Če bo sprejet tak zakon, ki ne postavlja ostre ločnice med svetovanjem in med zdravljenjem, bo v klinični praksi povzročil strokovno zmedo, omogočil vstop neustrezno usposobljenih izvajalcev v zdravstveni sistem in posledično zmanjšal varnost pacientov. Predvsem pa bo, čeprav se na prvi pogled zdi, da naj bi pripomogel k izboljšanju dostopnosti do tovrstnih storitev, v resnici dostopnost še poslabšal. Takšen je odgovor klinične in akademske stroke na vprašanja, ki se nizajo ob (ne)odzivanju odločevalcev. Takšna je ocena, ki ji piko na i postavlja ugotovitev, da avtorji zakonskega predloga poskušajo pod krinko navideznega urejanja razmer udejanjiti »razprodajo mentalnega zdravja.
O navedenem je trdno prepričana celotna klinična stroka, ki deluje na tem področju, pri čemer jo podpira 44 najvišjih strokovnih organov (razširjenih strokovnih kolegijev) za posamezne veje medicine, prav tako pa tudi celotna klinično-psihološka in pedagoška stroka. Zato se ob aktualnem dogajanju velja vprašati: kam smo kot družba prišli (oziroma zašli), če interesi in politične preference (po zdaj že tako rekoč uveljavljenem pristopu) vedno znova preglasijo glas tistih, ki za obolele v resnici skrbijo?
Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, pri katerem se je že od priprav na zakonodajno pot vedno znova pokazalo, kako zelo prežet je s preigravanjem skritih in prikritih interesov, je kljub krajši »zamrznitvi« ponovno v zakonodajnem postopku.
Da takšen dokument, če bo uspešno prestal vse faze obravnave, lahko resno in nepopravljivo ogrozi strokovnost in varnost obravnave pacientov, ki zaradi bolezni potrebujejo psihoterapevtski ali (pedo)psihiatrični celostni pristop, zdravstvena oziroma klinična stroka – ki ji ni bilo dovoljeno sodelovati pri pripravi okvirov za ureditev tako občutljivega področja – vztrajno in argumentirano opozarja že poltretje leto.
Toda njihov glas, ki ima sicer absolutno podporo v vseh vejah medicine, za predlagatelje zakona očitno ni dovolj prepričljiv, da bi na trhlih temeljih in neverodostojnih argumentih grajeni dokument umaknili iz zakonodajnega postopka.
»Glas za predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti (v trenutni obliki) je glas proti medicinski, zdravstveni, pedagoški in psihološki stroki, glas proti vsem terciarnim zdravstvenim ustanovam v državi, glas proti javnim univerzam, ki izobražujejo kadre s področja duševnega zdravja – in glas proti strokovnim združenjem, ki so dolga leta gradila temelje za varno in odgovorno obravnavo duševnega zdravja,« je skupna ugotovitev klinične in akademske stroke.
Glas za predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti (v trenutni obliki) je glas proti medicinski, zdravstveni, pedagoški in psihološki stroki, glas proti vsem terciarnim zdravstvenim ustanovam v državi, glas proti javnim univerzam, ki izobražujejo kadre s področja duševnega zdravja – in glas proti strokovnim združenjem, ki so dolga leta gradila temelje za varno in odgovorno obravnavo duševnega zdravja.
Stroka poziva k prižigu zelene luči razumu, ne politiki in zasebnim interesom
Klinična in akademska stroka se je ponovno odločila za enotni javni apel k ustavitvi takšnega »urejanja« razmer na tem področju, ki resda potrebuje korenite spremembe – a to velja za dejavnosti, ki so na prostem trgu, kjer ni regulative za psihoterapevtsko dejavnost. V klinični praksi je drugače, saj tu strokovni pristopi klinične psihologije in (pedo)psihiatrije trdno stojijo na varnih in etično nespornih temeljih, ki so v zadnjem obdobju končno dobili zeleno luč tudi za kadrovsko okrepitev, ki bo omogočila skrajševanje sicer nedopustno dolgih čakalnih vrst.
