Bo torej predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti omogočil hitrejšo in boljšo dostopnost do psihoterapevtskih storitev ter izboljšal prijeme za ohranjanje duševnega zdravja – ali pa bo, nasprotno, okrnil kakovost in varnost strokovne obravnave in tako še dodatno ogrozil bolnike? Težave z dostopnostjo zdravstvenih storitev so prisotne povsod, v vseh vejah medicine, zato zdravniki odločevalce retorično sprašujejo: »Naj bi torej tudi v kardiologiji, onkologiji, otorinolaringologiji, nevrologiji in na drugih področjih medicine čakalne vrste poskušali skrajšati tako, kot predvideva predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti – z zniževanjem standardov obravnave in z manj usposobljenimi strokovnjaki?«
Ob tem se velja upravičeno vprašati, zakaj se pri sprejemanju tovrstne zakonodaje, ki bo imela vse prej kot zanemarljive posledice, zaobide mnenja, priporočila in predloge tistega dela medicinske stroke, ki ima na konkretnem področju največ in najbolj poglobljene izkušnje. Skrb vzbujajoče je, da takšen pristop, ki (pre)oblikuje podobo javnega zdravstva in samosvoje narekuje njegovo prihodnost, ni več precedens, ampak prepoznavni, sistematični prijem, ki vzbuja dvome.
Zakaj se pri sprejemanju tovrstne zakonodaje, ki bo imela vse prej kot zanemarljive posledice, zaobide mnenja, priporočila in predloge tistega dela medicinske stroke, ki ima na konkretnem področju največ in najbolj poglobljene izkušnje? Skrb vzbujajoče je, da takšen pristop, ki (pre)oblikuje podobo javnega zdravstva in samosvoje narekuje njegovo prihodnost, ni več precedens, ampak prepoznavni, sistematični prijem, ki vzbuja dvome.
O škodljivosti pavšalne priprave zakonodaje
Da so takšni dvomi upravičeni, so potrdili zdravniki, ki so psihoterapijo že pred davnimi leti vtkali v svoje klinično delo in ki po izkustveni in teoretični plati vedo, kako škodljivo je lahko pavšalno odločanje o dobrobiti pacientov z različnimi obolenji in posledičnimi ali vzporednimi težavami z duševnim zdravjem.
O tem so podrobneje spregovorili univerzitetna diplomirana psihologinja in specialistka klinične psihologije mag. Petra Bavčar iz UKC Ljubljana, specialist otroške in mladostniške psihiatrije Amir Samar in specialistka pediatrije prof. dr. Nataša Bratina s Pediatrične klinike Ljubljana, univerzitetna diplomirana psihologinja in specialistka klinične psihologije mag. Andreja Cirila Škufca Smrdel z Onkološkega inštituta Ljubljana, univerzitetna diplomirana psihologinja in specialistka klinične psihologije Kaja Pavlin z URI Soča ter predstavnica pacientov, predsednica krovnega združenja organizacij bolnikov z rakom Onkonet in izvršna direktorica združenja bolnikov z limfomom in levkemijo L&L Kristina Modic.
Klinična psihologinja mag. Petra Bavčar, UKC Ljubljana:
»Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti je napisala skupina z razvidnim konfliktom interesov«
»Za izvajanje psihoterapije morajo po zdaj veljavni zakonodaji zdravstveni delavci dokončati celovit ali dvostopenjski študij, opraviti pripravništvo, narediti strokovni izpit in potem še specializacijo in specialistični izpit, izobražujejo se v izbrani psihoterapevtski šoli. Predlog zakona pa predvideva, da bi v prihodnje manj usposobljen delavec izvajal psihoterapijo, medtem ko bi veliko bolj(e) usposobljeni zdravstveni delavci lahko izvajali le psihoterapevtsko intervencijo,« v imenu UKC Ljubljana izpostavlja vzroke za pomisleke in nasprotovanje predlaganim zakonodajnim rešitvam klinična psihologinja mag. Petra Bavčar.
