Samo Fakin: »Tisti, ki jim zdajšnji sistem ustreza, si ne želijo sprememb – a do teh bo moralo priti, pospešeno!«

Samo Fakin: »Tisti, ki jim zdajšnji sistem ustreza, si ne želijo sprememb – a do teh bo moralo priti, pospešeno!«

Da Samo Fakin delovanje zdravstvenega sistema pozna v najbolj filigranskih podrobnostih, je jasno. Prav tako ni dvoma o tem, da ne bi bil vešč pogovarjanj in dogovarjanj z vsemi glavnimi akterji v zdravstveni sferi, katerih interesi se med seboj precej razhajajo, niso pa nezdružljivi. Povsem umestno pa je vprašanje, ali mu bo, ko bo za naslednja štiri leta prevzel vodenje izjemno kompleksnega, ranljivega in tudi že močno ranjenega zdravstvenega sistema, recepte, ki jih vidi kot najboljše, tudi v resnici uspelo udejanjiti.

Samo Fakin: »Tisti, ki jim zdajšnji sistem ustreza, si ne želijo sprememb – a do teh bo moralo priti, pospešeno!«
Samo Fakin, novi minister za zdravje (Foto: Diana Zajec)

Samo Fakin je vedno imel pri roki recept za rešitev, ki ga je bil pripravljen deliti z odločevalci, vendar se je pri tem spopadal z (najmanj) dvema ovirama: doslej še ni bil na položaju, ki bi mu omogočal izvedbo teh ukrepov, politična vrhuška pa tem predlogom ni bila pripravljena prisluhniti.

Zdaj bo drugače. 

Fakin bo imel možnost, da spremeni začarani krog, v katerem vsi, ki so tako ali drugače vpeti v delovanje zdravstva, tudi ali predvsem pacienti, izgubljajo upanje. Pa ne toliko na račun bolezni, diagnostike in zdravljenja, ki je pri nas praviloma res kakovostno in zanesljivo, na nekaterih področjih vrhunsko, med najboljšimi na svetu – upanje jemljejo predvsem predolge čakalne dobe, številni škodljivi, niti najmanj domišljeni, kaj šele usklajeni ukrepi, ponekod slabi, nakrhani odnosi, tudi kratki stiki v komunikaciji in, seveda, kopičenje administrativnih opravil, ki zdravnikom kradejo čas, v katerem bi se morali posvečati svojim varovancem.

Skepsa, razočaranje in defenzivni pristop. To so oznake, ki v zadnjih letih najbolj povedno zaznamujejo občutja tako zaposlenih v zdravstvu kot zavarovancev oziroma bolnikov, ko (po)doživljajo številne anomalije, ki so se vrasle v sleherno poro zdravstvenega sistema, predolgo neustrezno urejenega, temelječega na zastarelih, povsem neživljenjskih določbah. 

Zanimivo je, da pristop Sama Fakina, čeprav v marsičem in marsikdaj kritiziran in omalovaževan, temelji na drugačnih prijemih – prisega na podatke, ki so se doslej marsikdaj izgubili, poniknili neznanokam, zavzema se za pozitivna, jedrnata sporočila v smislu iskanja in omogočanja rešitev.

Je mogoče pričakovati, da mu bo uspelo naoljiti kolesje zdravstvenega kolosa in ga spraviti v pogon, mu dati razvojni zagon za kakovostno in varno delovanje, kakršnega si slovenstvo zasluži? 

Zdravstveni parket brusite že dolga leta. Preizkusili ste se na dokaj raznolikih menedžerskih funkcijah in nazadnje pristali v vlogi ministra za zdravje. To je brez dvoma eden najbolj vročih ministrskih stolčkov. Kaj nameravate narediti najprej in najodločneje, da sedenja na njem ne boste obžalovali?

Najprej je treba narediti to, česar danes ni: omogočiti pogovor med vsemi glavnimi akterji v zdravstvu, ki natančno vedo, kaj in kako je treba izboljšati. Z rednimi sestanki, na mesec ali dva, se bo zelo hitro izkristaliziralo, čemu se je treba prednostno posvetiti. Naloga ministra je, da ta videnja uskladi in poskrbi za pravilno ukrepanje. 

