»Vsaki moji nosečnici že med prvim pregledom svetujem tri cepljenja: proti gripi, respiratornemu sincicijskemu virusu (RSV) in oslovskemu kašlju. Med nosečnostjo je namreč imunski sistem nosečnice spremenjen, da se plod lahko razvije; nosečnice se zavedajo, da v tem obdobju njihovo telo deluje drugače in vedo, da so odgovorne tudi za otroka, ne le zase. Edini način, s katerim lahko preprečimo, da nosečnica zboli, je cepljenje, s katerim dosežemo dvojni učinek, saj poleg nosečnice zaščitimo tudi novorojenčka. Protitelesa, ki jih ustvari telo nosečnice, se najprej prek posteljice prenesejo na plod, kasneje pa z dojenjem na dojenčka ter ga zaščitijo, kar je zelo pomembno, kajti imunski sistem dojenčkov je v prvih mesecih šibek, zato je potek bolezni, če zbolijo, težji,« v času, ko se začenja izrazito širjenje respiratornih okužb in ko je pravšnji čas za čim celovitejšo zaščito, poudarja specialistka ginekologije in porodništva prof. dr. Nataša Tul Mandič iz Bolnišnice za ženske bolezni in porodništvo Postojna.

Velik, iskren nasmeh je tisto, kar človek pri Nike Rappl Vencelj opazi najprej. Da je dekle, polno energije in srčnosti, na vozičku in da jo spremlja kosmatinec Skval, ki ji je v dodatno pomoč, je povsem drugotnega pomena, saj iz nje dobesedno žari veselje do življenja. Z redko dedno boleznijo, ki so ji jo odkrili z večletnim zamikom, kajti težave so se začele že bistveno prej, se je naučila sobivati ter premagovati muhavost bolezni in nenehna presenečenja, ki jih ta vnaša v njeno življenje. Vendar friedreichova ataksija ni nekaj, kar bi Nike zaznamovalo tako zelo, da ne bi več žarela. Bolezen ji uspeva, kot pove, premagovati s svojo filozofijo, močno voljo in pristopom, ki je včasih pomešan tudi s solzami nje in njenih prijateljev. Skupaj z njimi pa ji vedno znova življenje lepšajo stvari, ki jih ima neizmerno rada, najsi bo to umetniško ustvarjanje ali obiskovanje koncertov. In še marsikaj drugega, seveda.

Približuje se 16. oktober, evropski in svetovni dan oživljanja, ki simbolično zaznamuje pomen tovrstnega znanja in njegovih neprecenljivih rezultatov: številnih rešenih življenj, ki bi sicer ugasnila. Vendar v tem kontekstu fokus ni usmerjen v zaposlene v zdravstvu, pri katerih so tovrstni prijemi sestavni del vsakodnevne klinične (ali terenske) prakse, ampak v vsako odraslo osebo, ki bi z osnovnim znanjem za oživljanje – podatki kažejo, da do nenadnega srčnega zastoja najpogosteje (v kar 70 odstotkih) pride doma – lahko rešila življenje svojega bližnjega. Pogosteje bi se odzvali na tovrstni klic na pomoč, vedoč, da pri trudu za ohranitev življenja preprosto ni napačnih prijemov; uporabe naprave za defibrilacijo (AED aparata) ne bi več spremljalo toliko pomislekov in dvomov. Poleg tega se pri nas že vse predolgo nizajo obljube, da bodo to znanje v sklopu kurikula približali tudi otrokom; tako bi se lahko pridružili na tem področju najprodornejšim državam. Skupno sporočilo pri iskanju odgovora na vse te izzive je: ne čakajte, ukrepajte takoj!

Kako pomagati nekomu, ki ima vsak dan niz hudih epileptičnih napadov, zdravljenje z zdravili pa ostaja povsem neučinkovito? Doslej je bilo določenemu deležu takšnih pacientov mogoče pomagati edino s kirurškim zdravljenjem, ki sledi natančnemu diagnostičnemu protokolu in pripravi pacienta na poseg – vendar je bil poseg vedno opravljen v tujini, ne v Sloveniji. S kirurškim zdravljenjem mlade bolnice z epilepsijo, ki je imela do 20 napadov na dan, pa je v juniju tudi pri nas prišlo do prelomnice – s prvo tovrstno operacijo, s katero je novi kirurški program zdravljenja epilepsije v Centru za epilepsije, ki ga vzpostavljajo v sklopu Nevrološke klinike ljubljanskega UKC, pomagal študentki s kavernomom, pri kateri so dva meseca po operaciji epileptični napadi izginili, kakovost njenega življenja pa se je neizmerno izboljšala.