Ob tem opozori, da je predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti »napisala skupina z razvidnim konfliktom interesov. To pomeni, da bodo imeli nekateri posamezniki in organizacije od sprejetja zakona neposredne koristi. Od ministrstva za zdravje bi pričakovali, da bo njihova skrb usmerjena v varnost in kakovost zdravstvene obravnave, ne pa v zaščito interesnih skupin izven zdravstva.«
V kontekstu aktualnega reševanja problematike duševnega zdravja na Slovenskem v UKC Ljubljana ocenjujejo, da bi bilo sprejetje predlaganega zakona, »ki uvaja premalo usposobljenega strokovnjaka, ki naj bi izvajal enako storitev, kot jo že izvajajo strokovnjaki v zdravstvu«, nevzdržno, saj da je tak zakon »nevaren za paciente«.
Se pa v UKC strinjajo, da je področje terapevtskih storitev izven zdravstva nujno treba urediti. »Predlog zakona zamejuje najbolj očitne primere izkoriščanja in zavajanja na prostem trgu storitev, zato bi bil ustrezen, če ne bi posegal v zdravstvo,« dodaja mag. Petra Bavčar.
Od ministrstva za zdravje bi pričakovali, da bo njihova skrb usmerjena v varnost in kakovost zdravstvene obravnave, ne pa v zaščito interesnih skupin izven zdravstva.
Pedopsihiater Amir Samar, Pediatrična klinika Ljubljana:
»Eksperimenti z obravnavami, ki ne dosegajo minimalnih strokovnih kriterijev, so etično sporni«
»Psihoterapija je najzahtevnejša oblika zdravljenja duševnih motenj in bolezni. Zato se nam zdi nepredstavljivo, da se za najzahtevnejšo obliko zdravljenja znižujejo kriteriji; nepredstavljivo je, da se znižuje raven usposobljenosti posameznikov, ki bi to izvajali. V zdravstvenem sistemu namreč različne oblike zdravljenja, med katerimi je psihoterapija najzahtevnejša, trenutno izvajajo klinično usposobljeni specialisti,« pojasnjuje pedopsihiater Amir Samar.
Zato se mu zdi nerazumljivo in nesprejemljivo, da po novem psihoterapevtom, ki jim zakon dovoljuje delo s pacienti, ne bo več treba zadostiti temu pogoju. »Menim, da je to za paciente nevarno in da tega ne bi smeli dovoliti. Sam obravnavam populacijo otrok in mladostnikov, ki imajo težave v duševnem zdravju. Ta populacija je še posebej občutljiva in eksperimenti z obravnavami, ki ne dosegajo minimalnih strokovnih kriterijev, so etično sporni.«
Nepredstavljivo se nam zdi, da se za najzahtevnejšo obliko zdravljenja znižujejo kriteriji; nepredstavljivo je, da se znižuje raven usposobljenosti posameznikov, ki bi to izvajali.
Pediatrinja prof. dr. Nataša Bratina, Pediatrična klinika Ljubljana:
»Novi zakon lahko povzroči resno škodo bolnikom«
»Študij medicine nas uči, da ima vsaka starostna skupina specifične odzive in bolezni. Obravnava dojenčka je drugačna kot obravnava malčka, obravnava šolarja se razlikuje od obravnave mladostnika ali študenta. Pretanjene prepoznave teh raznolikosti nas uči naša specializacija, ki po končanem šestletnem študiju in pripravništvu traja pet let. Tudi psihiater – bodisi ta, ki skrbi za otroke in mladostnike, bodisi tisti, ki skrbi za odrasle – opravi enako pot, medtem ko klinični psiholog po končanem študiju opravi pripravništvo in nato še štiriletno specializacijo,« pojasnjuje prof. dr. Nataša Bratina s Pediatrične klinike Ljubljana.