V javnosti se vas je v zadnjem času prijelo poimenovanje, češ da ste najbolj kontroverzni ministrski kandidat. Čemu pripisujete takšno oznako? Grehom iz preteklosti? Mahanju s pištolo v obdobju vodenja celjske bolnišnice, slabi volji zdravniških kolegov, ki se niso strinjali z vašimi ocenami o dejanskih potrebah v zdravstveni sferi ali z merjenjem količine in kakovosti njihovega dela, morda zameram političnih struj, ki vas po devetih letih niso več prenesle v vlogi generalnega direktorja zavoda za zdravstveno zavarovanje, ZZZS?

Oznake v smislu moje kontroverznosti pripisujem predvsem tistim, ki si na tem področju ne želijo transparentnosti, preglednega delovanja. Vedno sem se pripravljen pogovarjati, vendar samo s številkami, ne na politični osnovi – kajti tako kot je medicina z dokazi podprta znanost, mora biti tudi delovanje zdravstva podprto z dokazi. 

Zelo natančno vemo, koliko je bolnikov, vemo, koliko ur dela mora biti namenjenih njihovi obravnavi, koliko za to potrebujemo zdravnikov, medicinskih sester in drugih profilov, vemo, koliko imamo zdravstvenih zavodov, bolnišnic. Ob vseh teh številkah pa, seveda, trčimo ob najrazličnejše interese. 

Vendar se v vsakem sistemu vzpostavi ravnovesje. Nekaterim zdajšnji sistem ustreza – in ti si, jasno, ne želijo sprememb. A do teh bo moralo priti, pospešeno – če je kakršnakoli politična poteza v korist bolnikov, je to treba narediti, brez oklevanja. Čim pa načrtovana poteza ni v dobro bolnikov, je to signal, da razmišljamo v napačni smeri. In te signale je treba upoštevati.

Video izjava

Nekaterim zdajšnji sistem ustreza – in ti si, jasno, ne želijo sprememb. A do teh bo moralo priti, pospešeno – če je kakršnakoli politična poteza v korist bolnikov, je to treba narediti, brez oklevanja.

Čim pa načrtovana poteza ni v dobro bolnikov, je to signal, da razmišljamo v napačni smeri. In te signale je treba upoštevati.

Kot zdravnik ste tudi zdravstvenemu sistemu postavili diagnozo, možnosti za terapijo je več. Za kako radikalen pristop se boste odločili?

Za ne preveč radikalnega. Strokovnjaki, s katerimi se pogovarjam, natančno vedo, kaj je treba narediti, le določene stvari je treba postaviti na svoje mesto in posamezne dobre prakse prenesti na celotni sistem. 

Naš zdravstveni sistem ni tako zelo skrenil s prave smeri, kot se morda zdi. Lahko bi bil med boljšimi na svetu, saj imamo, denimo, res odlično urejeno osnovno zdravstvo – v primerjavi z vso Zahodno Evropo, ki ne pozna zdravstvenodomskosti in s tem povezanega pomena javnega zdravstva.

Za denar, ki ga v Sloveniji namenjamo za zdravstvo, dobimo veliko. Vendar bistveno raje in pogosteje poudarjamo stvari, ki bolijo – morda celo preveč.

V tem smislu bi bilo nujno, da bi – že zdavnaj, ne šele zdaj – zagotovili nemoteno delovanje na tistih področjih medicine, kjer se pojavlja največ težav, tudi ali predvsem iz sistemskih razlogov. Potem bi bilo stvari, ki bolijo, precej manj ...

Res je. Tipični primer so čakalne dobe. Denar za skrajšanje čakalnih dob je bil ves čas na razpolago – a ukrepi so šli v napačno smer. Obstajajo tudi, denimo, določene rezerve v kadru. O tem za zdaj še ne morem podrobneje govoriti. Vendar se reševanja teh težav nismo lotili – raje smo krpali izgube, ki so nastajale zaradi slabo domišljenih odločitev – dvig plač, denimo, ki mu ni sledila zagotovitev dodatnih sredstev. Kaj takega preprosto ne smeš narediti.

