Varnost in kakovost

»Tak zakon o psihoterapevtski dejavnosti je nevaren za paciente!« so si edini klinični psihologi, pedopsihiatri in psihiatri, ki se jim v tej oceni pridružujejo tudi bolniki

Se Slovenija zakonodajnega urejanja področja psihoterapije res loteva tako, da bosta ogroženi tako raven strokovne obravnave kot (posledično) tudi varnost pacientov? Zakaj glas medicinske stroke, ki v zdravstvu na klinični ravni že tako rekoč od nekdaj izvaja tovrstno dejavnost, pri resornem ministrstvu ostaja preslišan? Kako to, da so poslanci v obravnavo prejeli predlog zakona, po katerem se zdi, kot da gre pri psihoterapiji za novo dejavnost, ki da doslej v zdravstvu ni obstajala – obenem pa znižuje standarde zdravstvene obravnave? In kako je mogoče, da omenjeni dokument na to izjemno občutljivo področje vnaša zelo nerazumne in strokovno sporne vsebine, kot so si edini klinični psihologi, otroški psihiatri in psihiatri treh terciarnih zdravstvenih ustanov (Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Onkološkega inštituta Ljubljana ter Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča)? Kliniki, ki v vsakodnevni skrbi za bolnike z najrazličnejšimi obolenji uporabljajo tudi psihoterapijo, zaradi vseh nanizanih retoričnih vprašanj, na katera niso dobili sprejemljivih odgovorov, pričakujejo umik predlaganega zakona.

Duševno zdravje

Kdo bo pomagal otrokom in najstnikom v hudi psihični stiski, če se odgovorni ne odzovejo na apele pedopsihiatrov?

Čeprav je znanstveno dokazano, kako zelo učinkovita sta zgodnja obravnava in zdravljenje otrok in mladostnikov, ki s svojim ravnanjem sporočajo, da so se znašli v hudi duševni stiski, v Sloveniji čakalne dobe za prvo obravnavo v otroški in mladostniški psihiatriji (p)ostajajo nedopustno dolge. Mladostnica, ki se vsak dan samopoškoduje, bo na prvi pregled čakala najmanj 11 mesecev. Kot opozarjajo v Združenju za otroško in mladostniško psihiatrijo (ZOMP), to pomeni, da bo v tem času zaradi stopnjevanja težav najverjetneje pristala v urgentni pedopsihiatrični ambulanti in da bo zaradi akutne samomorilne ogroženosti zelo verjetno potrebovala tudi zdravljenje v bolnišnici.

Duševno zdravje

Depresija: včasih lahko že minimalni angažma nekomu reši življenje

Brigito Langerholc Žager poznamo kot atletinjo, ki se je za dobro desetletje usidrala v miljé vrhunskega športa in se postavila ob bok najboljšim na svetu v teku na 800 metrov. Težko si je predstavljati, koliko odrekanj narekujejo dolgoletne zahteve po osvajanju »vrha« in kako močan odtis pustijo na športniku – povzročijo pa stanje, ki v tem človeku na različne načine odzvanja do konca življenja. Tudi zato je – da bi pomagala drugim, ki bi se kadarkoli v življenju iz najrazličnejših razlogov znašli v podobnem položaju – Brigita Langerholc Žager spregovorila o svoji izkušnji z globoko depresijo. V njenem primežu se je znašla po dveh zaporednih nosečnostih, v času, ko je bila druga hčerka še povsem nebogljeno, majceno bitje, doječa mamica pa je klecala pod težo depresije, ki ji je misli začela speljevati tudi na samomor.

Duševno zdravje

Jožica Maučec Zakotnik: »Slovenija je končno dočakala revolucijo v skrbi za boljše duševno zdravje«

Desetletna stagnacija na področju duševnega zdravja je, poleg bolezni in njenih posledic, v življenjskem vsakdanu obolelih in njihovih bližnjih pustila tako rekoč neizbrisne posledice. Na tem področju je namreč pri nas doslej vladal precejšen nered, predvsem zaradi slabe dostopnosti do storitev in pomanjkanja strokovnjakov, zlasti pedopsihiatrov in kliničnih psihologov. Vendar se zdaj stvari, kot je videti, vendarle spreminjajo. Pospešeno. Jožica Maučec Zakotnik je lani, ko je bila še državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, prevzela pobudo in z razširjeno strokovno ekipo v slabih treh mesecih pripravila dokument, ki se prej ni in ni premaknil z nulte točke – in dosegla njegovo sprejetje.