»Ne vemo, kdaj je prijatelja ujela depresija – vemo pa, da mu nismo pomagali, ker tega nismo znali,« priznavajo prijatelji pokojnega, ki se je v stiski, nemoči in brez ustrezne pomoči zlomil pod težo življenja

»Ne vemo, kdaj je prijatelja ujela depresija – vemo pa, da mu nismo pomagali, ker tega nismo znali,« priznavajo prijatelji pokojnega, ki se je v stiski, nemoči in brez ustrezne pomoči zlomil pod težo življenja

Ničesar niso slutili, v njihovih očeh je bil do zadnjega trenutka tak, kot vedno: živel je tako rekoč popolno življenje, vedno je bil dobrovoljen, nasmejan, aktiven, ukvarjal se je s športom, potoval ... »Bi lahko opazili, da je bil naš prijatelj v resnici v stiski, da se je spremenil?« se prijatelji pokojnega sprašujejo še danes – istočasno pa se zavedajo, da so preprosto imeli premalo znanja o depresiji: »Ne vemo, kdaj je našega prijatelja ujela depresija – vemo pa, da mu nismo pomagali, ker tega nismo znali. Preslišali smo mimogrede izrečene besede, ki bi jih danes, ko smo se na tako krut način srečali z depresijo in njenimi posledicami, morda znali prepoznati in pravočasno pomagati ...«. Bil je topel novembrski dan, obsijan s soncem, ko so izgubili prijatelja, ki se je zlomil pod težo življenja.

»Ne vemo, kdaj je prijatelja ujela depresija – vemo pa, da mu nismo pomagali, ker tega nismo znali,« priznavajo prijatelji pokojnega, ki se je v stiski, nemoči in brez ustrezne pomoči zlomil pod težo življenja
Kako v prepletu vseh sistemskih, strokovnih, socialno in individualno narekovanih težav ter stigme, ki spremlja to obolenje, nekomu, ki se znajde v depresiji, ki se spopade z anksioznostjo ali drugo resno duševno motnjo, pravočasno podati roko in mu pomagati, da se iz primeža bolezni izvije prej, preden ta postane kronična?

Takih zgodb je veliko – veliko več, kot bi si človek lahko predstavljal. V tem trenutku naj bi se z depresijo in njenimi posledicami spopadal vsak 20. človek, vsak šesti pa je ali bo za depresijo zbolel vsaj enkrat v življenju. Težava je, ker to obolenje še vedno spremlja stigma, ki predolgo in preveč ovinkavo pot do strokovne pomoči dela še bolj nedostopno – po drugi strani pa na tem strokovnem področju, ki je desetletja ostajalo pozabljeno, potisnjeno ob sistemski rob, mrgoli logističnih težav, med katerimi najbolj izstopa pomanjkanje kadra. Že tako ali tako dolge čakalne dobe so se med epidemijo še podaljšale, pojavnost težav v duševnem zdravju pa se je izrazito povečala. Kako v prepletu vsega naštetega nekomu, ki se znajde v depresiji, ki se spopade z anksioznostjo ali drugo resno duševno motnjo, podati roko in mu pomagati, da se iz primeža bolezni izvije prej, preden ta postane kronična?

depresivnost, uvodna slika

Ključne težave, ki pri nas zaznamujejo storitve na področju duševnega zdravja, povzroča izrazito pomanjkanje specialistov: pedopsihiatrov, kliničnih psihologov in psihiatrov. Probleme narekuje kopica zakonodajnih nedorečenosti, med drugim neurejenost sistemskega financiranja specializacij iz klinične psihologije, enako velja za področje psihoterapije, za slabo dostopnost do psihološke in psihoterapevtske pomoči in, nenazadnje, za posledično nedopustno dolge čakalne dobe na prve preglede. 

Našteti problemi niso novi, niso posledica pandemije, so pa v tem času postali še izrazitejši kot prej, tudi na račun večje prizadetosti določenih skupin prebivalstva, ki jim zadnje leto in pol ni prizanašalo. Pojavnost simptomov depresije in anksioznosti se je izrazito povečalo – opaznejše je pri ženskah, pri mlajših, ki so jih v preteklosti že zdravili zaradi duševnih težav, pri posameznikih s slabšim socialno-ekonomskim položajem, ki so že tako ali tako bolj izpostavljeni težavam v duševnem zdravju, ter pri številnih, ki jim je aktualno dogajanje izrazito spremenilo življenje.

