Akcija Od novega ministra zahtevam:    Povezava

Jožica Maučec Zakotnik: »Slovenija je končno dočakala revolucijo v skrbi za boljše duševno zdravje«

Jožica Maučec Zakotnik: »Slovenija je končno dočakala revolucijo v skrbi za boljše duševno zdravje«

Desetletna stagnacija na področju duševnega zdravja je, poleg bolezni in njenih posledic, v življenjskem vsakdanu obolelih in njihovih bližnjih pustila tako rekoč neizbrisne posledice. Na tem področju je namreč pri nas doslej vladal precejšen nered, predvsem zaradi slabe dostopnosti do storitev in pomanjkanja strokovnjakov, zlasti pedopsihiatrov in kliničnih psihologov. Vendar se zdaj stvari, kot je videti, vendarle spreminjajo. Pospešeno. Jožica Maučec Zakotnik je lani, ko je bila še državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, prevzela pobudo in z razširjeno strokovno ekipo v slabih treh mesecih pripravila dokument, ki se prej ni in ni premaknil z nulte točke – in dosegla njegovo sprejetje.

Jožica Maučec Zakotnik: »Slovenija je končno dočakala revolucijo v skrbi za boljše duševno zdravje«
Jožica Maučec Zakotnik (Foto: Diana Zajec)

Jožica Maučec Zakotnik je prepričana, da je resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja dokument, ki resnično prinaša revolucijo v skrbi za boljše duševno zdravje slovenstva.

V pogovoru za zdravstveni portal je, denimo, povedala, kateri so ključni sistemski premiki, ki naj bi v prihodnjih desetih letih pripomogli k boljšemu izkustvu uporabnikov, k celovitemu ukrepanju za krepitev duševnega zdravja – na vseh področjih in v vseh okoljih, tudi na delovnem mestu, kjer v zadnjih letih v posameznih delovnih organizacijah nevzdržni pritiski tako rekoč »proizvajajo« hude, stopnjujoče se stiske in posledično tudi bolezni zaposlenih.


Kako bi v nekaj kratkih povedih strnili ključne novosti krovnega dokumenta o duševnem zdravju, ki v nasprotju z dosedanjimi nedopustno dolgimi čakalnimi dobami – tudi za otroke in mladostnike! – napoveduje zgodnjo in celostno obravnavo pa tudi prenos tovrstnih storitev, še vedno pogosto povezanih s stigmatizacijo in diskriminacijo, bliže uporabnikom, na primarno zdravstveno raven in v lokalno okolje?

V načrtu imamo zagon 25 centrov za duševno zdravje za otroke in mladostnike in prav toliko za odrasle, vključno s skupnostno psihiatrično obravnavo. Ti centri se bodo v prihodnje povezovali z drugimi, že obstoječimi službami – centri za socialno delo, šolskimi svetovalnimi službami, z lokalno skupnostjo in nevladnimi organizacijami, ki delujejo v skrbi za boljše duševno zdravje Slovencev. Poskrbljeno bo za multidisciplinarno in medresorsko obravnavo.

Ker ima resolucija za prvi dve leti že akcijski načrt, nam je uspelo doseči, da bo že v prihodnjem letu lahko na prvih osmih lokacijah zaživelo 12 centrov za duševno zdravje, šest za otroke in mladostnike in šest za odrasle. In to je po dolgoletni stagnaciji res velik dosežek, kajti v zelo kratkem času bo mogoče te službe in tovrstne storitve približati ljudem, ki jih potrebujejo in so do zdaj nanje čakali nepredstavljivo dolgo. 

V načrtu imamo zagon 25 centrov za duševno zdravje za otroke in mladostnike in prav toliko za odrasle, vključno s skupnostno psihiatrično obravnavo.

Že v prihodnjem letu bo na prvih osmih lokacijah zaživelo 12 centrov za duševno zdravje, šest za otroke in mladostnike in šest za odrasle.

To je po dolgoletni stagnaciji res velik dosežek.

Otroci in mladostniki so na pedopsihiatra in na kliničnega psihologa čakali več kot devet mesecev!