Ena izmed ključnih stvari, ki povzročajo zmedo, je to, da pooblastila niso jasno razdeljena in razmejena. ZZZS, na primer, ne izračuna cene do konca, ampak o tem na koncu odloči vlada oziroma politika, ki pa hitro popusti temu ali onemu pritisku. Zato je treba pustiti ZZZS-ju, da se z izvajalci dogovarja in tudi dogovori o ceni in količini storitev, vlada pa naj v ta segment poseže le izjemoma – in ne tako, kot v zadnjih štirih letih, ko je vlada že kar »po pravilu« posegala tudi na to področje.

ZZZS-ju je treba pustiti, da se z izvajalci dogovarja in tudi dogovori o ceni in količini storitev, vlada pa naj v ta segment poseže le izjemoma – in ne tako, kot v zadnjih štirih letih, ko je vlada že kar »po pravilu« posegala tudi na to področje.

Po drugi strani pa je odnos med ZZZS in ministrstvom za zdravje že dolga leta nevzdržen, v njem se odraža nenehno merjenje moči, ki v tako občutljivem sistemu preprosto ne more biti dobro – posledice pa so opazne. Bo zdaj kaj drugače?

Absolutno bo drugače! Zelo dobro poznam interni ustroj ZZZS, ki mu je treba dopustiti, da nemoteno opravlja svojo vlogo v sistemu. Obljubim, da na tej ravni prepirov ne bo več.

Letos spomladi ste v nekaj kratkih video izjavah za Zdravstveniportal.si ocenili dogajanje na treh akutnih in še vedno aktualnih področjih: otroška srčna kirurgija; fiasko, ki ga je povzročila uvedba novih pravil glede napotnic; težave, ki jih povzročajo daljšajoče se čakalne dobe. Zanima me, kako na ta področja gledate zdaj. Kakšne so konkretne rešitve, ki jih boste predlagali kot minister?

Kar se tiče otroške srčne kirurgije, nadaljnja pot, vsaj po moji oceni, vodi v dve smeri. 

Slovenija je premajhna za velik, strokovno močen center, ki bi zagotavljal dolgoročno stabilnost. To pomeni, da se bomo morali, tako ali drugače – pa ne le pri otroški srčni kirurgiji –, povezati s še kakšnim centrom. Le tako bo mogoče zagotoviti ustrezno število strokovnega kadra in preprečiti motnje, do kakršnih je prihajalo v zadnjem času, ko se je strokovno-organizacijska shema otroške srčne kirurgije podrla zaradi odhoda peščice domačih strokovnjakov.

Po drugi strani pa smo premajhni, da bi lahko »drobili« stroko. UKC Ljubljana ima dolžnost, da skrbi za razvoj stroke, za njeno vrhunskost, zato je bil ustanovljen – in zaradi tega ločeno, povsem samostojno delovanje inštituta NIOSB, ki bi sicer deloval znotraj UKC, res ni najbolj optimalna rešitev. 

Treba bo pogledati, ali je program mogoče oživiti pod okriljem kliničnega centra; če so res (bili) problem medsebojni odnosi, verjamem, da jih bo mogoče urediti. V tem hipu je to, vsaj po mojem védenju, najbolj optimalna pot. Nasprotovanja načrtovanemu zagonu NIOSB so namreč velika, poleg tega preprosto ni strokovnjakov, ki bi tvorili ogrodje takega inštituta. 

Video izjava

UKC Ljubljana ima dolžnost, da skrbi za razvoj stroke, za njeno vrhunskost, zato je bil ustanovljen – in zaradi tega ločeno, povsem samostojno delovanje inštituta NIOSB, ki bi sicer deloval znotraj UKC, res ni najbolj optimalna rešitev. 

Kaj pa zmeda, ki jo povzročajo letos sprejeta pravila glede napotnic in posledično še vedno daljšajoče se čakalne dobe?

