»Pri nas se je povečala institucionalizacija otrok, pri katerih se nakazuje nevarno vedenje, posledice te institucionalizacije pa so (za otroke) nepopravljive. Zato menim, da je medsektorska zaveza, da bomo naredili nekaj dobrega za najranljivejše otroke, v kateri se bomo zgledovali po dobrih praksah, ki imajo domicil v svetu, dobra zgodba,« ocenjuje prof. dr. Vesna Švab, ki bo vodila novoustanovljeno medsektorsko skupino za celovito obravnavo otrok in mladostnikov z nevarnim vedenjem. 

Vzroki za vznik teh motenj so lahko zelo raznoliki

Prof. dr. Vesna Švab, predavateljica na katedri za psihiatrijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, soustanoviteljica in dolgoletna predsednica Slovenskega združenja za duševno zdravje Šent ter članica svetovalne skupine za področje duševnega zdravja, nevroloških bolezni in odvisnosti pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), poudarja, da so tovrstne motnje, ki vzniknejo pri otrocih ali mladostnikih, po vzročni plati lahko zelo različne. 

Nastanku motenj, ki nakazujejo nagnjenost k nevarnemu, nasilnemu vedenju, lahko botrujejo:

• razmere v družini, zlorabe;
• psihopatologija;
• socialne in druge okoliščine, ki (najpogosteje) zaznamujejo življenja teh otrok in mladostnikov.

Bistveno je, tako prof. dr. Vesna Švab, da »te motnje čim prej prepoznamo in da dobro ocenimo, kaj je narobe oziroma kaj ne gre prav, predvsem pa je treba zagnati programe, ki bodo tem otrokom in mladostnikom omogočili vrnitev v domače in šolsko okolje«. In to bo naloga novoustanovljene fokusne oziroma fokalne medresorske delovne skupine, kajti »nevarno vedenje otrok je medresorski, multidisciplinarni problem«.

Namesto institucionalizacije uvedba programov intenzivne pomoči na domu

Namestnica predsednice medresorske delovne skupine bo dr. Leonida Zalokar, direktorica Vzgojnega zavoda Planina, v katerem so nastanjeni otroci in mladostniki s čustvenimi, vedenjskimi in lažjimi duševnimi motnjami.  

Dr. Zalokarjeva ob nekaterih ocenah, češ da nasilje ne narašča, ampak smo nanj »le« bolj občutljivi, opozarja: »Nasilje definitivno narašča, zato je pravilno, učinkovito in celovito ukrepanje nujno!« 

Vendar pri otrocih, ki so stari sedem, osem ali devet let, pri preprečevanju nasilnega vedenja ne more biti edini ukrep umik otroka iz domačega okolja. Ob tem dr. Leonida Zalokar izpostavi zdajšnji pristop k »reševanju« nasilja v družini: »Soproga oziroma mama dobi zavetje v varni hiši, otrok pristane v vzgojnem domu, nasilnež pa ostane doma.«

Slovenija se bo v prihodnje zgledovala po uveljavljenih praksah v obliki programov intenzivne pomoči tem otrokom na domu, ki z neprekinjenim pristopom pripomorejo k umirjanju situacije. »Tem otrokom moramo pomagati doma, ne v institucijah, saj nenazadnje živimo v dobi deinstitucionalizacije. Pri tem je ključnega pomena pristop, ki mora biti prilagojen vsakemu otroku posebej – kajti ne more biti enakega odgovora ali enake rešitve za vse.«

»Netenje strahov je ena najslabših potez«

Medresorski operativni program naj bi pomagal pri zagotavljanju (bolj) usklajenega, sistematičnega in usmerjenega strokovnega odziva na naraščanje nevarnega oziroma nasilnega vedenja med otroci in mladostniki; zaživel je na pobudo predsednika vlade, saj naj bi tako na ravni družbe oziroma države izboljšali odzivnost na tovrstno ekscesno dogajanje.

Začetek delovanja novoustanovljene skupine, ki se bo sestajala enkrat na mesec, bo sinhroniziran z začetkom novega šolskega leta.

»Netenje strahov je z vidika duševnega zdravja ena najslabših potez – dobro ni za nikogar od nas, predvsem pa ni dobro za mlade,« opozarja prof. dr. Vesna Švab, ki verjame, da bo celostni pristop pripomogel k celovitejši in optimalnejši obravnavi ogroženih in delinkventnih otrok in mladostnikov, kajti nekateri od njih v institucijah oziroma zavodih lahko preživijo tudi vse otroštvo. 

Simbolične fotografije: iStock; portreta: posnetek zaslona/prenos STA

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.