V človekovem organizmu se prepleta in vije za približno 40.000 kilometrov žil, bolezni žil pa so v razvitem svetu že dolga desetletja poglavitni krivec za prezgodnjo zbolevnost in umrljivost, saj povzročajo resne zaplete in sprožajo nastanek neozdravljivih obolenj, ki izrazito slabijo kakovost življenja obolelega. Veliko tovrstnih težav, katerih pojavnost se kaskadno povečuje s staranjem, pa je mogoče preprečiti – s pravočasno skrbjo za zdravje žil in s preprečevanjem nastanka bolezni, pri katerem je v veliko pomoč že »zgolj« vztrajanje pri zdravem načinu življenja, zaznamovanem z redno telesno aktivnostjo in izogibanjem dolgotrajnemu sedenju, s skrbjo za primerno telesno težo, z zdravim načinom prehrane in z izogibanjem razvadam, ki dokazano pospešujejo nastanek resnih, neozdravljivih bolezenskih stanj.

Ste vedeli, kako tesno povezano in soodvisno je delovanje ledvic in srčno-žilnega sistema – in kako pomembno je dobro delovanje ledvic nasploh, za celotni organizem? Veste, kako zelo mora nekdo, ki ima kronično ledvično bolezen, paziti tudi na zdravje srca? In kako mora nekdo, ki so mu postavili diagnozo srčno popuščanje, bdeti nad tem, da njegova osnovna bolezen ne bi povzročila slabšega delovanja ledvic? Gre za tako imenovani kardio-renalni oziroma srčno-ledvični sindrom, pri obvladovanju katerega pa je v resnici največji problem ta, da mnogi, ki imajo resne zdravstvene težave – pa naj gre za srčno popuščanje ali za obolenje ledvic –, na račun neprepoznave bolezenskih znakov ostajajo brez diagnoze. Na splošno velja, da večina obolelih sploh ne ve, da imajo kronično ledvično bolezen – in to kljub temu, da bi jim sodobna medicina znala res dobro pomagati in izboljšati kakovost njihovega življenja. Zdravljenje, ki je danes na voljo, namreč podaljšuje življenje ledvic – zaradi omenjenih zamikov pri diagnostiki in zdravljenju pa v Sloveniji še vedno vsako leto pride do odpovedi ledvic pri približno 250 ljudeh.

Čeprav pojavnost redkih bolezni ni pogosta, je bolnikov z redkimi obolenji, ki jih danes medicina pozna približno 8000, veliko. Samo pri nas naj bi katero od teh bolezni, pa naj gre za redke krvne bolezni, distrofije, za bulozno epidermolizo, fabryjevo, gaucherjevo ali huntingtonovo bolezen, fenilketonurijo, distonijo, marfanov sindrom ali za katerokoli drugo redko obolenje, imelo več kot 100.000 posameznikov. Toda mnogi med njimi tega ne vedo, ker (še) nimajo prave diagnoze. Te bolezni so še vedno pozno prepoznane, kar je za obolele lahko tudi usodno – po drugi strani pa za ta obolenja nemalokrat ni zdravil, ki bi preprečila napredovanje bolezni ali omogočila ozdravitev, saj farmacevtska industrija zaradi redke pojavnosti teh obolenj pogosto ni zainteresirana za dolgo raziskovalno pot, na kateri bi se v znanstveno-raziskovalnem fokusu našlo najboljše možno zdravilo. Po drugi strani pa se slovenska medicina tudi na tej ravni lahko pohvali s številnimi inovacijami, z izjemnimi dosežki in vse bolj spodbudnimi obeti za obolele; da bi se vsi postopki obravnave odvijali nemoteno, je nujna vzpostavitev sistemskih okvirov, kjer jih še ni – ali pa so ti preveč ohlapni, zgolj začasni.

V skladu z osnovnimi postulati dobrega novinarstva je vsak intervju treba opraviti v živo, če naj bo ta poglobljen, iskriv, sporočilen in verodostojen. A včasih so izjeme upravičene. Tako je bilo pri tokratnem pogovoru za zdravstveni portal s Simonom Petrovčičem, bolnikom z marfanovim sindromom. Simon Petrovčič z vztrajnim ozaveščanjem, ki temelji na osebni izkušnji, v sodelovanju s stroko dosledno odstira tančice, ki so še donedavnega onemogočale (pre)poznavanje marfanovega sindroma in sorodnih redkih obolenj oziroma motenj. Spremembe so opazne – a kljub temu ostaja še veliko izzivov, kajti tudi pri sistemskih rešitvah na področju redkih bolezni prihaja do kratkih stikov. Vedno znova in vsakič sproti.