Iskreno me zanima, ali je kdo med pacienti, ki so v zadnjem času opravili širšo paleto diagnostičnih preiskav in posvetovanj, v resnici prepričan, da zdravstvena reforma – takšna, ki bi v resnici izboljšala pogoje za zdravljenje na vseh ravneh zdravstvenega varstva – ni nujna. Zanima me, ali se pacienti, ki so mesece ali celo leta čakali na preiskavo in začetek kompleksnega, celovitega zdravljenja, res strinjajo s trditvami, češ da zdravniki zlorabljajo sistem, se okoriščajo z luknjami v sistemu in vztrajno iščejo vedno nove možnosti, da bi se – na tej ali oni strani sistema – okoristili, tudi na račun ustvarjanja vedno novih in vedno daljših čakalnih vrst? In tako me, seveda, zanima tudi to, ali je morda takšno, ničkolikokrat očitano »okoriščanje« narekovalo novi pristop k obravnavi onkoloških bolnikov, ki zdaj, ko prihajajo v Ljubljano na preiskave in zdravljenje – in za katere vemo oziroma si lahko vsaj približno predstavljamo, kolikšen napor je to zanje –, tega ne opravijo več v enem dnevu, ampak se morajo vrniti še enkrat.

Pljučni rak še vedno spada med rake z res slabo prognozo, nenazadnje tudi ali predvsem zaradi tega, ker je le 20 odstotkov teh obolenj odkritih v zgodnji fazi, ko je zdravljenje še lahko uspešno. Pri približno polovici obolelih raka pljuč odkrijejo šele, ko ima ta že metastaze in zdravljenje ni več učinkovito. Ker v Sloveniji vsako peto smrt, do katere pride zaradi napredovanja onkološke bolezni, zakrivi prav rak pljuč, pa so v kontekstu nanizanih podatkov spodbudni izsledki poglobljenih raziskav. Te so pokazale in dokazale pomembno zmanjšanje umrljivosti zaradi pljučnega raka (tudi pri dolgoletnih aktivnih kadilcih ali nekdanjih kadilcih!) – po zaslugi slikanja z računalniško tomografijo (CT) z nizkimi odmerki sevanja, pravočasni postavitvi diagnoze in takojšnjem zdravljenju, že v začetni fazi bolezni, ko simptomi še niso prepozna(v)ni. Takšen pristop si lahko kmalu obetamo, z uvedbo presejalnega programa za raka na pljučih.

Prvi konkretnejši korak k uvedbi presejalnega programa za raka prostate se bo začel že letos, z raziskavo, v katero bodo na območju ljubljanske regije vključili 6000 naključno izbranih moških med 50. in 69. letom starosti. Rak prostate je v tej starosti pogosto obolenje, vendar ni vedno invazivno, ampak napreduje počasi, zato pri prenekaterem moškem tudi po postavitvi diagnoze zadostuje zgolj aktivno spremljanje. Povsem drugače pa je, kadar se rak prostate pojavi v agresivni, hitro napredujoči obliki. In presejalni program bo, ko bo zaživel na nacionalni ravni, usmerjen prav v odkrivanje teh rakov, pri katerih bo z zgodnjim odkritjem bolezni mogoče preprečiti hude zaplete in ohraniti kakovost življenja obolelega. Marsikomu pa bo tovrstni pristop, ki bo z odkritjem (pred)rakavih sprememb pri navidezno zdravem moškem omogočil pravočasni začetek zdravljenja, rešil življenje.

Na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana so zaokrožili dve leti trajajočo prvo fazo kliničnega preizkušanja genskega imunološkega zdravljenja bazalnoceličnega karcinoma glave in vratu. V sklopu te faze sta bili potrjeni varnost in učinkovitost metode. (Za zdaj še raziskovalna) terapija temelji na genskem elektroprenosu zapisa za interlevkin-12 v obliki plazmidne DNA. Ta sproži močan imunski odziv oziroma aktivacijo imunskega sistema, ki obolelemu pomaga v boju proti raku; v konkretnem primeru gre za kožnega raka. V prvi klinično-raziskovalni fazi se je pokazalo, da pacienti dobro prenašajo tovrstno gensko zdravljenje, ki bo potem, ko bodo opravljene vse faze kliničnega preverjanja in bo prižgana zelena luč za redno klinično uporabo, lahko v pomoč pri zdravljenju različnih rakov.