V osnovnem zdravstvu nimamo ne napotnic ne čakalnih vrst; vsi bolniki pridejo na vrsto v enem, najkasneje v dveh dneh. Podoben pristop bi bilo treba uvesti v ambulantni specialistiki, kjer je treba zagotoviti tolikšno število specialistov, da bodo ti pregledali vse bolnike, ki bodo potrebovali pregled, diagnostiko in zdravljenje. Seveda se bodo morali specialisti in bolnišnice s splošnimi zdravniki dogovoriti o tem, kaj spada v obravnavo na sekundarni ravni – tudi zato, da ne bo več »nepotrebnih« napotitev, ki so letos dvignile toliko prahu.

Ko ne bo več čakalnih dob za ambulantno specialistiko, pa tudi napotnic ne bomo več potrebovali – vsaj ne v tolikšni meri, da bi še naprej morali voditi čakalne knjige in pisati ne vem kakšne elektronske sezname. E-napotnice, ki so šele v delni uporabi, namreč vključujejo ogromno administrativnega dela, ki zdravnikom otežuje delo v ambulanti in jim jemlje čas, ki bi ga morali nameniti bolnikom.

Video izjava

Ko ne bo več čakalnih dob za ambulantno specialistiko, tudi napotnic ne bomo več potrebovali – vsaj ne v tolikšni meri, da bi še naprej morali voditi čakalne knjige in pisati ne vem kakšne elektronske sezname.

E-napotnice, ki so šele v delni uporabi, vključujejo ogromno administrativnega dela, ki zdravnikom otežuje delo v ambulanti in jim jemlje čas, ki bi ga morali nameniti bolnikom.

Zamisel, ki jo omenjate – ukinitev čakalnih vrst –, je drzna. Pa je sploh uresničljiva? In če je tako, v kolikšnem času?

Glede na število trenutno čakajočih pacientov in glede na zmogljivosti zdravstvenega sistema je to mogoče narediti v dveh letih – pri čemer bi že po letu dni čakalne dobe morale biti prepolovljene.

Kako pa ocenjujete uresničevanje e-zdravja, ki naj bi prineslo ogromno izboljšav, povzroča pa številne zaplete? Med drugim že od aprila letos ni več na voljo verodostojnih podatkov o čakalnih dobah oziroma o številu čakajočih na konkretne storitve in posege.

Če je bil projekt zapeljan tako, kot vse kaže, da je bil, lahko rečem, da je bila narejena ključna strateška napaka. Pri uvajanju vsakega novega sistema mora stari vzporedno delovati vsaj še eno leto! To je prva ugotovitev – če so podatki, ki jih imam, točni. 

Po drugi strani pa Slovenija, ki ima dva milijona prebivalcev, ne prenese dveh različnih informacijskih centrov v (e-)zdravju. Ne razumem, zakaj ne bi izkoristili zmogljivosti že dolga leta delujočega centra na ZZZS – od opreme do prostorov in kadra. S kadrom, ki zdaj dela ločeno, v sklopu e-zdravja, bi ekipo okrepili, kadrovsko in strokovno – in projekt bi brez dvoma tekel bistveno bolje.

Video izjava

Če je bil projekt e-zdravje zapeljan tako, kot vse kaže, da je bil, lahko rečem, da je bila narejena ključna strateška napaka.

Pri uvajanju vsakega novega sistema mora stari vzporedno delovati vsaj še eno leto!

Tovrstne pobude so v preteklosti obstajale. Kje se je zataknilo?

Razlog tiči oziroma je tičal v denarju.

Kako pa se boste spoprijeli s korupcijo? Kako priviti dobavitelje, ki slovenskemu zdravstvu material še vedno dobavljajo v zneskih, ki presegajo zdravo pamet?

Da dobavitelji dobavljajo material v zneskih, ki presegajo zdravo pamet, je treba še dokazati. O tem se veliko govori, manj je številk.

Kaj pa primer žilnih opornic oziroma stentov?

Stenti so prvi primer, pri katerem so prišle na dan številke. In tukaj ta ugotovitev drži.