Ključne težave, ki pri nas zaznamujejo storitve na področju duševnega zdravja, povzroča izrazito pomanjkanje specialistov: pedopsihiatrov, kliničnih psihologov in psihiatrov. Dostopnost do psihološke in psihoterapevtske pomoči je slaba, čakalne dobe na prve preglede so nedopustno dolge. 

Nisi okej? Povej naprej!

Tudi zato je v sklopu Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) v tem tednu zaživela kampanja s povednim sloganom: Nisi okej? Povej naprej!. Na ta način naj bi posameznike, ki oziroma ko se znajdejo v primežu katere od duševnih motenj, spodbudili k ukrepanju, kajti zamujeni čas pri iskanju strokovne pomoči in podpore pri obvladovanju težav z duševnim zdravjem je težko nadoknaditi. 

Da bi presegli te težave, se vrstijo pobude za pospešeno zaživetje sistemskih sprememb, ki bodo izboljšale dostopnost do strokovne pomoči in podpore pri premagovanju težav na področju, ki je še vedno prežeto s stigmo; samo čakalna doba za kliničnega psihologa je daljša od leta dni, ponekod je na strokovno obravnavo treba čakati tudi 17 mesecev. 

duševno zdravje dekle

S pomočjo kampanje Nisi okej? Povej naprej! naj bi posameznike, ki oziroma ko se znajdejo v primežu katere od duševnih motenj, spodbudili k ukrepanju, kajti zamujeni čas pri iskanju strokovne pomoči in podpore pri obvladovanju težav z duševnim zdravjem je težko nadoknaditi. 

Kako sinhronizirati delovanje sistemskega kolesja?

Omenjeni kratki stiki pri obravnavi in zdravljenju duševnih motenj so le delček sistemskega kolesja, ki bi moralo biti sinhronizirano v zagotavljanju pravočasne pomoči osebam, ki se spopadejo z depresijo, z anksioznostjo ali katero od drugih motenj, ki izrazito spremenijo življenje in vplivajo na vse njegove razsežnosti, od drugačnega odzivanja in slabše storilnosti na delovnem mestu do kratkih stikov in vse večje osamitve, posledično pa tudi samostigmatizacije.

Da bodo posledice epidemije in ukrepov za njeno premagovanje hude, je že dolgo jasno. Zdaj tudi minister za zdravje Janez Poklukar opozarja na »izrazit porast posledic na duševnem zdravju, ki jih je mogoče pripisati epidemiji. Soočamo se s porastom odvisnosti, nespečnosti, tesnobe pa tudi vedenjskih in čustvenih težav, zlasti pri otrocih in mladostnikih.« Tudi minister omenja, da je treba okrepiti vse aktivnosti podpore in pomoči ljudem v stiski ... 

Epidemiji lahko pripišemo izrazit porast posledic na duševnem zdravju; soočamo se s porastom odvisnosti, nespečnosti, tesnobe pa tudi vedenjskih in čustvenih težav, zlasti pri otrocih in mladostnikih.

Janez Poklukar, minister za zdravje

Vemo pa, da se kljub tovrstnim pozivom in naraščanju potreb po strokovni pomoči na področju duševnega zdravja premnogi znajdejo v začaranem krogu, kajti storitve so pogojene s povsem neustreznimi kadrovskimi in logističnimi zmogljivostmi ter neustreznimi okviri na ravni celotne družbe. 

»V Sloveniji so desetletja zanemarjanj privedla do pomanjkljivega sistema skrbi za duševno zdravje, do strukturne stigme in prezrtja potreb po podpori in krepitvi duševnega zdravja, ki je ključna podstat družbenega razvoja. Slovenijo pesti kadrovsko in programsko podhranjen sistem skrbi za duševno zdravje na področju vzgoje in izobraževanja, socialnega in zdravstvenega varstva, neustrezna podpora osebam s težavami v duševnem zdravju na njihovem domu in v skupnosti, neustrezna podpora ranljivim družinam,« opozarjajo na NIJZ.

stigma

V Sloveniji so desetletja zanemarjanj privedla do pomanjkljivega sistema skrbi za duševno zdravje, do strukturne stigme in prezrtja potreb po podpori in krepitvi duševnega zdravja, ki je ključna podstat družbenega razvoja.