Zdravniki v sklopu dolgotrajnega procesa izobraževanja, ki ga je treba stalno nadgrajevati, spoznavajo posebnosti skupin bolnikov, za katere skrbijo. »Z novim zakonom pa bi lahko v zdravstveni sistem vstopal nov kader nove generacije drugače izobraženih psihoterapevtov, ki so končali katerikoli študijski program in zraven opravili dodatno izobraževanje iz psihoterapije – kar pa lahko povzroči resno škodo bolnikom,« je prepričana prof. dr. Bratina, ki se ji zdi povsem nerazumljivo, da je resorno ministrstvo predlog zakona pripravilo »mimo vseh strokovnih združenj kliničnih psihologov in psihiatrov. Upoštevalo ni niti mnenja razširjenih strokovnih kolegijev, čeprav so ti najvišja strokovna posvetovalna telesa zdravstvenega ministra.«
Študij medicine nas uči, da ima vsaka starostna skupina specifične odzive in bolezni. Obravnava dojenčka je drugačna kot obravnava malčka, obravnava šolarja se razlikuje od obravnave mladostnika ali študenta. Pretanjene prepoznave teh raznolikosti nas uči naša specializacija, ki po končanem šestletnem študiju in pripravništvu traja pet let.
Klinična psihologinja mag. Andreja Cirila Škufca Smrdel, Onkološki inštitut Ljubljana:
»Vsako tiščanje v prsih ni znak anksioznosti, vsak glavobol ni znak stresa ...«
»Pri individualnem in skupinskem psihoterapevtskem delu izbiramo mednarodno primerljive psihoterapevtske pristope, ki so podprti z dokazi za obravnavo posameznih težav, simptomov ali motenj pri bolnikih z rakom in ki dokazano lahko ugodno vplivajo na potek zdravljenja, posredno pa tudi na izid zdravljenja primarne onkološke bolezni,« pojasnjuje mag. Andreja Cirila Škufca Smrdel z Onkološkega inštituta Ljubljana.
Ob tem opozori, da »vsako tiščanje v prsih ni znak anksioznosti ter da vsak glavobol ni znak stresa. Nasprotno, znaki duševne stiske ali motnje se lahko zelo prepletajo z znaki bolezni ali neželenimi učinki zdravljenja. Zato za obravnavo vseh ljudi, zlasti pa za varno obravnavo tako onkoloških bolnikov kot tudi drugih bolnikov z resnimi obolenji, poleg znanja glede psihoterapevtskega pristopa potrebujemo tudi mnogo drugih znanj.«
V obstoječem sistemu izobraževanja v zdravstvu je to znanje po končanem študiju in ob izobraževanju iz psihoterapevtske smeri mogoče pridobiti s klinično specializacijo, torej »ne le na predavanjih, ampak ob bolnikih. Ne le v lastnih ambulantah, ampak v timih, kjer sodelujemo z vsemi drugimi zdravstvenimi profili,« izpostavlja mag. Andreja Cirila Škufca Smrdel, pri čemer opozori, da »najboljšega možnega psihoterapevtskega zdravljenja, ki oziroma ko ga potrebujejo onkološki bolniki, ni in ne bo mogoče zagotoviti z zniževanjem standardov izobrazbe izvajalcev ali z uvajanjem oblik obravnave, ki ne temeljijo na dokazih o varnosti in učinkovitosti, kakor tudi ne brez sodelovanja s celotno zdravstveno stroko.«
Pri individualnem in skupinskem psihoterapevtskem delu izbiramo mednarodno primerljive psihoterapevtske pristope, ki so podprti z dokazi za obravnavo posameznih težav, simptomov ali motenj pri bolnikih z rakom in ki dokazano lahko ugodno vplivajo na potek zdravljenja, posredno pa tudi na izid zdravljenja primarne onkološke bolezni.
