Varnost in kakovost

Dr. Božidar Voljč: »Blagor bolnika je najvišji zakon. Temu je treba slediti. Ne levim ne desnim, samo bolniku!«

Za dr. Božidarja Voljča, upokojenega zdravnika družinske medicine, predsednika državne komisije za medicinsko etiko in strokovnega sodelavca združenja za pomoč pri demenci Spominčica – Alzheimer Slovenija, lahko z vso upravičenostjo rečemo, da je starosta slovenske medicine, ki prvine njenega delovanja pozna v srži. Kot zdravnik je delal v času, ko čakalnih vrst še ni bilo, ampak je bolnik, četudi je na določeni dan moral vzeti v zakup kar precej čakanja, še istega dne, ko je obiskal osebnega zdravnika, prišel na vrsto tudi pri ustreznem specialistu. Neredki se z nostalgijo spominjajo takega pristopa, medtem ko ga številni, če govorimo o mlajših generacijah, niso nikoli izkusili. In čeprav ima sodobna medicina na voljo možnosti, s katerimi pred desetletji obolelim še ni bilo mogoče pomagati ali jih celo pozdraviti, pa danes po logistični plati prihaja do vse preveč kratkih stikov.

Redke bolezni

Zakaj naj bi bil težko pričakovani zakon, ki uvaja sklad za financiranje zdravljenja redkih bolezni, diskriminatoren?

Državni zbor je zakon o skladu za financiranje zdravljenja redkih bolezni sprejel v simboličnem obdobju, ob bližajočem se svetovnem dnevu redkih bolezni, ko je ozaveščanje o (neprepoznanih) razsežnostih tovrstnih obolenj še bolj kot sicer usmerjeno v odpravo tabujev, predsodkov, neznanja in posledično tudi prepoznega ukrepanja. Kako pogoste so ovire, s katerimi se sreča družina, v kateri se rodi malček z redko boleznijo? Kako te ovire premagati ter otroku omogočiti čim kakovostnejše življenje, kako doseči, da ga bolezen ne bi ovirala pri doseganju življenjskih ciljev? Bo na novo sprejeti zakon pripomogel k odpravi sistemskih ovir? Bo zakon tudi po finančni plati omogočil oziroma zagotovil čim zgodnejši začetek zdravljenja z naprednimi zdravili, četudi ta (še) niso na voljo v Sloveniji?

Hematologija

»CAR-T terapija za nekatere bolnike s krvnimi raki predstavlja edino preostalo možnost za preživetje, zato res ne bi smeli zapravljati časa z birokracijo«

CAR-T celična terapija je najnaprednejša oblika zdravljenja s presaditvijo avtolognih celic. Bolniku s krvnim rakom, ki mu ne pomaga (več) nobeno drugo zdravljenje, odvzamejo imunske celice, ki jih v laboratoriju »naučijo« prepoznati rakave celice; ko tako nadgrajene imunske celice namnožijo in jih vrnejo v organizem obolelega, te napadejo maligne celice in jih uničijo. Na ta način bolniku, pri katerem so bile sicer izčrpane že vse možnosti zdravljenja, sodobna medicina pomaga ohraniti življenje in celo povrniti zdravje. Tak pristop ni znanstvena fantastika, ampak je že postal del najnaprednejših pristopov v klinični praksi. Pri nas naj bi ta metoda, temelječa na pripravi oziroma izdelavi lastnih CAR-T produktov, zaživela že pred časom – z izdatno pomočjo donacij za nakup CAR-T naprav. Na klinični in akademski ravni je vse nared, zatika se pri regulatornih postopkih ...

Čakalne dobe

Dve leti zdravniške (ne)stavke: reforma gre svojo pot, čakalne vrste prav tako ... Sledi šah, pat ali mat?