uradna izjava NIJZ ob svetovnem dnevu duševnega zdravja

Sistemski izzivi in odzivi ter obeti za izboljšanje razmer na tem področju

In kakšni so danes obeti za izboljšanje razmer na tem področju medicine, za izboljšanje pogojev za strokovno delo in posledično za možnost zagotavljanje res celovite in pravočasne obravnave posameznikov z duševnimi motnjami? Zagotavljanje pogojev, ki bi omogočali nemoteno in celovito strokovno oskrbo, je bilo dolga desetletja vse preveč potisnjeno ob rob, ko se je določalo o naložbah in možnostih za doseganje napredka v skrbi za bolnike z duševnimi motnjami. 

V sklopu letošnjega svetovnega dneva duševnega zdravja je zdravstveni minister sicer nanizal novosti, ki naj bi pripomogle k izboljšavam – a le redke med njimi bodo k reševanje težav lahko prispevale v kratkem.

Ukrepi

za odpravo sistemskih kratkih stikov pri zagotavljanju pomoči osebam s težavami v duševnem zdravju:

  • povečanje zmogljivosti v sklopu psihiatrične klinike, nov dnevni center v sklopu službe za pediatrično psihiatrijo ljubljanskega UKC in povečanje zmogljivosti pedopsihiatrije v UKC Maribor zaradi porasta urgentnih napotitev, tudi na račun razmer med epidemijo COVID;
  • javni razpis za deset specializacij iz klinične psihologije;
  • zagotovitev dodatnega kadra za organizacijo nujnih obravnav otrok;
  • širitev kadrovskih in programskih zmogljivosti NIJZ, namenjenih koordinaciji in izvajanju konkretnih ukrepov za boljše duševno zdravje (za 2,8 milijona evrov na letni ravni);
  • pospešitev postopka spreminjanja zakona o duševnem zdravju; novelo zakona naj bi vlada obravnavala do konca oktobra;
  • svet za duševno zdravje se je v petek seznanil s predlogom akcijskega načrta za izvajanje resolucije o nacionalnem programu duševnega zdravja (obdobje 2021 do 2023), ki vključuje tudi nove nujne ukrepe za blažitev krize zaradi epidemije, ki je še dodatno poglobila stiske posameznikov; akcijski načrt bo vlada prejela v potrditev v roku meseca dni.

Prepoznava in premagovanje bolezni tisočerih obrazov

Depresija je bolezen tisočerih obrazov, simptomi, po katerih jo je mogoče prepoznati, pa so zelo raznoliki in se, kar še dodatno otežuje prepoznavo, prepletajo z različnimi občutki, ki človeka tudi sicer prevevajo v življenju. Razlika je pravzaprav le v tem, da so pri depresiji intenzivnejši in dlje trajajoči. 

Ko nekdo zboli za depresijo, se v možganih – v delu, ki uravnava razpoloženje – poruši ravnovesje kemičnih sporočevalcev, ki v možganih prenašajo sporočila med celicami. Tako je diagnosticiranje bolezni oteženo tudi zato, ker se oseba z depresijo praviloma sramuje svojega stanja oziroma se zaradi posledic novonastalih težav z njimi ne zmore spoprijeti sama, pomoči pa ne poišče. 

Po drugi strani pa stigma prihaja tudi od drugod, kajti človeka z depresijo marsikdo še vedno ne želi imeti v bližini, se družiti z njim. Da bi bližnjemu, prijatelju ali znancu lahko pomagali najti pot iz primeža depresije prej, preden ta postane kronična, je ključnega pomena poznavanje spektra težav, ki segajo na vsa področja ustvarjanja in življenja. Zato je, tako kot pri številnih drugih obolenjih, tudi pri duševnih motnjah in boleznih ključnega pomena, da spremembo zazna oboleli oziroma njegovi bližnji, ki mu lahko pravočasno priskočijo na pomoč pri iskanju ustrezne obravnave in podpore.

