Že v preteklosti v prenekateri točki oporekano urejanje psihoterapevtske dejavnosti, ki naj bi pripomoglo k skrajševanju čakalnih vrst na klinični ravni, v zdravstveni sistem umešča nov poklic. Poklic psihoterapevta. Ta bo lahko deloval precej samosvoje in samoiniciativno, saj kljub temu, da bo delal v sklopu zdravstva, ni zavezan osnovnim prvinam in temeljnim načelom zdravstvene dejavnosti, s čimer se rušijo temelji varne in kakovostne obravnave bolnikov. Zato so se združenja in razširjeni strokovni kolegiji (RSK), ki pokrivajo področja klinične psihiatrije, klinične psihologije in klinične psihoterapije – torej področja, kjer sta strokovna obravnava in podpora namenjeni otrokom, mladostnikom in odraslim –, kljub dosedanji ne(u)slišanosti pri odločevalcih, odločila izreči ponovni javni »ne« uvedbi neklinične psihoterapije v zdravstvu. Po njihovem trdnem prepričanju bi sicer nedomišljeni in strokovno nepretehtani odmiki od klinične psihoterapije v praksi neposredno vplivali na varnost pacientov.

»Prosim, cepite me, pa čeprav s kačjim strupom, samo da bom spet lahko potovala!« Čeprav se morda zdi neverjetno, da nekaj takega lahko izjavi razsoden človek, pa omenjena izjava, ki je resnična in je odraz precejšnje osebne stiske, ni opravičljiva prav nič bolj ali manj kot vehementno odklanjanje zaščite s tistimi cepivi, ki so v preteklosti dokazano pripomogla k odpravi številnih obolenj, zaradi katerih so otroci nekoč bodisi postajali pohabljeni bodisi umirali že v najzgodnejšem obdobju življenja.

Hemofilija je redka, praviloma dedna bolezen. Še redkejša je njena pojavnost pri ženskah, za katere je še do nedavnega veljalo, da so lahko zgolj prenašalke motnje strjevanja krvi. Posledično je slaba tudi prepoznavnost te bolezni, saj se pri ženskah pot do diagnoze lahko vleče leta in celo desetletja, simptomi, ki opozarjajo na prisotnost te bolezni, pa še vedno pogosto ostajajo bodisi prezrti bodisi napačno razumljeni. Tako ženske, ki imajo katero od oblik hemofilije ali, denimo, von willebrandovo bolezen, ostajajo v stiski, kajti neprepoznana bolezen jim povzroča številne težave in zaplete pri postopkih zdravljenja, pa naj bo to med zahtevnejšim kirurškim posegom ali že zgolj pri puljenju zoba.

Hemofilija je le ena izmed motenj strjevanja krvi, ki so redke in posledično nemalokrat tudi bistveno prepozno prepoznane, zlasti pri ženskah. Še do nedavnega je namreč veljalo, da za hemofilijo, ki se prenaša na kromosomu X, zbolevajo moški, medtem ko naj bi ženska gen lahko le podedovala in ga prenesla na otroka, sama pa naj ne bi mogla zboleti. A resnica je, kot vé tudi sodobna medicina, drugačna.