Asist. Urša Mrevlje Lozar, otroška in mladostniška psihiatrinja, članica strokovnega sveta Združenja za psihoterapijo Slovenije:
»Zdravljenja nikakor ne more in ne sme izvajati vsak, ki je končal dodiplomski študij«
- »Ideja o izboljšanju dostopnosti psihološke pomoči je sicer nujna in dobrodošla – a takšen predlog zakona v resnici to dostopnost še dodatno zmanjšuje.«
- »Treba je zagotoviti jasno ločnico med psihološko pomočjo in svetovanjem na eni strani ter klinično storitvijo na drugi strani, kajti ena in druga specializacija imata skupno samo ime. V zdravstvu je pred nudenjem strokovne pomoči treba izvesti celovito diagnostiko. Predlagani zakon pa sporoča, da vsi ljudje, ki se znajdejo v stiski, potrebujejo zdravljenje, ki ga lahko izvaja vsak, ki je končal dodiplomski študij. Zato bi bilo ta zakon res treba ustaviti.«
- »V zdravstvu je treba zaposliti dodatne pedopsihiatre in klinične psihologe in tako zagotoviti skrajšanje čakalnih vrst. V socialnem varstvu pa je treba urediti dostopno, brezplačno svetovanje ljudem, ki se znajdejo v različnih življenjskih stiskah – in tako zagotoviti tudi regulacijo poklica za nudenje psihološke pomoči.«
Prof. dr. Karmen Pižorn, dekanja Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani:
»Psihoterapija ne spada v šolski prostor!«
- »Šole niso zdravstvene ustanove. Njihovo poslanstvo je izobraževanje, ne zdravljenje.«
- »Psihoterapija je klinična storitev, ki zahteva zasebnost, z omogočanjem nevtralnega, čustveno varnega prostora – in kot taka spada v zdravstvo, nikakor pa ne v šolski, izobraževalni sistem.«
- »Pomembno in edino primerno sodelovanje obeh sistemov, zdravstvenega in šolskega, je v zagotovitvi zgodnje prepoznave stiske učenca, pri čemer ima šola dopolnilno vlogo.«
Asist. dr. Sana Čoderl Dobnik, klinična psihologinja, predsednica Zbornice kliničnih psihologov Slovenije:
»Uzakonitev vstopa tržne psihoterapije v zdravstvo bi bila povsem neustrezna, etično sporna, za obolele pa resnično škodljiva«
- »Izvajanje svetovanja podpiramo kot preventivo, ki se odvija izven zdravstva, saj to ni zdravljenje – in ne, da država odpira vrata v zdravstveni sistem svetovalcem, ki ne morejo pomagati obolelim. Če bo predlagani zakon sprejet, bo Slovenija postala unikum v svetu – kot država, ki bo znižala standarde za obravnavo duševnih motenj tako, da bo vstop v zdravstveni sistem omogočila osebam brez kliničnih izkušenj, tržnim ponudnikom tako imenovane psihoterapije, kar je strokovno in etično povsem nesprejemljivo.«
- »Zakonu v predlagani obliki nasprotujejo vse ključne zdravstvene institucije, terciarne zdravstvene ustanove, centri, ki skrbijo za duševno zdravje otrok, mladostnikov in odraslih, vse tri univerze. Zakaj? Ker bi bila uzakonitev vstopa tržne psihoterapije v zdravstvo povsem neustrezna in etično sporna – za ljudi, ki imajo resne težave v duševnem zdravju in potrebujejo celovito strokovno pomoč, pa resnično škodljiva.«
Dr. Polona Matjan Štuhec, predsednica komisije za etiko pri zbornici kliničnih psihologov:
»Če več cest usmeriš v eno, se pretočnost ne poveča – zato predlagani zakon ne bo prinesel boljše dostopnosti«
- »Če več cest usmeriš v eno, se pretočnost ne poveča – nasprotno, takšna preusmeritev še dodatno zoži sicer že tako ali tako ozko grlo. Zato predlagani zakon, ki sicer obljublja boljšo dostopnost, pomeni, da bodo v prihodnje najranljivejši spregledani.«