Depresija je – poleg tesnobnosti – v ambulantah osnovnega zdravstva najpogosteje zabeležena duševna motnja, za katero vsaj enkrat v življenju zboli vsak šesti človek, v tem trenutku je depresiven vsak dvajseti Slovenec, mnogi med njimi so brez diagnoze in tudi brez ustrezne strokovne pomoči. Simptomi depresije se nemalokrat prepletajo s podobnimi znaki drugih bolezni. Do resnega problema prihaja pri starejših, osamljenih ljudeh, pri katerih težava ostane neprepoznana kljub temu, da depresija zelo ogroža predvsem starejše moške, pri katerih je samomorilnost, v katero lahko vodi ta duševna motnja, tudi do petkrat višja ... 

depresivnost - bolezen tisočerih obrazov

Za depresijo vsaj enkrat v življenju zboli vsak šesti človek, v tem trenutku je depresiven vsak dvajseti Slovenec, mnogi med njimi so brez diagnoze in tudi brez ustrezne strokovne pomoči. Simptomi depresije se nemalokrat prepletajo s podobnimi znaki drugih bolezni. Do resnega problema prihaja pri starejših, osamljenih ljudeh, pri katerih težava ostane neprepoznana kljub temu, da depresija zelo ogroža predvsem starejše moške, pri katerih je samomorilnost, v katero lahko vodi ta duševna motnja, tudi do petkrat višja.

Kako prepoznati depresijo?

Verjetno ni človeka, ki ga ob določenem dogodku, iz povsem razumljivih razlogov, ne bi prežela žalost. Ali brezvoljnost. Apatija. Takšni pa so, med drugim, tudi znaki depresije, ki zajema štiri sklope znakov: v mislih, čustvih, v vedenju in telesu. 

Znaki depresije

Od »običajnih«, prehodnih tovrstnih občutkov se depresija loči po tem, da vsaj pet od spodaj naštetih težav ne izzveni, ampak trajajo več kot 14 dni – pri čemer človeka opazno ovirajo pri vsakodnevnih aktivnostih:

  • žalost
  • nemoč
  • glavobol
  • utrujenost
  • brezvoljnost
  • strah brez vzroka
  • umikanje v samoto
  • utrujenost po počitku
  • pretirana zaskrbljenost
  • problem s koncentracijo
  • izrazita sprememba apetita
  • motnje spomina in pozornosti
  • močno spremenjen ritem spanja
  • razmišljanje o smrti ali o samomoru ...

 

Agresivnost

Včasih depresija sproži tudi neznačilno agresivnost, ki je pogostejša pri moških, kaže pa se kot:

  • opaznejša jeza, razdražjivost, agresija
  • intenzivne športne aktivnosti
  • prekomerno pitje alkohola
  • pretiravanje z delom ...

 

Na začetek članka

Če zgoraj navedeni znaki ne izzvenijo, je treba čim prej poiskati pomoč in podporo v duševni stiski. 

strokovna pomoč

Kam po pomoč?


Pomoč poiščete pri strokovnjaku,
ki dela na primarni ravni (zaposlen v zdravstvenem domu ali koncesionar) ali na psihiatrični kliniki:

  • osebni zdravnik,
  • psihiater,
  • psihoterapevt,
  • psiholog.

 

Svetovalne službe
 

  • Posvet – Center za psihološko svetovanje (svetovalnici sta v Ljubljani in v Kranju, telefon: 031 704 707),
  • svetovalni centri za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani (01 583 75 00), Mariboru (02 234 97 00) in Kopru (05 627 35 55),
  • psihološka svetovalnica Tu smo zate v Celju (031 778 772) ...


Svetovanje po telefonu

  • Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro, 01 520 99 00),
  • zaupna telefona Samarijan in Sopotnik 24 ur (116 123) in drugi


Spletne strani


Društva za pomoč

  • Ozara, Posvet, Šent ...

 

Kadar je stiska zelo huda, moramo poklicati dežurno službo ali 112.

Na začetek članka 

Strah pred zdravljenjem je odveč

Zdravljenje depresije je odvisno od trajanja in globine depresije; medtem ko za blage depresije velja, da lahko izzvenijo same, je pri težjih oblikah stanje bistveno bolj zapleteno, kajti znakov depresije je vedno več in postajajo vse izrazitejši. 

