Demenca

Demenca: z novimi zdravili, namenjenimi obolelim v zgodnji fazi bolezni, bo mogoče še dodatno upočasniti napredovanje tega za zdaj še neozdravljivega nevrodegenerativnega obolenja

Ne v katerem od odročnih, ruralnih področij, ampak sredi urbanega okolja, pravzaprav v prestolnici, se je kljub danes res že dokaj dobro razširjenemu védenju o demenci in razsežnostih te težke, kronične, napredujoče nevrodegenerativne bolezni, ki v napredovali fazi bližnje prizadene bolj kot obolelega, zgodilo, da moški, ki še ni bil star niti 60 let in je zbolel za demenco, do zdravnika ni prišel dovolj zgodaj, da bi bilo še mogoče upočasniti napredovanje bolezni. Niti sam niti njegovi bližnji niso doumeli, kako resne so spremembe, ki so jih vedno intenzivneje in vse pogosteje zaznavali, a zanje niso poznali pravega razloga. Oboleli je tako do zdravnika in s tem tudi do diagnoze prišel šele po petih letih spoprijemanja s to neozdravljivo boleznijo, ki človeku počasi, a vztrajno ugaša spomin; takrat je bila demenca v že močno napredovali fazi, možnosti za upočasnitev upada kognitivnih in spominskih funkcij, ki so že zaznamovale življenje obolelega, pa bistveno slabše.

Demenca

»Stanje se slabša počasi. Ničesar ne opustim, vendar vse počnem v družbi, s prijatelji, nikoli sam ...« – Tomaž Gržinič o sobivanju z demenco, boleznijo, v katero so tudi pri nas usmerjeni številni raziskovalsko-klinični projekti

Ko nekdo dobi diagnozo demenca, je to zagotovo hud šok, zanj in za vse njegove bližnje, nikakor pa se kakovost življenja na tej točki ne izniči. Zato mora družba, v kateri je demografska piramida že dolgo obrnjena na glavo in v kateri se skupaj z izrazitim povečevanjem deleža starejših povečuje tudi pojavnost demence, narediti vse, da se obolelim in njihovim bližnjim olajša življenje – z blaženjem simptomov demence in z usmerjenimi aktivnostmi za ohranjanje kakovosti življenja obolelega. Kaj na tej ravni lahko naredimo sami in kaj na tem področju medicine napovedujejo raziskave, v katere so vključeni tudi nekateri slovenski bolniki?

Duševno zdravje

»Ne vemo, kdaj je prijatelja ujela depresija – vemo pa, da mu nismo pomagali, ker tega nismo znali,« priznavajo prijatelji pokojnega, ki se je v stiski, nemoči in brez ustrezne pomoči zlomil pod težo življenja

Ničesar niso slutili, v njihovih očeh je bil do zadnjega trenutka tak, kot vedno: živel je tako rekoč popolno življenje, vedno je bil dobrovoljen, nasmejan, aktiven, ukvarjal se je s športom, potoval ... »Bi lahko opazili, da je bil naš prijatelj v resnici v stiski, da se je spremenil?« se prijatelji pokojnega sprašujejo še danes – istočasno pa se zavedajo, da so preprosto imeli premalo znanja o depresiji: »Ne vemo, kdaj je našega prijatelja ujela depresija – vemo pa, da mu nismo pomagali, ker tega nismo znali. Preslišali smo mimogrede izrečene besede, ki bi jih danes, ko smo se na tako krut način srečali z depresijo in njenimi posledicami, morda znali prepoznati in pravočasno pomagati ...«. Bil je topel novembrski dan, obsijan s soncem, ko so izgubili prijatelja, ki se je zlomil pod težo življenja.

Demenca

Zakaj je duševno zdravje oseb z demenco v tem času bistveno bolj ogroženo in kako pomagati tako obolelim kot njihovim negovalcem? – asist. dr. Polona Rus Prelog

Demenca je težko obolenje, ki nikoli ne prizadene le obolelega, ampak vse njegove bližnje. Breme te bolezni se je v času epidemije povečalo – enako pa velja tudi za druge bolezni, ki jih zaradi spremenjenega načina delovanja zdravstva v času COVID diagnosticirajo bolj pozno, v že napredovali fazi bolezni, pa naj gre, na primer, za raka, za sladkorno bolezen ali za katero od srčno-žilnih obolenj.

Duševno zdravje

Jožica Maučec Zakotnik: »Slovenija je končno dočakala revolucijo v skrbi za boljše duševno zdravje«

Desetletna stagnacija na področju duševnega zdravja je, poleg bolezni in njenih posledic, v življenjskem vsakdanu obolelih in njihovih bližnjih pustila tako rekoč neizbrisne posledice. Na tem področju je namreč pri nas doslej vladal precejšen nered, predvsem zaradi slabe dostopnosti do storitev in pomanjkanja strokovnjakov, zlasti pedopsihiatrov in kliničnih psihologov. Vendar se zdaj stvari, kot je videti, vendarle spreminjajo. Pospešeno. Jožica Maučec Zakotnik je lani, ko je bila še državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, prevzela pobudo in z razširjeno strokovno ekipo v slabih treh mesecih pripravila dokument, ki se prej ni in ni premaknil z nulte točke – in dosegla njegovo sprejetje.