V zdravstvu za ustvarjanje reda potrebujemo dvoje – pravilne podatke in direktorje ter svete zavodov, ki morajo skrbeti za red, tudi za nadzor nad cenami materiala. 

Mislim, da vsaj v zadnjih štirih letih odgovornih niso kaj dosti opozarjali na njihovo odgovornost. To je treba normalizirati, kajti vsi obvodi, do katerih prihaja v zdravstvu, niso bližnjica, ampak »daljšnica« – samo zato, da ni treba ukrepati.

Mislim, da vsaj v zadnjih štirih letih odgovornih niso kaj dosti opozarjali na njihovo odgovornost.

To je treba normalizirati, kajti vsi obvodi, do katerih prihaja v zdravstvu, niso bližnjica, ampak »daljšnica« – samo zato, da ni treba ukrepati.

Da so naložbe v zdravje tisto, kar se (večkratno) obrestuje celotni družbi in njenemu razvoju, je znano, ničkolikokrat utemeljeno in marsikje vpeto v sistemske rešitve – vendar ne pri nas. Boste stali za to tezo, boste zdravju in zdravstvu izborili ustrezno mesto na medresorskih merjenjih moči?

Absolutno! Jasno je, da je zdrav in zadovoljen državljan tudi bolj produktiven in da skrb za zdravje za vse generacije predstavlja osnovo za varnost posameznika, za njegovo dobro, srečno življenje.

Kako pa ocenjujete prejšnji mandat ministrstva za zdravje, kakšen odtis bo po vaši oceni pustil na slovenskem zdravstvu?

Administrativno produktivnega in komunikacijsko šibkega. Veliko izdanih papirjev in okrožnic, a izjemno slabo skomuniciranih. 

In prav to je največji izziv: kako za isto mizo posesti vse ključne ljudi v zdravstvu in se z njimi iz dneva v dan pogovarjati, se pogajati in uresničevati potrebe državljanov v okviru razpoložljivih sredstev, obenem pa dosledno skrbeti za meritve kakovosti zdravljenja, iskati razhajanja med pričakovanji in med končnimi rezultati. Naj ponovim to, na kar prisegam: brez številk ne bo šlo. 

Video izjava

Prejšnji mandat ministrstva bo na slovenskem zdravstvu pustil administrativno produktivni in komunikacijsko šibki odtis veliko izdanih papirjev in okrožnic, a izjemno slabo skomuniciranih. 

Kakšna je vaša vizija, kakšni cilji, ki jih želite doseči? Kar nekaj ste jih sicer že omenili, tudi na »zaslišanju« na parlamentarnem odboru za zdravstvo, ki ste ga uspešno prestali, pa vendar – čemu boste dajali prednost, bolnikom, zaposlenim v zdravstvu ali politiki?

Vprašanje je nenavadno, če vemo, da ministrstvo za zdravje skrbi za zdravje državljanov.

Glede na dosedanje izkušnje pa je prav to vprašanje brez dvoma umestno.

Držal se bom zelo preprostega načela. Vsaka sprememba v sistemu mora biti taka, da je dobra za državljane. Poleg tega mora biti dobra za sistem, da ta lahko deluje stabilno. In šele na tretjem mestu mora biti dobra za tiste, ki v tem sistemu delajo. Mislim pa, da je za tiste, ki delajo v tem sistemu, logično, da jim mora dobro in učinkovito delo prinašati tudi osebno zadovoljstvo in ustrezno plačilo.

Pacienti. Zdravstveni sistem jih, tudi v imenu zakonodaje, ki jo sprejema politika, umešča v središče, okrog katerega se vrti celotno dogajanje v zdravstvu – in v katerem pacienti dejavno sodelujejo. Na papirjih to velja, v praksi je drugače. Boste združenja pacientov oziroma civilno družbo nasploh vključili v sprejemanje bistvenih rešitev za dobro in še boljše delovanje zdravstva?

Seveda! To je ena izmed prvih nalog v načrtovani komunikaciji, sodelovanju, ki bo vključevalo tudi paciente in varuhe pravic pacientov, s katerimi se bomo redno srečevali, se pogovarjali in dogovarjali. 