Po postavljeni diagnozi vsi oboleli ne potrebujejo zdravil ali zdravljenja v bolnišnici. Psihoterapija, denimo, je pri prakticiranju vedenjsko-kognitivne terapije in svetovanj lahko podobno učinkovita kot zdravila – a le pri blagi depresiji Pri zmerni in pri hudi obliki depresije so kot osnovno zdravljenje priporočena zdravila, pogosto pa je kombiniranje obeh pristopov.

Ker se zdravil za depresijo na račun terapevtskih prijemov v preteklosti še vedno drži negativen predznak, stroka vedno znova poudarja, da sodobna zdravila ne povzročajo odvisnosti. 

Včasih so bolnikom z depresijo predpisovali pomirjevala, ki učinkujejo kratkoročno, predvsem na tesnobo, ne zdravijo pa ključnih simptomov in povzročajo odvisnost – zato se stanje obolelih z depresijo dolgoročno ni izboljšalo, ampak, nasprotno, še dodatno poslabšalo. 

V zadnjih letih so za zdravljenje depresije na voljo ena najvarnejših zdravil za duševne motnje, serotoninski antidepresivi – učinkovati začnejo z zamikom, v roku meseca dni, lahko tudi nekoliko kasneje, ne povzročajo nobene odvisnosti (za razliko od pomirjeval in uspaval), njihovo učinkovanje pa je dolgoročnejše.

depresija - pomoč

Včasih so bolnikom z depresijo predpisovali pomirjevala, ki učinkujejo kratkoročno, predvsem na tesnobo, ne zdravijo ključnih simptomov in povzročajo odvisnost. V zadnjih letih so za zdravljenje depresije na voljo ena najvarnejših zdravil za duševne motnje, serotoninski antidepresivi, ki ne povzročajo odvisnosti, njihovo učinkovanje pa je dolgoročnejše.

»Ne zatiskajte si oči pred depresijo, ampak poiščite pomoč!«

Pri Jelki Kristl so se prvi znaki depresije pojavili pred 31 leti, ko je bila stara 25 let. Štiri dni ni mogla spati, vse jo je bolelo, problemi pa niso in niso hotele izzveneti, se spominja – in poiskati je bilo treba strokovno pomoč. »Gre za težavo, ki si jo mora človek najprej priznati, nato pa – poleg sprejemanja strokovne pomoči in terapije – veliko delati na sebi.«

Veliko je društev, ki obolelemu pri tem pomagajo – in Jelka Kristl javno poudarja, da je bila to pomoč pripravljena sprejeti in zdaj živi lepo življenje. »Veliko šivam, pletem, ukvarjam se z nordijsko hojo, berem poezijo in tudi sama pišem pesmi,« pove in vsem, ki so se ali se bodo kadarkoli v življenju srečali z depresijo, polaga na srce: »Ne zatiskajte si oči pred to težavo, ampak poiščite pomoč!«

O depresiji in težavah z duševnim zdravjem ter njihovem premagovanju sem se pogovorila tudi z dvema strokovnjakoma – s psihiatrom doc. dr. Jurijem Bonom s Centra za klinično psihiatrijo Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana ter mag. Bogdanom Dobnikom, predsednikom Nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara, v sklopu katerega bi lahko nanizali več kot tisoč takšnih in podobnih osebnih zgodb.

Jurij Bon

Doc. dr. Jurij Bon, Center za klinično psihiatrijo, Univerzitetna psihiatrična klinika Ljubljana 

»Psihiatrija je v Sloveniji že vrsto let podhranjena, predvsem kadrovsko«

Obulus duševnih obolenj, zlasti depresije in anksioznosti, je velik – na račun epidemije se še povečuje, čakalne dobe se podaljšujejo. Kako ste vedno večjemu prilivu bolnikov kos na klinični ravni, zlasti zato, ker vemo, da pogoji za delo niso optimalni, pa naj gre za kadrovsko področje ali za druga?

Psihiatrija je v Sloveniji že vrsto let podhranjena, predvsem kadrovsko. Kar se tiče števila psihiatrov na število prebivalcev, smo precej pod povprečjem Evrope – in že to je glavna ovira oziroma okvir, znotraj katerega lahko delujemo. Zato zdaj, ob povečanju števila ljudi, ki iščejo pomoč, poskušamo najprej prepoznati urgentna stanja, kajti dostop do urgentnih storitev nikoli ni oviran – potem pa opravljamo neke vrste triažo. Če prepoznamo, da je človek v večji stiski, mu poskušamo nuditi bolj intenzivno obravnavo; druge, pri katerih so, denimo, prisotne blažje oblike depresije, pa poskušamo usmerjati v mreže, ki so na voljo v Sloveniji – tako znotraj klinične prakse (bolnišnic, klinik, ambulantnih psihiatrov na sekundarni ravni) kot tudi v sklopu skupnostnih storitev duševnega zdravja, ki jih je prinesel nacionalni program duševnega zdravja.

