Kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB) je težko obolenje, ki človeku krade dih, počasi in vztrajno, dokler bolnik življenja ne ohranja le še po zaslugi dolgotrajnega zdravljenja s kisikom na domu. V Sloveniji je bolnikov, ki potrebujejo takšno zdravljenje, več kot 500, medtem ko je vseh bolnikov s KOPB med 40.000 in 80.000. Zakaj takšen razpon? Veliko je obolelih, ki za svojo diagnozo sploh ne vedo.

Po osupljivo dolgem indijanskem poletju je na poznonovembrska vrata vendarle potrkala prava zima, z nenadno ohladitvijo, pospremljeno s snegom – kar je za ta letni čas nekaj povsem samoumevnega. Tak preobrat vedno znova prinese s sabo tudi prehlade, viroze in večje tveganje za respiratorna obolenja.

Rak trebušne slinavke ali pankreasa je eden izmed redkih rakov, pri katerih se statistika kljub izjemnemu napredku znanosti in medicine v zadnjih štirih desetletjih ni prav nič spremenila. Bolezen je težko prepoznavna, diagnoza praviloma postavljena prepozno, stopnja umrljivosti zaradi tega raka pa je izjemno visoka, saj bolniki po postavitvi diagnoze in začetku zdravljenja (v povprečju) živijo manj kot pet mesecev. Pa ne bi bilo treba, da je tako.

Sladkorna bolezen je danes najbolj razširjena kronična nenalezljiva bolezen, njeno breme pa je neizmerno in predvsem – še vedno – v veliki meri neizmerjeno. Kar polovica obolelih namreč sploh nima postavljene diagnoze in posledično ne ukrepa, saj se svoje bolezni, ki še ne kaže znakov, ne zaveda. Po drugi strani pa je znan podatek, da je pri diabetiku tipa 2 verjetnost, da bo umrl zaradi možganske ali srčne kapi, kar od 2- do 6-krat večja kot pri nekom, ki te bolezni nima, kajti srčno-žilne bolezni se pri sladkornem bolniku lahko pojavijo tudi 15 let prej, kot pri nekom, ki te bolezni nima.