Zdaj bosta izvedljivi zgodnja diagnostika in obravnava, pri čemer bosta zelo pomembno vlogo imeli triaža in akutna obravnava, kajti čakalne dobe so bile resnično nedopustno dolge. Otroci in mladostniki so na pedopsihiatra in na kliničnega psihologa čakali več kot devet mesecev!

Kako pa nameravate urediti problem psihoterapije, svetovanja in storitev na tem področju, ki naj bi jih izvajali le klinični psihologi in psihiatri, a jih je pri nas odločno premalo?

Da bi zadostili dejanskim potrebam, se je pri nas pojavilo precejšnje število smeri in šol, ni pa standardov in smernic, ki bi določali, kje in pod kakšnimi pogoji predstavniki teh šol sploh lahko delujejo. Zato je nujen pregled vseh teh šol ter vključitev ustreznih programov v sistem, bodisi v sklop zdravstvenih služb bodisi v sklop socialnih storitev. To področje je treba nujno urediti in na ministrstvu za zdravje bodo zdaj za to poskrbeli po normativni plati.

Oceno stanja in potreb na področju duševnega zdravja ter predlagane ukrepe so sicer že pred leti »prinesli« prvi trije osnutki resolucije, vendar so se njihovi avtorji izogibali jasni opredelitvi deinstitucionalizacije in »prenosu« teh storitev na primarno raven in v skupnost.

Naša delovna skupina se je odločila za drugačen prijem, za pripravo dokumenta, ki ga bo mogoče spraviti v življenje. V zelo kratkem času smo pripravili predlog resolucije nacionalnega programa duševnega zdravja za naslednjih deset let – in pri tem upoštevali tako prejšnje različice resolucije kot tudi mednarodna priporočila, vključno z usmeritvami strokovnjaka Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki je leta 2015 pripravil oceno stanja in potreb na področju duševnega zdravja v Sloveniji.

Oceno stanja in potreb na področju duševnega zdravja ter predlagane ukrepe so sicer že pred leti »prinesli« prvi trije osnutki resolucije, vendar so se njihovi avtorji izogibali jasni opredelitvi deinstitucionalizacije in »prenosu« teh storitev na primarno raven in v skupnost.

Naša delovna skupina se je odločila za drugačen prijem, za pripravo dokumenta, ki ga bo mogoče spraviti v življenje.

Zavedali smo se, da moramo s pripravo gradiva zelo pohiteti, če želimo po mesec dni trajajoči javni razpravi o tem pri nas res težko pričakovanem dokumentu ujeti vse postopke, da bosta dokument lahko pravočasno sprejela zdaj že bivša vlada in državni zbor. In nam je uspelo, v zaključni fazi tudi v sodelovanju z vsemi strokovnimi in interesnimi združenji, ki delujejo na tem področju v imenu obolelih in njihovih svojcev. Nas pa, seveda, čaka še ogromno dela. 


umetniška slika na temo duševno zdravje

Foto: iStock

Duševne motnje samo na stari celini prizadenejo dobro tretjino prebivalstva, stroški za zdravljenje obolelih znašajo približno 461 milijard evrov na leto, kar polovica duševnih motenj pa se začne že v zgodnji mladosti, do 14. leta starosti. Na tem področju so celoviti in učinkoviti ukrepi res nujni.

Resolucija je v resnici svojevrstna revolucija v organiziranju skrbi za duševno zdravje v Sloveniji, po zaslugi resnično celostnega pristopa, saj k aktivnostim na tem področju zavezuje vse resorje in jih spodbuja k oblikovanju rešitev, ki bodo zagotavljale podporo udejanjanju začrtanih ciljev, v smislu zagotavljanja ekonomsko-socialnih pogojev, boljše zaposljivosti, spodbudnih okolij v vrtcih, šolah in delovnih organizacijah, v lokalni skupnosti –  kajti vse to je ključnega pomena za pozitivni razvoj duševnega zdravja. 

Zagotovljen bo medresorski interdisciplinarni pristop; stroka bo pripravila preprosta orodja za posamezne resorje, da bodo lahko sproti ovrednotili nove ukrepe in njihov vpliv na boljše zdravje slovenstva. Na ta način bo mogoče celostno analizirati vpliv politik in programov na duševno zdravje – tako na nacionalni kot na lokalni ravni. Predvsem pa je izjemno pomembno, da bomo pri implementaciji preverjeno dobrih programov promocijo zdravja in preventivo vključili v vsa okolja. 