Kako pa ste večjemu prilivu bolnikov kos ne glede na to, da najprej opravite triažo? Kako se, denimo, to odraža v ambulantnem delu?

Pri ambulantnem delu poskušamo predvsem paziti, da smo v stalnem stiku z ljudmi – da potem, ko pridejo v ambulanto, ni predolge čakalne dobe do naslednjega pregleda, ampak smo v stalnem stiku. Vrste terapij in storitev pa prilagajamo temu, kakšno število ljudi prihaja po pomoč – poskušamo se ukvarjati z vsemi, ki pridejo, intenzivneje pa, seveda, s tistimi, ki potrebujejo več pomoči.

Vemo, da so v Sloveniji, kar se tiče zdravljenja, na voljo pravzaprav vse metode, vsa zdravila. Če se na to področje ozreva z vidika obvladovanja depresije: kako lahko pomagate obolelemu, kaj mu svetujete, kako ga pritegnete k sodelovanju pri obvladovanju njegove bolezenske težave?

Če ugotovimo, da gre za klinično stanje – recimo za depresijo, za depresivno epizodo –, se z bolnikom poskušamo pogovoriti o tem, katere možnosti zdravljenja so na voljo. Če mu je bliže psihoterapvtska obravnava, ga poskušamo usmeriti v mrežo psihoterapevtov, ki pa je, na žalost, v Sloveniji v večji meri dostopna samoplačniško, ne toliko znotraj javno-zdravstvenega sistema. Z medicinskega vidika splošne psihiatrije pa sicer ljudem na določeni točki, ko vidimo, da je to nujno, svetujemo jemanje antidepresivnih zdravil. Potem spremljamo potek zdravljenja in smo pozorni na morebitne stranske učinke. K sreči so moderna antidepresivna zdravila precej varna, zato jih lahko predpisujemo večjemu številu ljudi.

Zanima me, do kakšnega razkoraka prihaja takrat, ko ljudem svetujete psihoterapevtsko obravnavo – kajti vemo, da depresija pogosteje prizadene posameznike, ki so socialno šibkejši, ki si samoplačniških storitev ne morejo privoščiti ... Kaj narediti v takem primeru?

Za take ljudi, ki si sami ne morejo privoščiti psihoterapevtske obravnave, poskušamo posebej poiskati oblike pomoči. K sreči imamo v sklopu določenih lokalnih skupnosti oziroma občin in različnih terapevtskih združenj zagotovljeno sofinanciranje psihoterapevtskih storitev, v nekaterih psihoterapevtskih centrih pa jih tudi prilagodijo socialnemu statusu človeka, ki pride po pomoč. Cene storitev niso enake za vse, ampak so prilagojene; tako se trudijo omogočiti pomoč čim večjemu številu ljudi.

 

depresivnost, končna slika

Bogdan Dobnik

Mag. Bogdan Dobnik, predsednik Nacionalnega združenja za kakovost življenja Ozara

»Pri duševnih motnjah, ki lahko prizadenejo vsakogar, je stigma velika ovira na poti k okrevanju in normalnemu zaživetju«

Breme duševnih bolezni je tudi v Sloveniji, tako kot drugod po svetu, vse prej kot zanemarljivo. Dodatna težava pa tiči tudi v tem, da te bolezni še vedno spremlja stigma, zato bi vas vprašala, s kakšnimi težavami se spopadate v sklopu društva Ozara – in kako pomagate ljudem, ki potrebujejo strokovno pomoč, pa do nje nemalokrat ne morejo priti.

Z vprašanjem ste dali odlično iztočnico – omenili ste stigmo. Stigma in tudi avtostigmatizacija – ti ljudje se namreč velikokrat sami počutijo stigmatizirane, mislijo, da niso zmožni karkoli koristnega še narediti – je velika ovira na poti k okrevanju in normalnemu zaživetju. 