- »Pretočnost bi izboljšali le z jasno razmejitvijo med posamezniki, ki se znajdejo v življenjski stiski in bi jim obravnavo zagotovili v sklopu socialnega varstva, in tistimi, ki res potrebujejo zdravljenje, v sklopu katerega mora biti klinična obravnava zagotovljena v sklopu zdravstvenega varstva.«
Dr. Ana Brečko Ožura, članica republiškega strokovnega kolegija (RSK) za klinično psihologijo:
»Predlagani zakon pacienta ne ščiti«
- »Predlagani zakon svetovanje v stiski in psihoterapijo enači z zdravljenjem duševnih motenj. Vemo pa, da brez ustrezne diagnostike ni ustrezne terapije – in da so posledice napačne obravnave lahko tudi usodne.«
- »Kar 44 razširjenih strokovnih kolegijev je argumentirano nasprotovalo sprejetju takega zakona in predlagalo konkretne izboljšave, vendar jih ministrstvo za zdravje – čeprav so RSK-ji najvišji posvetovalni organi ministr(stv)a za zdravje – ni upoštevalo.«
- »Predlagani zakon pacienta ne ščiti, čeprav bi to moral biti njegov glavni namen.«
Mag. Petra Bavčar, Društvo za vedenjsko in kognitivno terapijo, Klinika za otorinolaringologijo, UKC Ljubljana:
»Oblikovanje tega zakona je zelo sporno«
- »Država bi to področje morala urediti tako, da bo to v dobro bolnikov in ranljivih skupin. V resnici pa se je tega lotila na zelo nekonsistenten, nesistematičen in netransparenten način – skratka, oblikovanje predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti je zelo sporno.«
- »Že zdaj lahko povem, da interesne skupine, ki želijo v zdravstvo pripeljati svoje strokovnjake, na naši kliniki ne bodo dobrodošle.«
Dr. Breda Jelen Sobočan, psihiatrinja:
»Namesto strokovnega dialoga smo dobili populizem, ki vodi v razprodajo mentalnega zdravja«
- »Pri tem zakonu se govori eno, dela pa drugo. To je jasen vzorec delovanja te vlade, ki se je izrodil v popoln populizem, kar nas je – prenekaterega od nas, ki jo je volil – globoko razočaralo.«
- »Ta zakon je balkaniziran, interesne skupine in posamezniki so ga pisali zase. Zakonodajni postopek je bil ustavljen le za kratek predah – ko se je pokazalo, da ima kolegica, ki je zakon pripravljala, med okoli ust.«
- »Gre za razprodajo mentalnega zdravja!«
Pristop, ki bo paciente pahnil v še daljše čakalne vrste?
Argumentov – strokovnih, zdravorazumskih, etičnih – je veliko. Pa jim bo politika pripravljena prisluhniti? Ali pa bo, nasprotno, tudi v tem primeru pomembno zgolj »odkljukanje« enega od ciljev, čeprav je že vnaprej jasno, da takšna kljukica ne prinese prav nobene uporabne rešitve, ampak sproži niz novih problemov?
V resnici bi lahko rekli, da je bila Slovenija že v preteklosti vse prepogosto priča takšnemu pristopu k reševanju problemov in iskanju odgovorov na aktualne izzive. Zato se je javno zdravstvo tudi znašlo v situaciji, iz katere je tovrstni manevri ne bodo mogli rešiti. Bodo pa – o tem ni dvoma – paciente pahnili v še bolj nepregledne čakalne vrste.
Slovenija je bila že v preteklosti vse prepogosto priča takšnemu pristopu, zato se je javno zdravstvo tudi znašlo v situaciji, iz katere je tovrstni manevri ne bodo mogli rešiti. Bodo pa – o tem ni dvoma – paciente pahnili v še bolj nepregledne čakalne vrste.