Katere konkretne programe pa boste umestili v na novo začrtano skrb za boljše duševno zdravje Slovencev?

Z akcijskimi načrti v zdaj bistveno bolj razprostranjeno in celovito, predvsem pa dostopnejšo dejavnost na tem področju uvajamo nekatere preverjeno dobre programe, ki jih bomo po Sloveniji širili do leta 2020 in, seveda, tudi naprej. Med njimi je, denimo, program »Neverjetna leta«, ki krepi kompetence staršev, otrok, mladostnikov in učiteljev ter pomaga preprečevati dolgotrajne posledice v družinah, kjer se pojavljajo zlorabe – čustvene, telesne ali spolne. 

Med preverjeno dobrimi programi, ki jih bomo širili po Sloveniji, je program »​​​​​Neverjetna leta«, ki krepi kompetence staršev, otrok, mladostnikov in učiteljev ter pomaga preprečevati dolgotrajne posledice v družinah, kjer se pojavljajo zlorabe – čustvene, telesne ali spolne. 

Odličen je tudi program partnerstva z družino, v katerega se vključujejo različni resorji, najsi bo to zdravstvo, patronažna služba, socialne službe ali šolstvo; v sklopu tega programa otrokom nudijo pomoč na domu ter program za zmanjševanje medvrstniškega nasilja.

Programi, ki smo jih uvrstili v akcijski načrt, so stroškovno učinkoviti. Dokazano je, da se v takih primerih vsak evro povrne 33-kratno, medtem ko se po izračunih Kanade naložbe v najbolj ranljive skupine prebivalstva obrestujejo celo 80-kratno. 

Dokazano je, da se pri takih programih vsak evro povrne 33-kratno.

Po izračunih Kanade pa se naložbe v najbolj ranljive skupine prebivalstva obrestujejo celo 80-kratno. 

Kaj pa promocija duševnega zdravja na delovnem mestu, kjer se naložbe, ovrednotene v evrih, obrestujejo 33-kratno, vendar v številnih delovnih okoljih na Slovenskem še naprej ostajajo spregledana priložnosti, zaposleni pa so izpostavljeni pritiskom, mobingu in tudi vse prej kot zakonitim zahtevam – prijemom, ki so, zlasti od gospodarske krize dalje, v precejšnji meri poteptali njihove pravice? 

Res je, v Sloveniji je stres na delovnem mestu velik problem, prav tako so v porastu zlorabe v delovnem okolju, zato bo v prihodnje nujno zagotavljanje psihosocialnega zdravja, ki bo moralo biti bistveno učinkovitejše kot doslej.

Ponavljajoči se ali dolgotrajni bolniški staleži in prezgodnje upokojevanje, ki so pri nas vse prepogost pojav, postajajo resnično velik problem – zaradi stopnjevanja nedopustnih razmer v delovnih razmerjih in posledičnega naraščanja duševnih težav in motenj. Nujni so ciljani ukrepi, ki bodo v resnici omogočili boljšo skrb za zdravje zaposlenih – ti so že začrtani v resoluciji in jih bo treba načrtno, sistematično in stalno udejanjati.

V Sloveniji je stres na delovnem mestu velik problem, prav tako so v porastu zlorabe v delovnem okolju.

Resnično velik problem postajajo ponavljajoči se ali dolgotrajni bolniški staleži in prezgodnje upokojevanje – zaradi stopnjevanja nedopustnih razmer v delovnih razmerjih in posledičnega naraščanja duševnih težav in moten.

Kako pa, denimo, omogočiti nemoteno delo tistim, ki že imajo tovrstne težave? Ali kako, po drugi strani, omogočiti rešitev za številne posameznike, ki danes podlegajo stopnjevanju pritiskov na delovnih mestih, zahtevam delodajalcev, ki so nemalokrat onkraj zdravega razuma in tudi v absolutnem nasprotju z delovno-pravno zakonodajo?

Slovenija je po občutenju vsakodnevnega stresa na delovnem mestu povsem v vrhu EU. Po CINDI študijah, ki proučujejo z zdravjem povezan vedenjski slog, se je od leta 2012 do leta 2016 ta problem povečal za skoraj 10-odstotni delež.