Čarobna formula, s katero bi zagotovili optimalne pogoje delovanju zdravstvenega sistema in tako omogočili pravočasno, celovito, celostno, kakovostno, varno in z najsodobnejšimi strokovnimi standardi usklajeno obravnavo vseh obolelih, ne obstaja. To vedo povsod po svetu. In tega se boleče zavedamo tudi v Sloveniji. Vsakokratni reformni poskusi, ki smo jim priča že desetletja, slejkoprej izzvenijo kot alegorija, po kateri je dogajanje v našem javnem zdravstvu mogoče vzporejati s cineastičnimi dosežki in presežki, ki so fikcija, medtem ko zdravstvo živi in diha v resničnosti. Bi iskanje vzporednice z, na primer, Reševanjem vojaka Ryana, pomagalo pri iskanju odgovora na retorično vprašanje, kaj bo sledilo aktualnim spremembam v zdravstveni sferi? Bo sistem preživel? Kaj bo ostalo od njega? Bo sledil šah, pat ali mat? In kaj bo to pomenilo za bolnike?

Varnost in kakovost

Imata skrb za paciente in »reševanje« javnega zdravstva res skupni imenovalec?

Kakšna je vaša prva misel, ko steče beseda o zdravstvu? Ali prevagajo občutja v smislu, kako velik poklon si zaslužijo izjemni znanstveno-klinični dosežki naše medicine, ki je v iztekajočem se letu udejanjila kopico inovacij, s katerimi pomaga bolnikom in prenekateremu od njih reši življenje? Vas prevzame hvaležnost do medicinskih ekip in vseh zaposlenih v zdravstvu, ki se, resda ne vsi z enako zavzetostjo, trudijo, skrbijo in tudi pozdravijo paciente z obolenji, med katerimi so bila mnoga v niti ne tako daljni preteklosti neozdravljiva? Ali pa vas, nasprotno, prežema zgolj nemoč, ker tako dolgo čakate na preglede in preiskave, ki bi bili v pomoč pri postavitvi diagnoze in čimprejšnjem začetku zdravljenja, kajti sami si ne morete in ne znate pomagati in ostajate nemočni v boju s sistemskimi mlini na veter? Vas prevzema obup, ker ste, čeprav s kroničnim obolenjem in posledičnimi stalnimi težavami, ostali brez osebnega zdravnika? Ali pa vas navdaja jeza, zaradi neustrezne komunikacije ali oholosti zdravnika ali medicinske sestre? Ste morda veseli, ker politika trdi, da končno vendarle vzpostavlja red v javnem zdravstvu, posledično pa bo konec zaslužkarstva in pohlepnosti v zdravstveni sferi? Morda poznate celo koga izmed dežurnih kritikov, ki v družbenih medijih – bodisi s pravim imenom bodisi anonimno – pomagajo nalagati polena na grmado, na kateri naj bi zgorelo še vse tisto, kar je v našem zdravstvu dobrega?

Varnost in kakovost

Kdo bo v prihodnje izvajal kirurško zdravljenje raka v ustni votlini, zdravil ponesrečene z izjemno hudimi poškodbami obraza ali operiral otroke, ki se rodijo s prirojeno razvojno anomalijo obraza in ustne votline?

V javnosti je bilo v zadnjem času veliko govora o odhodih izvrstnih maksilofacialnih kirurgov iz največje slovenske zdravstvene ustanove na terciarni ravni zdravstvenega varstva. Kljub temu si je tako rekoč nemogoče predstavljati, kaj bo nastali kadrovski manko v prihodnje pomenil za paciente, ki bodo potrebovali kirurško zdravljenje zaradi raka v ustni votlini, za nekoga po težki nesreči, ki ima vsaj na videz nepopravljivo poškodovan obraz, ali za otroka, ki se je rodil s katero od prirojenih razvojnih anomalij obraza in ustne votline. In povsem jasno je, da takšnega pretanjenega znanja ni mogoče nadomestiti čez noč. To zelo dobro vedo tudi odločevalci, ki v zadnjih dneh sicer napovedujejo, da bodo poskušali najti rešitve in s tem popraviti tudi ali povsem posledice lastnega ravnanja, ki jih pri »reševanju« javnega zdravstva vedno znova rine v zelo nepredvidljive vode: problem je, da tja pred seboj potiskajo tako zaposlene v zdravstvu kot tudi paciente.

