsem bolnikov s krvnimi obolenji –, kaj izboljšujejo.

Redke bolezni. Že njihovo poimenovanje pove, da še vedno niso dobro (pre)poznane. Obstaja jih blizu 8000, med njimi je večina (80 odstotkov) genskega izvora, v glavnem prizadenejo otroke (v 75 odstotkih), medicina pa za zdaj pozna zdravila le za približno pet odstotkov tovrstnih obolenj. Pri nas so doslej novorojenčkom kmalu po rojstvu z analizo kapljice krvi lahko odkrili dve redki bolezni (fenilketonurijo in hipertirozo), zdaj pa se nabor obolenj, ki jih bo mogoče odkriti že v začetku življenja, povečuje za desetkrat. Zakaj je to tako pomembno?