Jasno je, kaj je za pacienta ključnega pomena: da pride do zdravnika, ko ga potrebuje, in da je storitev, ki jo dobi, kakovostna. 

Ob tem je, seveda, nujno treba skrbeti tudi za razvoj, da bo slovensko zdravstvo lahko šlo vštric z državami, ki za svoje zdravstvo namenjajo več denarja kot Slovenija. To bo eden izmed trših orehov, kajti v naši medicini smo že začeli zaostajati za razvojem. 

Poleg tega na tržišče prihajajo nove generacije zdravil, ki omogočajo rezultate, ki res že mejijo tako rekoč na čudeže. Na tem področju bomo preprosto morali imeti zagotovljena finančna sredstva. Pri tem ne kaže pozabiti, da ZZZS mora imeti rezervni sklad, s katerim, denimo, v obdobju gospodarske krize prepreči prevelika nihanja v razvoju oziroma obstoju zdravstvene dejavnosti. To se nam je leta 2008 že zgodilo. In do leta 2010 praktično nihče ni opazil, da delujemo z bistveno manj denarja, zaradi tedanje »skrite« zaloge na ZZZS v višini približno 100 milijonov evrov, ki jih sicer porabimo v pol meseca. S pomočjo tega denarja smo uspešno prebrodili dve leti, nato pa pripravili ustrezne ukrepe in iz krize v zdravstvu prišli ne preveč poškodovani. 

Jasno je, kaj je za pacienta ključnega pomena: da pride do zdravnika, ko ga potrebuje, in da je storitev, ki jo dobi, kakovostna. 

Kateri pa so ključni zakonodajni ukrepi, ki jih nameravate sprejeti, kako boste tudi med politično najbolj polemičnimi ali nevšečnimi problemi določili prednostni seznam za urejanje? Na primer – dodatno, dopolnilno oziroma prostovoljno zdravstveno zavarovanje?

Ključno področje je upravljanje. Če ni kakovostnih upravljalcev in kakovostnih nadzornikov, je tako ali tako nemogoče ukrepati, doseči spremembe. 

Kar se tiče prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja, obstajajo tehtni argumenti za to, da ga pridružimo obveznemu zdravstvenemu zavarovanju, obstajajo pa tudi argumenti, po katerih ta poteza ni najbolj pametna. Treba se je dogovoriti, kje bomo dobili 500 milijonov evrov, kolikor jih trenutno prinese to zavarovanje – in treba je vedeti, kakšne bodo posledice. Možno je le dvoje, ali dvig prispevne stopnje ali pa dodatni davki. 

Resnici na ljubo pa bi morali razmišljati, kako v Sloveniji dvigniti BDP, torej dohodke, nakar bo razliko mogoče pokriti iz tega naslova. To pomeni, da se je nasploh treba bistveno bolj osredotočiti na skrb za zdravje in zadovoljstvo zaposlenih, ki bodo posledično bolj produktivni – in ko bo več prihodkov, bo mogoče tudi več razdeliti, pregledno in premišljeno. To je povsem preprosta gospodinjska logika. 

Ključno področje je upravljanje. Če ni kakovostnih upravljalcev in kakovostnih nadzornikov, je tako ali tako nemogoče ukrepati, doseči spremembe. 

Res je znano in dokazano, da se naložbe v zdravje obrestujejo, večkratno ... Pa je na ravni odgovornih mogoče doseči tak premik, je menedžment (na splošno) zrel za to?

Verjamem, da je oziroma bo tako.

Prostovoljno zdravstveno zavarovanje smo oblikovali zato, ker se v zdravstveno blagajno ni nateklo dovolj denarja, Slovenci pa imamo visoka pričakovanja. Ko bo prispevkov dovolj, lahko to zavarovanje ukinemo – in taka pot bo najlažja, vse ostale rešitve bi bile bistveno bolj boleče.