Celovite naložbe na tem področju so izjemno učinkovite. To potrjujejo tudi izsledki o smiselnosti naložb v skupnosti, v ožje okolje, kjer posamezniki in njihove družine živijo. In prav zaradi tega resolucija daje velik pomen krepitvi kompetenc skupnosti, saj želimo preko tega okolja po eni strani krepiti promocijo duševnega zdravja, po drugi strani pa zmanjšati stigmo, s tem pa tudi diskriminacijo in kršenje pravic oseb z duševnimi boleznimi, ki jih je v Sloveniji zelo veliko.

V lokalnih okoljih bodo pripravljali analizo stanja in tudi potencialne rešitve problemov, načrte za izboljšanje duševnega zdravja tamkajšnjega prebivalstva. Regionalni sveti in lokalne skupine za duševno zdravje so nove, neformalne skupine, ki bodo v prihodnje sodelovale z mrežo formalnih služb – z jasnim, skupnim ciljem: izboljšati duševno zdravje.

Poleg promocije zdravja in preventive bo pri tem ključna deinstitucionalizacija služb za duševno zdravje – tu se skriva revolucija, ki jo omenjam. Službe in storitve želimo približati ljudem, ki jih potrebujejo, zato te zdaj prihajajo na primarno raven, v lokalno okolje.

Ključna bo deinstitucionalizacija služb za duševno zdravje – tu se skriva revolucija, ki jo omenjam.

Službe in storitve želimo približati ljudem, ki jih potrebujejo, zato te zdaj prihajajo na primarno raven, v lokalno okolje.

In kako konkretno se bo to odvijalo? Ljudje, vajeni dosedanjih kratkih stikov na področju duševnega zdravja, bodo skeptični – in tega jim ne kaže zameriti. Kaj konkretno se bo v kratkem spremenilo?

Ključna je na novo zastavljena vzpostavitev centrov za duševno zdravje za otroke in mladostnike in centrov za odrasle, z vključenimi ambulantnimi in skupnostnimi službami, torej tudi skupnostno psihiatrijo.

Ti centri, ki pokrivajo določeno območje v regiji (približno 80.000 prebivalcev), bodo interdisciplinarni, v njih bodo (pedo)psihiatri, klinični psihologi oziroma v prehodnem obdobju psihologi, ki so bodisi že v postopku klinične specializacije bodisi imajo dodatna strokovna znanja, socialni delavci, specialni pedagogi, diplomirane medicinske sestre ... Pacient bo v središču obravnave, »obkrožen« s storitvami, ki mu jih bodo v tem sklopu lahko zagotavljali.

Bistveno je, da te službe oziroma timi skrbijo za potrebe prebivalstva v delu regije, ki ga pokrivajo – in ne (več) le v zdravstvenem domu, kjer so člani tima zaposleni. Predvideno je, da se bodo »selili« po regiji, torej po zdravstvenih domovih pripadajočega območja, in ukrepali, pomagali, predvsem pa zagotavljali lažjo dostopnost do storitev ljudem, ki se spopadajo s težavami v duševnem zdravju. Timi bodo izvajali tudi triažo – to pomeni, da čakalnih dob preprosto ne bo več smelo biti. 

Te službe oziroma timi bodo skrbeli za potrebe prebivalstva v delu regije, ki ga pokrivajo – in ne (več) le v zdravstvenem domu, kjer so člani tima zaposleni.

Izvajali bodo tudi triažo – to pomeni, da čakalnih dob preprosto ne bo več smelo biti

Kako pa se bo odvijalo uresničevanje teh načrtov? Predvidevam, da postopno. 

Vesela sem, da smo bili tako operativni, da smo v aneks številka 1 k splošnemu dogovoru za to leto že umestili prve tri centre za duševno zdravje za otroke in dva za odrasle, skupaj s skupnostno psihiatrično oskrbo. Z aneksom številka 2 k splošnemu dogovoru, ki je bil sprejet prejšnji teden, pa so opredeljena sredstva še za tri centre za duševno zdravje za otroke in mladostnike ter za štiri centre za odrasle.

