Zdravnikom iz kranjskega zdravstvenega doma je danes izrazila podporo tudi Katedra za družinsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. »Njihovo dejanje razumemo kot protest proti odločevalcem – proti politiki in ZZZS, ker ne sprejmeta ustreznih rešitev za izboljšanje razmer za naše bolnike, za katere želimo še naprej skrbeti celovito in profesionalno.«

»Prav nikomur ne dovolimo, da nam vsiljuje količino in vsebino dela s pacienti, za katere skrbimo in smo zanje odgovorni. Zdravstvo je v osnovi namenjeno ljudem, za katere skrbijo strokovnjaki – ki smo tudi ljudje!« poudarjajo člani strokovnega združenja zasebnih zdravnikov in zobozdravnikov Slovenije v pismu podpore zdravstveno-domskim kolegom iz Kranja, Nazarij, Celja, Maribora in Ptuja; ti so se zaradi nevzdržnih razmer, v katerih zdravljenje ne more biti več kakovostno in varno, pa tudi zaradi nemoči pri pozivanju k spremembam, odločili za doslej najbolj neposreden revolt, za odpoved delovnega razmerja ali za napoved takšnega ukrepa. Pismo polne podpore uporu družinske medicine proti zdravstveni zavarovalnici in zdravstveni politiki je bilo sprejeto na torkovi seji izvršilnega odbora, predsednik združenja Igor Dovnik pa ga je danes prvič javno predstavil v sklopu strokovnega srečanja v Portorožu.

Zdravstvena politika v zadnjih desetih letih ni imela vizije – nasprotno, politiki so, kar se tiče zdravstva, gostobesedni le pred volitvami, ko obljubljajo, da bodo rešili vse nakopičene probleme, potem pa ne naredijo ničesar. V smislu (re)vizije te dolgoletne resničnosti in njenih posledic je bil v video intervjuju za zdravstveni portal zelo neposreden predsednik sindikata zdravnikov in zobozdravnikov Fides Konrad Kuštrin. Po njegovem prepričanju je aktualna kriza Zdravstvenega doma Kranj le vrh ledene gore nakopičenih problemov v slovenskem zdravstvu. In kako Kuštrin ocenjuje nevzdržni položaj, v katerem so se zaradi politične indolentnosti in aktualnega revolta zdravnikov, specialistov splošne in družinske medicine, znašli pacienti?

Revolt zdravnikov ostaja aktualen. In akuten. Trenutno to velja predvsem za družinsko medicino, vendar se val, ki v zadnjem času vse bolj odločno in za zdaj le delno uspešno buta ob sistemske čeri, ne umirja, ampak se počasi in vztrajno širi – kljub razdvojenim mnenjem v javnosti, kjer so še vedno pogosti medklici v smislu, kaj bi zdravniki sploh radi. Družinski zdravniki so se tokrat postavili na okope, ker imajo dovolj sistemskih absurdov, ki jim jemljejo čas, namenjen pacientom. »Pacienti«, ki se oglašajo po socialnih omrežjih, pa jim, v veliki večini, te ukrepe oporekajo, češ da so le krinka za načrtovano privatizacijo. Take trditve so plehke in prazne, zlasti, če vemo, da pred načrtovano »privatizacijo« svari celo nekdanji minister za zdravje, prav isti, ki je pred leti presodil, da je treba izrazito zmanjšati vpis na medicinsko fakulteto. Kaj je torej v tej zgodbi res in kaj ne?