Zato je tako zelo pomembno, da javnosti sporočimo, da so med nami duševne motnje, ki lahko prizadenejo vsakogar – in da moramo ljudi, ki imajo tovrstne težave, sprejemati. To jim lahko pomaga, da živijo čim bolj kakovostno življenje, kajti sicer so se primorani spopadati s kopico težav – s predsodki delodajalcev, ki mislijo, da osebe z duševnimi boleznimi niso zmožne za delo, da zaradi določenih ovir njihova storilnost ni ustrezna, vendar to ne drži.

Poleg tega imajo ljudje z duševnimi motnjami dokaj šibko socialno mrežo; drugi se jih izogibajo. Poznamo številne primere, ko, denimo, nekdo sreča osebo, ki odhaja iz psihiatrične bolnišnice, nakar ji obrne hrbet in ne želi imeti več stika z njo. To so, žal, resnične in dokaj krute zgodbe. 

Ljudje s tovrstnimi težavami, sploh z določenimi tipi duševnih motenj, imajo dokaj nizko stopnjo izobrazbe – to pomeni, da opravljajo slabše plačana dela in imajo nizke prihodke ter posledično slab socialno-ekonomsko položaj, ki lahko kot povratna zanka vpliva na njihovo počutje in duševno zdravje. Pri mlajših pa prihaja do problema, ker niso kritični in težav, ki jih imajo, ne prepoznajo – zato si prizadevamo za boljšo informiranost in ozaveščenost, tako z izobraževanji, objavami v glasilih, priročnikih, brošurah ... Izdali smo aplikacijo za mobilne telefone, ki je namenjena tudi splošni javnosti, kajti izjemno pomembno je biti pozoren na svoje zdravje in na zdravje bližnjih – če se pojavijo težave, je treba o njih spregovoriti in predvsem čim prej poiskati strokovno pomoč.

Predvidevam, da zdaj, v času epidemije COVID, ki se kar noče in noče končati, opažate, da je prišlo do poslabšanja na področju duševnega zdravja ...

Absolutno. Če govoriva na splošno, je pri naših uporabnikih mogoče zaznati več stisk. Razlog za to so, denimo, že zaščitna sredstva, ki niso brezplačna – ker imajo zelo nizke prihodke, si ta zaščitna sredstva težko privoščijo – tako, žal, nosijo maske, ki niso oprane, ki so mogoče že stare ... A to je le en vidik.

Problem predstavlja tudi zmeda glede informacij. Ljudje z duševnimi motnjami imajo že veliko lastnih težav, določene informacije mogoče slabše 'filtrirajo', ne zmorejo spremljati nenehnih sprememb – naša naloga je, da jim pri tem priskočimo na pomoč. 

Težave je povzročala tudi omejena, slabša dostopnost do zdravstvenih storitev; ugotavljali smo, da je bilo hospitalizacij v tem obdobju manj, a ne verjamem, da zato, ker bi bili ljudje v tem času boljšega zdravja.

Lahko bi naštel še številne precej banalne stvari, med drugim tudi težave z javnim prevozom ...

Na splošno pa velja izpostaviti, da so predvsem tisti, ki so bolj umaknjeni vase, že po naravi izolirani in imajo morda še pridružene anksiozne motnje, na nek način zacveteli – kajti realnost, v kateri smo se znašli s pandemijo, je zelo blizu njihovi resničnosti: imajo nizke prihodke, se ne družijo, ne potujejo, ne hodijo v gledališča, saj si tega ne morejo privoščiti ... Zato zdaj pravijo, da imamo edinstveno priložnost – lahko spoznamo svet, v katerem živijo.

Skratka, zaživeli smo v družbi, ki nam z zdajšnjim dogajanjem postavlja zrcalo oziroma nam omogoča, da se postavimo v kožo ljudi s tovrstnimi težavami ...

Točno tako. In to ni nujno slabo, pravzaprav je dobro – biti empatičen, biti zmožen vživeti se v kožo, v čustva drugega človeka. To te senzibilizira, naredi te občutljivega za težave drugih ljudi.

 

depresija pomoč

Video pogovora in portreta Jurija Bona in Bogdana Dobnika: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značke

dusevno zdravje moški starejši

Najbolj brano

logotip

 

Video

video ikona