To pomeni, da bo v prihodnjem letu delovalo že šest centrov za duševno zdravje za otroke in mladostnike in šest za odrasle, kar je res pomemben dosežek.

aneks številka 1 k splošnemu dogovoru za to leto smo že umestili prve tri centre za duševno zdravje za otroke in dva za odrasle, skupaj s skupnostno psihiatrično oskrbo.

Z aneksom številka 2 k splošnemu dogovoru, ki je bil sprejet prejšnji teden, pa so opredeljena sredstva še za tri centre za duševno zdravje za otroke in mladostnike ter za štiri centre za odrasle.

Ti centri bodo predstavljali dopolnitev obstoječi mreži služb, torej centrov za socialno delo, šolskih svetovalnih služb in drugih. 

V Sloveniji so, denimo, samo štirje svetovalni centri za otroke s posebnimi učnimi težavami, vendar smo v resoluciji predvideli, da bi podobne modele svetovalnih centrov vzpostavili v vseh regijah in tako zagotovili z drugimi obstoječimi službami povezano mrežo služb na regionalni ravni. 

Ko človek zboli, je namreč prepuščen samemu sebi, sam mora tehtati, ali naj, če sploh, zaupa obravnavi zdravstvene službe, kjer se izmenja vrsta specialistov, ali socialne službe. V povezani mreži, kakršno bomo zagotovili, pa bo sodelovanje različnih strok osnova, ki se bo morala odvijati po predpisanih protokolih; ti so v pripravi.

In kdaj bodo ti protokoli pripravljeni?

Do konca leta, kajti v prihodnjem letu bodo centri začeli delovati. Do aprila imajo čas za zaposlitev osnovnega kadra. 

Zavedamo se, da pri nas primanjkuje pedopsihiatrov in kliničnih psihologov, zato smo poleg standardnega tima, h kateremu bodo centri morali stremeti, za zdaj predvideli minimalni standard za tim. 

Seveda se zavedamo, da en center za otroke in mladostnike trenutno ne more imeti štirih kliničnih psihologov (tak je cilj), zato bo njihovo število sprva manjše ali pa bodo ob začetku delovanja centri za to delo angažirali psihologe, ki jih bodo sčasoma zamenjali klinični psihologi.

Zavedamo se, da en center za otroke in mladostnike trenutno ne more imeti štirih kliničnih psihologov; tak je cilj.

Zato bo njihovo število sprva manjše ali pa bodo ob začetku delovanja centri za to delo angažirali psihologe, ki jih bodo sčasoma zamenjali klinični psihologi.

Doseganje kadrovskega preobrata v stroki ne bo preprosta naloga, navsezadnje to potrjujejo dolgoletne izkušnje s pomanjkanjem zdravnikov, zlasti v nekaterih vejah medicine.

Nujno bo ciljano vplivanje na izobraževanje kadrov in tudi na razpisovanje specializacij. 

Na ministrstvu za zdravje so v pripravi spremembe, po katerih bo breme stroška specializacije iz klinične psihologije mogoče z delodajalca prenesti na državo – če res hočemo vzpostaviti mrežo kliničnih psihologov.

V pripravi so spremembe, po katerih bo breme stroška specializacije iz klinične psihologije mogoče z delodajalca prenesti na državo – če res hočemo vzpostaviti mrežo kliničnih psihologov.

Trenutno nimamo niti pet kliničnih psihologov na 100.000 prebivalcev – v Veliki Britaniji jih imajo 16.

ZZZS, zavod za zdravstveno zavarovanje, teh specializacij ne financira več, delodajalci tudi niso zainteresirani za tovrstne naložbe – in posledično imamo pri nas res velik manko, saj nimamo niti pet kliničnih psihologov na 100.000 prebivalcev, medtem ko jih imajo v Veliki Britaniji 16. V Sloveniji bi v desetih letih s števila pet radi prišli na številko 15.

Zato bo ciljano razpisovanje specializacij – iz pedopsihiatrije in klinične psihologije – res nujno. Je pa v pripravi tudi zakon, ki bo podrobneje uredil področje psihoterapije in določil, kdo in na kakšen način ter pod kakšnimi standardi lahko dela v zdravstvu in kdo v sociali ali v drugih okoljih. Tudi za terapijo, ki jo posameznik plača iz svojega žepa in jo določeni strokovnjak izvaja samo samoplačniško, bo natanko določeno, kakšnim standardom mora zadostiti strokovni pristop.

