Leto se izteka, čas je za inventuro opravljenega dela in za pregled izzivov, ki bodo tudi v prihodnje zahtevali čim bolj pospešeno iskanje rešitev in ukrepanje. Kaj pove pogled na slovensko zdravstvo? In kaj se vidi pod drobnogledom, če ga usmerimo na eno samo zdravstveno ustanovo – Onkološki inštitut (OI) Ljubljana? O tem sem se tik pred začetkom prve seje sveta zavoda OI v novi sestavi pogovarjala s kirurgom dr. Erikom Brecljem, članom sveta in enim od enajstih zdravnikov, ki so se pred dvema mesecema družno javno zoperstavili obstoječemu zdravstvenemu sistemu in o ozadju dogajanja v zdravstveni sferi brez zadržkov, prikrivanj in sprenevedanj spregovorili na javni tribuni z naslovom Sistemske napake slovenskega zdravstva in kako jih odpraviti.

Med novostmi, o katerih danes odloča skupščina Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), je tudi uvedba elektronskega bolniškega lista. Zavarovancu potem, ko bo ozdravel, od 1. februarja 2020 dalje ne bo več treba k osebnemu zdravniku, da bi mu ta izdal potrdilo o upravičeni zadržanosti od dela – razen v primeru, če bo zdravnik ocenil, da je osebni pregled potreben. Po novem potrdila tudi ne bo več treba prinesti delodajalcu, saj bo ta dokument lahko prevzel po elektronski poti.

Novosti, ki jih pripravlja Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) na področju medicinskih pripomočkov, v javnosti burijo duhove že pred sprejetjem. Upravičeno ali ne? Medtem ko naj bi po oceni predsednika Lekarniške zbornice Slovenije Mirana Goluba predvidene spremembe (spet) močno zmanjšale obseg pravic zavarovancev, saj naj bi se dostopnost do medicinskih pripomočkov poslabšala, pa vodstvo ZZZS Golubove navedbe zavrača kot povsem neutemeljene in zavajajoče. Zavod naj bi namreč s spremembami veljavnih aktov želel odpraviti slabosti dosedanje ureditve in izboljšati dostopnost do tovrstnih izdelkov; to naj bi med drugim potrjeval tudi podatek, da bo ZZZS na račun širitve nabora pravic do medicinskih pripomočkov v prihodnje na letni ravni namenjal skoraj deset milijonov evrov več kot doslej.

Težko si je predstavljati, kako zelo se najstniku, ki mora doma skrbeti za enega od staršev, ki je zbolel za neozdravljivo boleznijo, zaradi katere je tako rekoč povsem nemočen, spremeni življenje. Kaj narediti, da mladega, odraščajočega človeka takšno breme ne bi zlomilo ali ga za vedno zaznamovalo, kako mu pomagati, da bo istočasno kos tudi šolskim obveznostim in da bo, navsezadnje, imel nekaj prostega časa tudi zase? Odgovor bo v prihodnje ponujal projekt, v sklopu katerega bodo tudi pri nas tako imenovane mlade oskrbovalce povabili k udeležbi v brezplačnem programu psihosocialne podpore, ki je marsikje v tujini del ustaljene strokovne pomoči.