Prostovoljno zdravstveno zavarovanje smo oblikovali zato, ker se v zdravstveno blagajno ni nateklo dovolj denarja, Slovenci pa imamo visoka pričakovanja.

Ko bo prispevkov dovolj, lahko to zavarovanje ukinemo – in taka pot bo najlažja, vse ostale rešitve bi bile bistveno bolj boleče.

Se vam zdi, da bo politiki končno vendarle uspelo preseči nesposobnost pri reformiranju zdravstva, pri postavljanju tega občutljivega sistema na trdnejše temelje, ki bodo omogočili kakovostnejše in varnejše delovanje v dobro pacientov? 

V to sem skoraj prepričan. Mogoče je dobro, da sem apolitičen.

Ste res apolitični?

Res. Po duši sem svobodnjak, liberalec – kar pa se tiče denarja, sem konservativen. Ne zapravljajmo denarja po nepotrebnem, ampak ga vložimo tja, kjer se nam bo to obrestovalo – v boljše zdravje. Poleg tega verjamem, da dobro delo – pa ne le v smislu božjega, ampak v povsem konkretnem, fizičnem smislu, obrodi dobre rezultate.

Pa jih bo, v tem mandatu?

Verjamem, da bo tako.

Kakšno bo pri tem vaše ključno vodilo?

Sodelovanje. Poslušanje. In čim bolj učinkovito ukrepanje v dobro državljanov.

Video izjava

Sodelovanje. Poslušanje. In čim bolj učinkovito ukrepanje v dobro državljanov.

Zgornjo Fakinovo obljubo bomo preverili čez sto dni.

Video izjave

 

Številke

Nazaj na intervju

 

Otroška srčna kirurgija

Nazaj na intervju

 

Napotnice

Nazaj na intervju

 

E-zdravje

Nazaj na intervju

 

Ocena zadnjega mandata

Nazaj na intervju

 

Vodilo pri ministrovanju

Na vrh intervjuja

 



Kdo je Samo Fakin?

  • Po profesiji je zdravnik.

  • Zdravniškemu poslanstvu se je po koncu študija kot splošni zdravnik posvečal v Trbovljah, kjer je kasneje prevzel vodenje zdravstvenega doma.

  • Ker mu je bil menedžment, skupaj z ekonomijo, velik izziv, je bil nekaj časa svetovalec generalnega direktorja ZZZS za zdravstveno ekonomiko, nato je prevzel vodenje celjske splošne bolnišnice. 

  • Od tam je za nekaj časa odšel v vladne vode, kjer je bil med drugim sekretar vladne službe za razvoj, zadolžen za reforme v zdravstvu.

  • Sledilo je devetletno obdobje vodenja zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), nakar mu odhajajoča vlada ni hotela dati ponovne zelene luči za upravljanje z zdravstveno blagajno. Zato se je odločil za nov izziv, vodenje Thermane v Laškem, od koder se je na lastno željo predčasno poslovil.

  • Zdaj je pred njim naloga, resnejša od vseh naštetih. Če jo bo razumel kot odgovorno poslanstvo, s katerim lahko po dolgem času da pozitiven pečat okvirom, ki vplivajo na delovanje zdravstva, bo dobro opravil svoje delo.

  • Vendar je dvomov v takšen pristop veliko, tudi na račun slabih izkušenj v preteklih letih, ko ministrstvo za zdravje ni bilo sposobno potegniti pravih potez v dobro nemotenega delovanja zdravstva. 


Na facebook strani našega portala smo želeli dobiti vpogled v javno mnenje glede Sama Fakina, kar nam je z nizom zaporednih objav tudi uspelo, saj je Fakin hvaležna »tema« za komentiranje.

Mnenja so deljena, vendar jasno izrisana in povedna, tudi glede problemov, ki bi jih novi minister za zdravje moral prvenstveno urediti. 


Bo torej novi zdravstveni minister pometel z ovirami in naredil sistemsko-reformni preboj v našem zdravstvu?

Dobil je možnost za uresničitev napovedi in obljub, zdaj si bo treba le še zavihati rokave in začeti z udejanjanjem obljubljenega.

Najbolj brano