Nujno bo ciljano razpisovanje specializacij – iz pedopsihiatrije in klinične psihologije.

V kakšni fazi pa je priprava tega zakona, ki je dobrodošel, tudi ali predvsem zaradi neurejenosti in nepreglednosti dejavnosti na področju psihoterapije?

Na tem področju je kar nekaj nesoglasij med obstoječimi strokami in njihovimi predstavniki, ki izvajajo psihoterapijo, ter tistimi, ki jih pri nas uradno še ne priznavamo. Tečejo usklajevanja, pogovori ... Predvsem pa bo treba reči bobu bob, saj moramo (iz)vedeti, kje smo – predvsem pa moramo psihoterapiji kot eni izmed učinkovitih metod zdravljenja duševnih bolezni širše odpreti vrata. 

Na področju psihoterapije bo treba reči bobu bob, saj moramo (iz)vedeti, kje smo.

Predvsem pa moramo psihoterapiji kot eni izmed učinkovitih metod zdravljenja duševnih bolezni širše odpreti vrata. 

Na področju pedopsihiatrije bomo postopno vzpostavili sedem novih subspecialističnih timov, ki bodo zagotavljali obravnavo kompleksnih težav v duševnem zdravju pri otrocih in mladostnikih.

Z mrežo centrov za duševno zdravje in drugih služb ter z vključevanjem nevladnih organizacij bomo, tudi s pomočjo psihoterapije, okrepili že obstoječe programe in zagotovili rehabilitacijo ter programe psihosocialne pomoči. Tako bomo zapolnili sistemske vrzeli tam, kjer so pomanjkljivosti danes najbolj očitne. Na področju pedopsihiatrije bomo tako, na primer, postopno vzpostavili sedem novih subspecialističnih timov, ki bodo zagotavljali obravnavo kompleksnih težav v duševnem zdravju pri otrocih in mladostnikih.

Pri odraslih resolucija načrtuje tudi krepitev specialističnih enot na področju gerontopsihiatrije, tako hospitalne kot ambulantne, medtem ko bo hospitalne obravnave treba bistveno bolj specializirati in vzpostaviti tudi specializirane bolnišnične oddelke za akutno obravnavo.

Če strnem cilje: ključna bosta usmerjena krepitev in razvoj bolnišničnih obravnav ter kadrovska krepitev subspecialističnih timov; pri odraslih to velja za gerontopsihiatrijo, pri otrocih za prav vsa področja.

Jožica Maučec Zakotnik:

Ključna bosta usmerjena krepitev in razvoj bolnišničnih obravnav ter kadrovska krepitev subspecialističnih timov; pri odraslih to velja za gerontopsihiatrijo, pri otrocih za prav vsa področja.

Več o načrtovanih spremembah v skrbi za boljše duševno zdravje v zgornjem video intervjuju.

Te napovedi se zdijo res spodbudne. Pa bodo uresničene?

Zdaj je ladja, ki nas pelje v tej smeri, že varno izplula. Na obzorju so prvi timi, prvi centri. 

Ključnega pomena so tudi prvi odzivi, ki kažejo na veliko zanimanje za reševanje teh problemov, tako v lokalnih skupnostih kot tudi v zdravstvenih domovih in šolskih svetovalnih službah. 

Izstopajoč primer je Kočevje, kjer niso le spremljali nastajanja resolucije in čakali na sprejetje tega dokumenta, ampak so na lastno pobudo oblikovali lokalne skupine za duševno zdravje; v te aktivnosti so se vključili tako rekoč vsi, od župana, šolske svetovalne službe, nevladnih organizacij do župnika. Kmalu po sprejetju resolucije so pripravili lokalni posvet, na katerem so predstavili natančno analizo stanja in predlog konkretnih ukrepov. Ugotovili so, da so med najbolj degradiranimi, kar se tiče skrbi za duševno zdravje – in prav v Kočevju bo eden od prvih centrov za duševno zdravje, ki bo »pokril« štiri zdravstvene domove: Kočevje, Ribnica, Črnomelj, Metlika. Načrt za pridobitev kadra je že pripravljen.

