Si starejši, nemočni in težko bolni ljudje pri nas res lahko le še narišejo pravico do prevoza na zdravljenje, ki jim lahko reši življenje?

Zdravnica Polona Campolunghi Pegan je na facebooku s podrobnim opisom nevzdržnega dogajanja, povezanega s prevozi starejših, težko bolnih, nemočnih in betežnih pacientov, sprožila pravcati revolt. Zavarovalniški nadzorniki s področja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja namreč te prevoze, ne da bi sploh poznali stanje obolelega, nemalokrat označijo kot neutemeljene in nepotrebne ter posledično finančno kaznujejo bodisi zdravnika bodisi zdravstveno ustanovo. In kdo bo odgovarjal takrat, ko bo taka birokratska presoja, ki bi dementnega bolnika, takšnega, ki se še v poznanem prostoru izgubi in ne ve, kaj je nameraval narediti, poslala kar na avtobus, morala prevzeti odgovornost za posledice? Gre za enega izmed resnih sistemskih problemov, ki bi ga že zdavnaj morali rešiti oziroma do tega sploh ne bi smelo priti.

V domovih za starejše namestitev slušnega aparata stane en evro. Skrb ali srh vzbujajoči ukrep?

Da dodatno zaračunavanje vseh možnih storitev v domovih za starejše postaja modna muha, ki po mnenju oskrbovancev, svojcev in širše javnosti postaja nenadzorovani poligon za ustvarjanje dobičkov, je danes javno opozoril tudi Boris Horvat – Tihi, podpredsednik Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije ter vodja odbora naglušnih uporabnikov slušnih aparatov, ki deluje v sklopu zveze. V domovih za starejše so namreč začeli zaračunavati še eno storitev – namestitev slušnega aparata.

Je pacient res v središču dogajanja? Seveda ne!

Čakalne dobe v zdravstvu – v sistemu, v katerem naj bi bil pacient v središču dogajanja, ne moteči moment, ki s svojim obstojem »prispeva« h kratkim stikom v postopkih zdravstvenega varstva – se podaljšujejo. Celovitih ukrepov, ki bi morali zaživeti že pred leti, še vedno ni od nikoder, sistem, že davno preživet in izžet, pa se sesuva sam vase. Pred nekaj dnevi je odstopil tudi minister za zdravje, ki sicer že ima naslednika (za zdaj resda zgolj na papirju oziroma v obliki premierovega predloga), vendar je sporočilo jasno: sprememb na bolje v slovenskem zdravstvu še vedno ni na obzorju. In kaj to pomeni za bolnike? Za njihove pravice?