Varnost in kakovost

»Vsaka čakalna doba, zlasti pri določenih diagnozah, pomeni tudi večjo umrljivost na čakalni listi – če tega ne meriš, problema ne vidiš in ostaja skrit«

Prof. dr. Marko Noč, interventni kardiolog in dolgoletni predstojnik Kliničnega oddelka za interno intenzivno medicino UKC Ljubljana, se je v skrbi za paciente nemalokrat srečal s sistemskimi ovirami, ki vse prej kot spodbudno vplivajo na potek kliničnega dela, pa tudi s koruptivnim dogajanjem, pogojenim z dobavo medicinskega materiala, na kar je v zadnjih letih zavzeto opozarjal in predlagal konkretne rešitve. V sistemu javnega zdravstva je namreč, kot ugotavlja, vse preveč anomalij, ki bolniku otežujejo dostop do zdravstvenih storitev, izvajalcem pa onemogočajo nemoteno, kakovostno in varno delo.

Čakalne dobe

Ob rob novačenju za stomatološko zdravljenje slovenskih zavarovancev na Hrvaškem: kako paciente zaščititi pred poigravanjem z njihovo stisko, v katero so jih pahnile sistemsko porojene hibe našega javnega zdravstva?

V minulih dneh smo na zdravstvenem portalu podrobneje pisali o spornih poskusih, ki so na Hrvaškem vzniknili na račun nedopustno dolgega čakanja na ortodontsko ali endodontsko zdravljenje v Sloveniji – z novačenjem slovenskih zobozdravnikov, da bi paciente usmerjali na zdravljenje čez mejo, nakar bi jim pripadel 10-odstotni delež zaslužka. Predstavniki našega zobozdravstva so se na tovrstne prakse odzvali, jih označili kot nesprejemljive, državo pa pozvali, naj vendarle poskrbi, da bo pravočasnost zdravljenja omogočena tudi pri nas, kajti kader in logistika sta v tej veji medicine na voljo – zatakne pa se pri še vedno vse preveč zastarelih in okorelih sistemskih okvirih. Na sporno poslovno prakso hrvaškega izvajalca ortodontije se je zdaj uradno odzval tudi zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki kot plačnik storitev poudarja, da zlorab ne dopušča – zato je zahteval takojšnjo odpravo kršitev, ki jih je prijavil pristojnima inšpektoratoma.

Čakalne dobe

»Država pacienta usmeri na zdravljenje čez mejo, namesto da bi okrepila domačo zdravstveno mrežo« – Sabina Markoli in Miha Lukač o sistemskih nepravilnostih, zaradi katerih odtekajo milijoni evrov v tujino

Če slovenski pacient zaradi akutnega zobozdravstvenega problema, ki bi se po nedopustno dolgem čakanju na ortodonta ali endodonta v javnem zdravstvu lahko močno poslabšal in imel konkretne posledice, stomatološko oskrbo poišče pri zobozdravniku, ki nima koncesije, mora za zdravljenje plačati iz lastnega žepa. Istemu pacientu, ki obupa nad čakanjem v našem javnem zdravstvu in se za povsem enako storitev, ki bi mu jo sicer lahko zagotovil slovenski stomatolog, odpravi k zasebniku v tujino, pa zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) stroške zdravljenja povrne. Na račun te sistemske anomalije se iz slovenskega zdravstva milijoni evrov prelivajo čez mejo, čakalne dobe v ortodontiji in endodontiji pa pri nas še naprej ostajajo nedopustno dolge.

Čakalne dobe

Hrvaške klinike so slovenskim zobozdravnikom začele ponujati 10-odstotni delež za slehernega pacienta, ki bi ga preusmerili k njihovemu ortodontu ali endodontu

Verjetno ga ni starša, ki se ne bi spraševal, kam neki je zašlo slovensko zdravstvo, če njegov otrok potrebuje pregled pri ortodontu – in prav nič drugače ni pri odraslih pacientih, ki pred nadaljevanjem stomatološkega zdravljenja potrebujejo natančnejši, bolj filigransko usmerjeni pregled pri endodontu. Kajti čakalne dobe so še vedno tako nedopustno dolge, da človek preprosto ne ve, kaj narediti. Naj človek z akutnim zobozdravstvenim problemom na strokovno mnenje res čaka tri ali štiri leta? Naj starši, ki vedo, da bi njihov otrok že zdaj potreboval ortodontsko zdravljenje, več kot pet let nemočno trpijo, dokler ne bodo učakali, da bo njihovemu potomcu iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja vendarle omogočeno zdravljenje? Takšna je resničnost slovenskega javnega zdravstva. Problem pa je, ker ta resničnost dobiva povsem nove odseve – onkraj meje.