V domovih za starejše namestitev slušnega aparata stane en evro. Skrb ali srh vzbujajoči ukrep?

V domovih za starejše namestitev slušnega aparata stane en evro. Skrb ali srh vzbujajoči ukrep?

Da dodatno zaračunavanje vseh možnih storitev v domovih za starejše postaja modna muha, ki po mnenju oskrbovancev, svojcev in širše javnosti postaja nenadzorovani poligon za ustvarjanje dobičkov, je danes javno opozoril tudi Boris Horvat – Tihi, podpredsednik Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije ter vodja odbora naglušnih uporabnikov slušnih aparatov, ki deluje v sklopu zveze. V domovih za starejše so namreč začeli zaračunavati še eno storitev – namestitev slušnega aparata.

V domovih za starejše namestitev slušnega aparata stane en evro. Skrb ali srh vzbujajoči ukrep?
Za posameznike, ki slušni aparat nujno potrebujejo za polno vključenost in socializacijo ter enakovredno komunikacijo v socialnem okolju, slušni aparat ni razkošje, ampak potreba in želja. Če bodo odslej v domovih za starejše morali plačati za vsakokratno pomoč pri vstavitvi slušnega aparata, si marsikdo tega »razkošja« ne bo več mogel privoščiti. Je to odraz in obraz socialno naravnane družbe? Foto: iStock

Za namestitev slušnega aparata oskrbovancu v domu za starejše zaračunajo en evro – ta znesek se morda ne zdi visok, toda nekateri posamezniki tovrstno pomoč potrebujejo tudi večkrat v enem dnevu – in ob vseh ostalih stroških, ki se naberejo v mesecu dni, si ga nekateri preprosto ne bodo mogli več privoščiti. Takšen pristop do varovancev v domovih za starejše ni opravičljiv. Slovenska družba se za zdaj še ponaša z vrednotami v smislu solidarnosti in pravičnosti, a če se bodo stvari še naprej odvijale v nakazani smeri, bodo prišle na vrsto drugačne oznake, kajti po prepričanju zveze društev in naglušnih takšno zaračunavanje dodatnih storitev ni nič drugega kot navadna sramota. 

»Vsekakor je skrb vzbujajoč vedno daljši seznam zaračunavanih storitev in marsikatera na novo zapisana storitev je v resnici tudi srh vzbujajoča,« je prepričan podpredsednik zveze društev gluhih in naglušnih Boris Horvat – Tihi. Ena takih je 'namestitev slušnega aparata', slabe pol minute trajajoča storitev, ki so jo v domovih za starejše začeli zaračunavati v višini enega evra.  

Namestitev slušnega aparata je slabe pol minute trajajoča storitev, ki so jo v domovih za starejše začeli zaračunavati v višini enega evra.

 

»Na prvi pogled en evro mogoče res ni veliko, ampak dejstvo je, da je namestitev slušnega aparata vsakodnevna storitev, ki jo posameznik včasih potrebuje tudi večkrat na dan – in to lahko hitro postane strošek, ki si ga marsikateri oskrbovanec ne more privoščiti. Človek brez slušnega aparata postane še bolj izoliran od družbenega dogajanja, osamljen, dehumaniziran, diskriminiran in posledično še bolj depresiven v okolju, ki naj bi mu omogočalo polno vključenost in zdravo ter produktivno tretje življenjsko obdobje,« opozarja Horvat.

Na prvi pogled en evro mogoče res ni veliko, ampak dejstvo je, da je namestitev slušnega aparata vsakodnevna storitev, ki jo posameznik včasih potrebuje tudi večkrat na dan – in to lahko hitro postane strošek, ki si ga marsikateri oskrbovanec ne more privoščiti.

Človek brez slušnega aparata postane še bolj izoliran od družbenega dogajanja, osamljen, dehumaniziran, diskriminiran in posledično še bolj depresiven v okolju, ki naj bi mu omogočalo polno vključenost in zdravo ter produktivno tretje življenjsko obdobje.