Klinična psihologinja Kaja Pavlin, URI Soča:
»Predlog zakona odgovornost in tveganje prepušča pacientu«
»Strokovna rešitev za skrajševanje čakalnih dob se je začela že pred leti – s povečanjem števila specializacij za psihiatre in pedopsihiatre ter z ureditvijo financiranja specializacij iz klinične psihologije. Ta predlog zakona pa, namesto da bi podprl že vzpostavljene strokovne rešitve, izključuje strokovnjake z dolgoletnimi izkušnjami in odpira vrata zasebnim, samoplačniškim, celo neakreditiranim programom brez kliničnega usposabljanja, brez opravljenega pripravništva in brez strokovnega izpita v zdravstvu,« je v pomislekih na račun dokumenta, ki ga je vlada že posredovala v državni zbor, neposredna klinična psihologinja Kaja Pavlin z Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča.
Predvsem pa se zdi skrb vzbujajoče, ker predlog zakona, tako Kaja Pavlin, »popolnoma ignorira odredbo o specializaciji iz klinične psihologije ministrstva za zdravje, ki izrecno določa, da smo klinični psihologi po zaključku specializacije usposobljeni za izvajanje psihoterapevtskega dela. Zdaj pa nam taisto ministrstvo to zakonsko pridobljeno kompetenco preprosto odvzema.«
Kaji Pavlin se zdi sporno tudi to, da predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti »odgovornost in tveganje prepušča pacientu. Kljub obljubam o krajšanju čakalnih vrst takšna ureditev pomeni nevarno zniževanje strokovnih standardov, ki bo v praksi vodilo v nekakovostne obravnave, zato lahko ogrozi duševno zdravje naših pacientov.«
Ta predlog zakona pa, namesto da bi podprl že vzpostavljene strokovne rešitve, izključuje strokovnjake z dolgoletnimi izkušnjami in odpira vrata zasebnim, samoplačniškim, celo neakreditiranim programom brez kliničnega usposabljanja, brez opravljenega pripravništva in brez strokovnega izpita v zdravstvu.
Predstavnica pacientov, predsednica krovnega združenja organizacij bolnikov z rakom Onkonet in izvršna direktorica združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, Kristina Modic:
»Zakon naj omogoči varno obravnavo – in ne tako, ki bo le še povečala težave obolelih«
Zdravnike, ki so danes javno izrazili resne pomisleke na račun predlaganega zakona o psihoterapevtski dejavnosti ter pozvali k skrbno domišljenemu in strokovno varne(jše)mu ukrepanju na tem področju, so podprli tudi pacienti.
Tako je Kristina Modic v imenu krovnega združenja organizacij bolnikov z rakom Onkonet ter združenja bolnikov z limfomom in levkemijo, L&L, opozorila na nujnost ureditve področja psihoterapije, pri čemer pa je tudi po njeni oceni nujno treba upoštevati, da za bolnike s specifičnimi bolezenskimi stanji ni ustrezna vsaka tovrstna podpora.
»Nadvse pomembno je, da klinični psiholog dobro pozna pacienta, naravo bolezni, s katero se ta spopada, zdravljenje, ki ga bolnik prejema, pa tudi morebitne stranske učinke, ki jih to zahtevno zdravljenje lahko povzroči,« poudarja Kristina Modic.
V sklopu združenja, ki ga vodi, so se v preteklosti pobliže soočili s težavami zaradi slabe, nemalokrat časovno neustrezne dostopnosti psihoterapevtske obravnave, zato so tovrstno svetovanje s pomočjo strokovnjakov omogočili tudi v sklopu združenja L&L. Kristina Modic se zaveda, da »bolniki psihološko podporo nemalokrat poiščejo tudi izven zdravstvenega sistema, nakar se njihove težave in stiske pogosto le še poglobijo. Eno je psihoterapevtska pomoč zdravim, ki se v določenem obdobju soočajo s tovrstnimi težavami – nekaj povsem drugega pa so bolniki, ki v sklopu zdravstvenega sistema potrebujejo posebno, specifiki njihove bolezni prilagojeno psihoterapevtsko obravnavo.«
Zato v imenu obolelih poziva odločevalce, naj pripravijo zakon, ki bo »omogočil varno obravnavo – in ne tako, ki bo le še povečala težave obolelih.«
Bolniki psihološko podporo nemalokrat poiščejo tudi izven zdravstvenega sistema, nakar se njihove težave in stiske pogosto le še poglobijo. Eno je psihoterapevtska pomoč zdravim, ki se v določenem obdobju soočajo s tovrstnimi težavami – nekaj povsem drugega pa so bolniki, ki v sklopu zdravstvenega sistema potrebujejo posebno, specifiki njihove bolezni prilagojeno psihoterapevtsko obravnavo.
