»Ne vemo, kdaj je prijatelja ujela depresija – vemo pa, da mu nismo pomagali, ker tega nismo znali,« priznavajo prijatelji pokojnega, ki se je v stiski, nemoči in brez ustrezne pomoči zlomil pod težo življenja

Ničesar niso slutili, v njihovih očeh je bil do zadnjega trenutka tak, kot vedno: živel je tako rekoč popolno življenje, vedno je bil dobrovoljen, nasmejan, aktiven, ukvarjal se je s športom, potoval ... »Bi lahko opazili, da je bil naš prijatelj v resnici v stiski, da se je spremenil?« se prijatelji pokojnega sprašujejo še danes – istočasno pa se zavedajo, da so preprosto imeli premalo znanja o depresiji: »Ne vemo, kdaj je našega prijatelja ujela depresija – vemo pa, da mu nismo pomagali, ker tega nismo znali. Preslišali smo mimogrede izrečene besede, ki bi jih danes, ko smo se na tako krut način srečali z depresijo in njenimi posledicami, morda znali prepoznati in pravočasno pomagati ...«. Bil je topel novembrski dan, obsijan s soncem, ko so izgubili prijatelja, ki se je zlomil pod težo življenja.

Jožica Maučec Zakotnik: »Slovenija je končno dočakala revolucijo v skrbi za boljše duševno zdravje«

Desetletna stagnacija na področju duševnega zdravja je, poleg bolezni in njenih posledic, v življenjskem vsakdanu obolelih in njihovih bližnjih pustila tako rekoč neizbrisne posledice. Na tem področju je namreč pri nas doslej vladal precejšen nered, predvsem zaradi slabe dostopnosti do storitev in pomanjkanja strokovnjakov, zlasti pedopsihiatrov in kliničnih psihologov. Vendar se zdaj stvari, kot je videti, vendarle spreminjajo. Pospešeno. Jožica Maučec Zakotnik je lani, ko je bila še državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, prevzela pobudo in z razširjeno strokovno ekipo v slabih treh mesecih pripravila dokument, ki se prej ni in ni premaknil z nulte točke – in dosegla njegovo sprejetje.