Za Kočevjem so se »zbudili« še drugi zdravstveni domovi. Bistvenega pomena bo angažma predvsem v vzhodni in jugovzhodni Sloveniji, kjer je največ težav z duševnim zdravjem in kjer postavijo največ tovrstnih diagnoz, službe za podporo duševnemu zdravju pa so najslabše zastopane.

Bistvenega pomena bo angažma predvsem v vzhodni in jugovzhodni Sloveniji, kjer je največ težav z duševnim zdravjem in kjer postavijo največ tovrstnih diagnoz, službe za podporo duševnemu zdravju pa so najslabše zastopane.

Ob današnjem svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki je letos posvečen mladim, moram zastaviti precej splošno, vendar ne nepomembno vprašanje. Kaj narediti, da bi tovrstno breme v Sloveniji nasploh zmanjšali?

Predvsem bi rada vse prebivalce Slovenije pozvala k temu, naj bo duševno zdravje temelj našega zdravja. Politike in ključne resorje na tem področju pa bi spomnila, da je njihova naloga in dolžnost, da zavestno in skrbno oblikujejo ukrepe, ki bodo na eni strani krepili duševno zdravje prebivalstva, na drugi strani pa prispevali k zmanjševanju bremena in trpljenja vseh, ki že imajo tovrstne težave – zato, da njihove pravice ne bodo (več) kršene in da bodo lahko ponovno aktivno zaživeli v družbi. 

Vse tiste, ki v posameznih okoljih, najsi bo to v vrtcih, šolah ali na delovnih mestih, lahko pomembno pripomorejo k zmanjšanju bremena duševnih bolezni, pa pozivam, naj ne pozabijo, da je njihova naloga tudi skrb za pozitivne medosebne odnose. 

Le tako bomo lahko postali družba, v kateri bo lepo živeti. Navsezadnje je dobro (tudi duševno) zdravje temelj za tudi ekonomsko uspešnejšo državo, kajti bremena slabega duševnega zdravja so zelo velika, znašajo od štiri pa celo do sedem odstotkov bruto družbenega proizvoda. 

Naložbe v programe za izboljšanje duševnega zdravja pa se po drugi strani neizmerno obrestujejo. Seveda pa je pomembno, da duševno motnjo razumemo kot vsako drugo bolezen, da je ne stigmatiziramo, ampak poskrbimo, da bodo ljudje s težavami v duševnem zdravju enakovredno in spoštljivo vključeni v družbo. 

Vsak med nami mora najprej sam poskrbeti za svoje duševno zdravje in vedeti, kje so meje, kar se tiče obremenitev, tudi na delovnem mestu. 

Sporočilo ob današnjem svetovnem dnevu duševnega zdravja:

Pomembno je, da duševno motnjo razumemo kot vsako drugo bolezen, da je ne stigmatiziramo, ampak poskrbimo, da bodo ljudje s težavami v duševnem zdravju enakovredno in spoštljivo vključeni v družbo. 

Komentirate lahko na naši facebook strani!



V Londonu predstavitev ene boljših praks na področju duševnega zdravja – slovenski program »To sem jaz« 

Ob včerajšnji simbolični priložnosti, strokovnem srečanju pred današnjim svetovnim dnevom duševnega zdravja v Londonu (Global Ministerial Mental Health Summit), so k predstavitvi povabili nosilce slovenskega preventivnega programa »To sem jaz«, namenjenega otrokom in mladostnikom. 

Program, v Londonu izpostavljen kot primer ene boljših praks na tem področju, bo kmalu dosegel »polnoletnost«. Razvili so ga v celjski območni enoti Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ), v njegovem sklopu pa deluje tudi spletna svetovalnica.

Program je dobil domicil v številnih slovenskih osnovnih šolah; deluje po konceptu »10 korakov do boljše samopodobe«, v sklopu katerega v šolah izvedejo niz desetih preventivnih delavnic, ki so mladim v veliko pomoč pri pridobivanju socialnih in čustvenih veščin, premagovanju težav ter krepitvi osebnosti oziroma notranje moči. 

Najbolj brano