Ministrstvo za zdravje in zveza za psihoterapijo sta si edina: področje je treba urediti, pot je prava
Vlada je predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti potrdila minuli teden, zdaj dokument čaka na obravnavo v državnem zboru.
Na ministrstvu za zdravje zadnjega odziva kliničnih psihologov in (pedo)psihiatrov ne sprejemajo kot razumnega, saj da gre za področje, ki je po zakonodajni plati povsem neurejeno; po njihovi oceni očitki klinične stroke ne vzdržijo resne presoje.
In kaj pravijo psihoterapevti?
»Psihoterapevti v Sloveniji obstajamo in delujemo že več kot 20 let, zato je skrajni čas, da se naš poklic regulira. Nismo klinični psihologi, nismo psihiatri in ne vstopamo na njihovo strokovno področje. Psihoterapija kot metoda zdravljenja, kakršno uporabljajo, še vedno ostaja v njihovih strokovnih rokah. Psihoterapija, ki jo izvajamo psihoterapevti, pa spada v naše strokovne roke,« pa v kontekstu predloga zakona o psihoterapevtski obravnavi izpostavlja Ksenja Kos, predsednica Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP).
Po njenem prepričanju psihoterapevtska obravnava ne spada na bojno polje med strokami, ampak, nasprotno, zahteva njihovo sodelovanje – odzive psihiatrov, pedopsihiatrov in kliničnih psihologov, ki opozarjajo na pomanjkljivosti predloga zakona o psihoterapiji, pa razume kot zavajajoče. Sprejetje zakona o psihoterapevtski dejavnosti naj bi bilo prelomnica, ki bi »omogočila jasne pogoje za izobraževanje, licenciranje in delovanje psihoterapevtov, zaščitila ljudi pred nestrokovno prakso in omogočila znanstveno podprto, odgovorno, varno in dostopno obliko pomoči, ki jo zaradi porasta duševnih stisk družba vse bolj potrebuje.«
Ksenja Kos, predsednica Slovenske krovne zveze za psihoterapijo:
Psihoterapevti v Sloveniji obstajamo in delujemo že več kot 20 let, zato je skrajni čas, da se naš poklic regulira. Nismo klinični psihologi, nismo psihiatri in ne vstopamo na njihovo strokovno področje. Psihoterapija kot metoda zdravljenja, kakršno uporabljajo, še vedno ostaja v njihovih strokovnih rokah. Psihoterapija, ki jo izvajamo psihoterapevti, pa spada v naše strokovne roke.
Tlakovanje poti, ki bo vodila v strokovne napake?
Pri urejanju omenjenega področja ostaja aktualna predvsem bojazen, da bi sprejetje predlaganih zakonodajnih rešitev odprlo vrata v zdravstveni sistem posameznim izvajalcem, ki nimajo niti ustrezne niti zadostne izobrazbe za izvajanje občutljive psihoterapevtske obravnave. Posledice takšnega početja pa bi, kot so trdno prepričani klinični psihologi in (pedo)psihiatri, lahko vodile v strokovne napake, vključno z ogrožanjem zdravja pacientov.
Simbolične fotografije: iStock; portreti: posnetki zaslona/prenos STA
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
