Na strokovno dilemo, na katero opozarjamo v naslovu članka, v Sloveniji še ni odgovora. Na Dunaju so se, denimo, že pred pol leta odločili, da bodo v aktualni COVID resničnosti v šolah posegli po prijaznejših pristopih in otrokom (pri sumu na okužbo z novim koronavirusom) ponudili možnost testiranja z grgranjem slane tekočine. Ker so pri nas pri odvzemih brisov v sklopu hitrih testov pogosto prisotni očitki o (ne)zanesljivosti teh testov, pri čemer bi se veljalo usmeriti predvsem v uvid glede morebitne (ne)strokovnosti v izvedbi konkretnega postopka, stomatologi v skrbi za (ustno) zdravje otrok izpostavljajo tudi drugačne pristope, o katerih bi veljalo razmisliti.

Prva novinarska konferenca, na kateri je Janez Poklukar spregovoril kot novoimenovani minister za zdravje, je bila sklicana ad hoc, zaradi izrednega sporočila: minister je potrdil, da je zdaj tudi v Sloveniji potrjen prvi primer južnoafriškega seva novega koronavirusa, ki se širi bistveno hitreje od tega, s katerim smo se pri nas srečevali v slabem letu in ki je doslej zahteval enormni davek od posameznikov in družbe kot celote. Poleg omenjenega primera – po dosedanjih informacijah naj bi šlo za zdravnika mariborskega Univerzitetnega kliničnega centra – naj bi zboleli še dve osebi, ki sta se skupaj z njim nedavno vrnili iz Afrike.

Prof. dr. Bojana Beović je po sinočnji ustanovni seji zbornične skupščine zdaj že uradno prevzela vodenje Zdravniške zbornice Slovenije, zato bo v naslednjih štirih letih prepolovila obseg kliničnega dela, ki ga kot specialistka infektologije opravlja na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja ljubljanskega UKC. V tem mandatu bodo po njenih zagotovilih aktivnosti zbornice usmerjene tako v aktualno stanovsko problematiko kot v angažma pri zagotavljanju izboljšav v sistemu, s čimer naj bi olajšali pogoje za delo (zobo)zdravnikov in odpravili ključne težave, ki zaradi slabe dostopnosti do diagnostike in začetka zdravljenja tarejo bolnike.

Kako zagotoviti dovolj kadra v zdravstvu, zlasti na področju zdravstvene nege, kako skrajšati predolgotrajno čakanje in zagotoviti ažurnost ter kakovost pri udejanjanju pravic? Da pri nas pomanjkanje strokovnega kadra v zdravstvu povzroča resne težave, je znano, že dolgo – prav tako kot posledično okrnjena logistika dela. V zdravstveni negi, kjer že sicer kronično primanjkuje medicinskih sester – in številke niso majhne, govora je o kar 25-odstotnem kadrovskem primanjkljaju –, so v času epidemije razmere postale neobvladljive, zlasti na oddelkih za intenzivno terapijo. In podobno je tudi s kadrovsko pokritostjo z zdravniki, zlasti v nekaterih vejah medicine, zato se Slovenija še vedno sooča z razmerami, v katerih posamezne regije nimajo določenih specialistov. Pacienti so tako na diagnostiko in kontrolne preglede primorani odhajati drugam, praviloma v prestolnico – a šele, ko pridejo na vrsto po nedopustno dolgem čakanju. Tudi sicer, ne le med COVID epidemijo.