Med bolniki, ki pridejo na posvet, pregled ali po pomoč k osebnemu zdravniku, je kar do 15 odstotkov podhranjenih, pa tega ne vedo. V socialno-varstvenih zavodih in domovih za starejše je prevalenca podhranjenosti še večja, giblje se od 25 pa do 60 odstotkov, medtem ko pri bolnikih, ki potrebujejo zdravljenje v bolnišnici, delež podhranjenih znaša od 35 do 65 odstotkov. V domovih za starejše je ta resni problem, ki lahko izrazito vpliva na izid zdravljenja, tabula rasa, tako rekoč neprepoznan, skrb vzbujajoče pa je tudi stanje v osnovnem zdravstvu, kjer zdravniki nimajo niti dovolj časa niti zadosti usmerjenega znanja za ustrezno in pravočasno ukrepanje. Toda na obzorju so spodbudne spremembe.

Možnosti za zdravljenje krvnih rakov so v Sloveniji dobre, primerljive z najboljšimi praksami po svetu, toda tudi v tej veji medicine je še veliko izzivov. Obeta se uvedba nove metode zdravljenja s celicami, predvidoma prihodnjo jesen. Na Kliničnem oddelku za hematologijo se bodo odpovedali temu, da bi laboratorijske pripravke za vnos genskega zapisa za borbo proti raku naredila ena od farmacevtskih družb, ampak bodo zdravljenje v celoti izvajali sami. Zakaj tako? Zato, ker bo v tem primeru cena štirikrat nižja.

Prim. mag. Matija Cevc, ki kot zdravnik dela na Kliničnem oddelku za žilne bolezni ljubljanskega UKC, je prepričan, da je pri prehranskih dopolnilih prišlo do popolne anarhije. Po njegovi oceni je to področje danes zaznamovano z absolutnim dobičkarstvom, zato pravi, da ponudnikom v resnici ni mar za dobro ljudi, ki v želji po (boljšem) zdravju te pripravke precej nekritično kupujejo povsod, kjer so na voljo – v trgovinah, na spletu in tudi v lekarnah. Resnica se bistveno razlikuje od obljub, ki so nemalokrat zavajajoče, saj zagotavljajo izjemne učinke, nikoli pa ni govora o posledicah, ki jih potrošnik takih izdelkov lahko občuti na zdravju.

»Napačno in etično nesprejemljivo bi bilo pomanjkljivosti zdravstva reševati z evtanazijami,« je prepričan doc. dr. Božidar Voljč, predsednik državne komisije za medicinsko etiko. Člani komisije se zavedajo, da se na vseh ravneh zdravstva »zaradi neustreznega zdravljenja, intervencij ali predolgega čakanja marsikatero zdravljenje, poseg ali življenje konča s prezgodnjo smrtjo – in da pomanjkljiva oskrba umirajočih lahko povzroča nepotrebno trpljenje in vsakršne stiske«, vendar v iskanju rešitev po njihovem trdnem prepričanju ni ključnega pomena uzakonitev evtanazije, temveč sprejetje nujno potrebnega zakona o dolgotrajni oskrbi.