Ko je Milena Višnjei, mama Jerneja Kaloha, izvedela, da njen sin potrebuje novo, zdravo ledvico, se je odločila v trenutku – brez dvomov, brez vprašanj in samospraševanj. »Dala ti bom svojo ledvico – ti pa se odloči, ali jo sprejmeš,« mu je preprosto dejala. In tako je bil ta izjemno zahtevni poseg, ki v naši medicini pa tudi širše v regiji predstavlja pomembno prelomnico pri udejanjanju najsodobnejšega zdravljenja, v katerega so vpete številne strokovne ekipe, klinični oddelki in centri, po obsežnih, skrbnih pripravah pred tremi meseci opravljen. Uspešno. Mama in sin, ki sta oba dobro in hitro okrevala, sta tako zdaj lahko, poleg predstavnikov različnih vej medicine in zdravstvene nege, najverodostojneje spregovorila o pomenu in razsežnostih transplantacijske dejavnosti, prvič doslej pri nas izvedene s pomočjo robotske tehnologije, ki v sodobni medicini pomaga premikati meje predstavljivega.

Približuje se sezona okužb z respiratornim sincicijskim virusom, ki so najpogostejši povzročitelj virusnih okužb pri otrocih, pogost razlog za nastanek akutnega bronhiolitisa in posledično za hospitalizacijo malčkov, mlajših od enega leta. Od lanske jeseni pa se tudi pri nas, v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, nosečnice lahko odločijo za cepljenje proti RSV; tako ne zaščitijo le sebe, ampak zaščita prek posteljice preide na plod in kasneje na novorojenčka oziroma dojenčka, ki jo ta ohranja v prvih mesecih življenja, ko je najbolj občutljiv.

Zlorabljanje identitet zdravnikov in tudi zdravstvenih ustanov ni novost. Na omenjeni problem smo na zdravstvenem portalu pogosto opozarjali, vendar imajo uradne institucije očitno zvezane roke oziroma ostajajo nemočne, saj sta nadzor nad oglaševanjem »čudežnih zdravil«, ki naj bi po rokohitrski poti pozdravile neozdravljive bolezni in nepopravljiva stanja, in ukrepanje proti takšnim oglaševalcem praktično neizvedljiva. Oglaševalci ostajajo nepoznani, kajti delujejo s strežnikov v drugih državah, ki jih, če zlagani in škodljivi oglasi pri nas vzbudijo preveč neželjene pozornosti, hitro prestavijo drugam. Vedno znova pa znajo poiskati oglaševalski prostor, kjer tovrstne oglase »prilepijo« k resnim, verodostojnim vsebinam – ali pa zakupijo prostor v družbenih medijih, kjer nas po novem uveljavljeni zdravniki v kratkih video posnetkih nagovarjajo, resda s pomočjo umetne inteligence s precej popačenim glasom, k nakupu pripravkov, ki niso le neučinkoviti, ampak so (ker so učinkovine v njih nepoznane) lahko tudi zelo škodljivi in bolezensko stanje le še poslabšajo.

Ne v katerem od odročnih, ruralnih področij, ampak sredi urbanega okolja, pravzaprav v prestolnici, se je kljub danes res že dokaj dobro razširjenemu védenju o demenci in razsežnostih te težke, kronične, napredujoče nevrodegenerativne bolezni, ki v napredovali fazi bližnje prizadene bolj kot obolelega, zgodilo, da moški, ki še ni bil star niti 60 let in je zbolel za demenco, do zdravnika ni prišel dovolj zgodaj, da bi bilo še mogoče upočasniti napredovanje bolezni. Niti sam niti njegovi bližnji niso doumeli, kako resne so spremembe, ki so jih vedno intenzivneje in vse pogosteje zaznavali, a zanje niso poznali pravega razloga. Oboleli je tako do zdravnika in s tem tudi do diagnoze prišel šele po petih letih spoprijemanja s to neozdravljivo boleznijo, ki človeku počasi, a vztrajno ugaša spomin; takrat je bila demenca v že močno napredovali fazi, možnosti za upočasnitev upada kognitivnih in spominskih funkcij, ki so že zaznamovale življenje obolelega, pa bistveno slabše.