Rak želodca, ki ga v skoraj 90 odstotkih povzroči okužba s Helicobacter pylori, je kljub dognanjem znanosti in medicine še vedno bolezen s slabo prognozo. Ta rak se praviloma začne pojavljati po 40. letu starosti, najpogosteje po 60. letu, umrljivost pa je zelo visoka, saj med obolelimi v obdobju petih let od postavitve diagnoze in začetka zdravljenja zahteva kar 72-odstotni smrtni davek. Glavni razlog za slabo preživetje pri raku želodca je namreč predvsem pozno odkritje bolezni – po drugi strani pa nova dognanja glede zgodnjega odkrivanja in zdravljenja okužb s Helicobacter pylori obolelim napovedujejo povsem drugačne možnosti.

S cepljenjem proti okužbam s humanimi papiloma virusi (HPV), s katerim so v zadnjem desetletju pred številnimi rakavimi boleznimi pri nas zaščitili šestošolke (pri deklicah gre predvsem za preprečitev nastanka raka materničnega vratu kasneje v življenju), bodo po novem zaščitili tudi dečke, ki bodo lahko brezplačno cepljeni od prihodnjega šolskega leta dalje. Okužba s HPV namreč pri moških lahko povzroči raka penisa, zadnjika, ustnega žrela ali genitalne bradavice. Pri prenovi nacionalnega programa cepljenja pa pediatri izpostavljajo še eno pomembno novost: pred hepatitisom B po novem s cepljenjem zaščitijo že dojenčke – s cepivom, ki malčka obvaruje pred šestimi nalezljivimi boleznimi.

Rak je pogosta bolezen. Za enim od rakov, ki jih je sicer več sto, na globalni ravni vsak dan v povprečju zboli 17 ljudi, vsakih 35 minut nekomu na novo postavijo diagnozo rak. Če se bo tak trend nadaljeval in ne bodo uveljavljeni učinkoviti, celoviti prijemi za preprečevanja zbolevanja za to boleznijo, ki jo je sicer v kar 40 do 50 odstotkih mogoče preprečiti, se bo do leta 2035 zbolevnost za rakom podvojila. Diagnozo rak pri nas vsako leto postavijo približno 15.000-krat, medtem ko ta bolezen na Slovenskem že zdaj na letni ravni ugasne približno 6000 življenj.

Rak pljuč. Na svetovni ravni je ta bolezen na drugem mestu po pojavnosti in na prvem med vzroki za prezgodnje umiranje; pri nas glede na pogostost te diagnoze, ki jo vsako leto postavijo več kot 1200 Slovencem, zaseda četrto mesto. Včasih je bilo odkritje te resne, invazivne bolezni praviloma usodno, saj je bila diagnoza postavljena v napredovali fazi, ko pravega odziva na zdravljenje ni bilo več mogoče pričakovati. Danes je bistveno drugače. Če bolezen še ni razširjena, je po zaslugi novih zdravljenj ozdravljivost lahko 70- do 80-odstotna, kar je bilo še donedavnega nekaj povsem nepredstavljivega. In zdaj je na obzorju tudi možnost presejanja, zgodnjega odkrivanja, ki obolelim, skupaj z možnostmi učinkovitega zdravljenja, upravičeno vzbuja dodatno upanje.