Da redke bolezni niso tako zelo redke, vemo – eno izmed takšnih obolenj ima namreč vsak dvatisoči prebivalec Slovenije, ki dobro ve, kako mukotrpna in dolgotrajna je pot do prave diagnoze. Tavanje od Poncija do Pilata se lahko vleče tudi osem let ali več, nemalokrat je zaznamovano z napačnimi diagnozami in napačnimi zdravljenji, kar pomeni, da se kakovost življenja obolelega opazno poslabšuje. Po drugi strani pa je danes na voljo genomska diagnostika, eno izmed najnaprednejših orodij sodobne medicine, ki lahko pripomore k izrazitemu skrajšanju diagnostične poti. In na tej poti, na kateri je danes na voljo vse več genskih zdravil, bo pomembno vlogo odigral slovenski genom.

Dve tezi, ki ju je v pogovoru za Zdravstveniportal.si izpostavil prof. dr. Miomir Knežević, sta se mi izrazito vtisnili v spomin – in prepričana sem, da bo tako tudi pri marsikom, ki bo prebral članek o praktičnem, biotehnološko pogojenem in raziskovalno usmerjanem udejanjanju vizije razvoja v medicini, ki ga omogoča zdravljenje z matičnimi celicami. V zadnjem času je bilo o zdravljenju s pomočjo matičnih celic veliko govora, v povezavi s CAR-T terapijo pri bolnikih z najtežjimi oblikami raka, pri katerih druge terapije preprosto ne pomagajo. In omenjeni tezi, brez dvoma vizionarski? Prva: »Virus COVID lahko človekovo telo postara za deset let – mezenhimske matične celice pa ga obnavljajo«. In druga: »Tabletka? Naše telo ni sestavljeno iz tablet, ampak iz celic. Zato moramo predvsem celicam pomagati, da bodo lahko obnavljale naše telo – in potem bomo tudi mi zdravi.«

Zdravljenje hepatitisa C spada med najbolj uspešna protivirusna zdravljenja v zgodovini medicine, zato se upravičeno vrstijo ovacije, ker so letošnjo Nobelovo nagrado za medicino prejeli trije znanstveniki, zaslužni za ključna odkritja, ki danes omogočajo uspešno zdravljenje okužbe z virusom hepatitisa C – in tudi ozdravitev, če je le okužba pravočasno odkrita. Prejemniki Nobelove nagrade so Američana Harvey J. Alter in Charles M. Rice ter Britanec Michael Houghton.