Boris Horvat – Tihi
podpredsednik Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije

 

Boris Horvat
Boris Horvat – Tihi
(Foto: STA)

Poziv pristojnim institucijam k ukrepanju, odgovorov še ni

Zato je, kot je pojasnil za Zdravstveniportal.si, z omenjenim problemom seznanil pristojne institucije – ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter ministrstvo za zdravje pa tudi varuha človekovih pravic. Odgovorov še ni prejel, vendar pričakuje, »da država oziroma ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti odigra svojo vlogo in postavi jasna navodila, kaj spada v osnovno oskrbo in za kaj je dodatno doplačevanje upravičeno, kajti tako občutljive stvari ne bi smele biti kar tako prepuščene svobodnemu trženju«. 

Tako občutljive stvari ne bi smele biti kar tako prepuščene svobodnemu trženju.

Vodja odbora naglušnih uporabnikov slušnih aparatov poudarja, da je »ob takih poslovno-dobičkarskih umotvorih marsikomu grozljivo, kako razčlovečeni postajajo ponekod odnosi do starejših ljudi, zlasti do tistih s posebnimi potrebami, ki še toliko bolj potrebujejo spoštljiv odnos do osebnega dostojanstva – in, seveda, razumevanje vseh težav, s katerimi se spopadajo.« 

Ob takih poslovno-dobičkarskih umotvorih je marsikomu grozljivo, kako razčlovečeni postajajo ponekod odnosi do starejših ljudi, zlasti do tistih s posebnimi potrebami, ki še toliko bolj potrebujejo spoštljiv odnos do osebnega dostojanstva – in, seveda, razumevanje vseh težav, s katerimi se spopadajo.

Ob tovrstnem dogajanju, ki gre vštric z vsesplošno podražitvijo oskrbnin in zaračunavanjem dodatnih storitev ter je z vidika oskrbovancev in njihovih svojcev resnično skrb vzbujajoče, se po oceni zveze društev gluhih in naglušnih velja vprašati, kdo je v resnici glavni odločevalec. Ali lahko domovi za starejše res sami odločajo o vsem ali pa nad tem bedi tudi država in vsa ta dodatna zaračunavanja storitev odobrava?

Nespodobno zaračunavanje uporabe nepogrešljivega pripomočka

»Slušni aparat je že tako ali tako dodaten strošek za marsikaterega uporabnika, skupaj z baterijami in dodatnim vzdrževanjem – in zato je, milo rečeno, nespodobno, da jim zdaj uporabo tega nepogrešljivega pripomočka v domovih za starejše še dodatno zaračunavajo,« opozarja Horvat, zato vse, ki odločajo o doplačevanju storitev v domovih za starejše, poziva, naj razmislijo o tem, kaj je plačljiva storitev in kaj spoštovanje človekovega dostojanstva.

Vsi, ki odločajo o doplačevanju storitev v domovih za starejše, naj razmislijo o tem, kaj je plačljiva storitev in kaj spoštovanje človekovega dostojanstva.

Za posameznike, ki slušni aparat nujno potrebujejo za polno vključenost in socializacijo ter enakovredno komunikacijo v socialnem okolju, namreč slušni aparat ni razkošje, ampak potreba in želja. Zato ti slovenski družbi in institucijam, ki so se odločile za uvedbo omenjene novosti, sporočajo: »Prijaznost nikoli ne bi smela biti plačljiva storitev, ampak spoštovanja vredna prostovoljna človekoljubna pomoč. Prijaznost do sočloveka je vrednota, takšno zaračunavanje dodatnih storitev pa je navadna sramota.«

Prijaznost do sočloveka je vrednota, takšno zaračunavanje dodatnih storitev pa je navadna sramota.

 

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.

 



Najbolj brano

IZ PRVE ROKE

RAK PROSTATE

rak prostate

Gregor Hlebič, specialist urologije, Tina Burgar, diplomirana medicinska sestra s specialnimi znanji in pacient Mitja Rovanšek o vseh vprašanjih, dilemah, pomislekih in razmislekih, s katerimi se sreča bolnik, ko mu postavijo diagnozo rak prostate.