Iz našega arhiva
Na zdravstvenem portalu smo o tej tematiki podrobneje pisali tudi v preteklosti, zato v nadaljevanju izpostavljamo nekaj člankov in (video) intervjujev; ti dodatno osvetljujejo ozadje problematike, ki jo odpira predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti.
»Tak zakon o psihoterapevtski dejavnosti je nevaren za paciente!« so si edini klinični psihologi, pedopsihiatri in psihiatri, ki se jim v tej oceni pridružujejo tudi bolniki
»Ta predlog zakona pa, namesto da bi podprl že vzpostavljene strokovne rešitve, izključuje strokovnjake z dolgoletnimi izkušnjami in odpira vrata zasebnim, samoplačniškim, celo neakreditiranim programom brez kliničnega usposabljanja, brez opravljenega pripravništva in brez strokovnega izpita v zdravstvu.«
Povezava na članek
»Če bo predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti sprejet, bo povzročil številna tveganja, neželene zaplete pri zdravljenju in predvsem številne strokovne napake,« trdi zdravstvena stroka
Predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti po prepričanju klinične stroke in 2668 podpisnikov predstavlja resno varnostno tveganje tako za zdravje bolnikov kot za razgradnjo strokovnih standardov v zdravstvu.
Povezava na članek
Se zakonu, ki »uvaja najnižje kriterije za izvajanje psihoterapije v zdravstvu v EU«, obeta podpora?
»To, da se skrpucalu, kakršen je predlog zakona o psihoterapiji, ki mu nasprotuje vsa klinična stroka v državi in ki uvaja najnižje kriterije za izvajanje psihoterapije v zdravstvu v EU, obeta podpora, ni presenetljivo, saj smo vajeni, da se interesov bolnikov ne postavlja na prvo mesto,« je ob rob obravnavi omenjenega zakonskega predloga, o katerem bo državni zbor odločal po rednem postopku, zapisal družinski zdravnik mag. Igor Muževič. In dodal: »Vse, kar zakon vpeljuje, je nižanje kakovosti ter varnosti obravnave za ranljive skupine prebivalstva, medtem ko bo dostopnost nespremenjena. Lepo, da se poleg Svobode s tem strinjata tudi Levica in NSi. Pacienti na prvem mestu – mar res?«
Povezava na članek
»Pričakujemo, da se bodo čakalne dobe, če bo zakon o psihoterapevtski dejavnosti sprejet, še podaljšale«
»Morda bo predstava lažja na podlagi primera iz naše vsakdanje prakse: v zadnjem času je moderno pripisovati vse zdravstvene težave psihološkim, vedenjskim vzrokom.
Do nas pogosto pridejo bolniki v veliki stiski, kajti svojo bolezen, na primer hematološko, pripisujejo povsem napačnim vzrokom, ki jih pogosto iščejo v sebi, v svojem vedenju, pa naj bo to nezdrava prehrana, kajenje, morda stres, ki se mu je, mimogrede, nemogoče izogniti. Tako se kopiči dodatna stiska, krivda, ki nima nobene znanstvene osnove. In potem se bolniki znajdejo v še večji stiski; lahko se odločajo za vedenja, ki niso samo nekoristna, ampak so škodljiva. In tu vidimo veliko nevarnost tega, kar naj bi se zdaj sprejemalo.«
Povezava na video intervju s kliničnima psihologinjama Nino Erjavec Merklin in mag. Petro Bavčar
»Skrbi nas, da bodo v skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov vstopile prakse, ki so klinično nepreverjene in vprašljive kakovosti – predvsem pa nas skrbi, kako bomo posameznika zaščitili pred neodgovornim ravnanjem«
»Otroci večino svojih težav izrazijo po vedenjski in čustveni poti, vendar ni vedno v ozadju »zgolj« to. Ne gre vedno za težave v družini ali morda za težave na duševnem področju, težave so lahko tudi razvojno-nevrološke, lahko so v ozadju bolezni, pa naj gre za motnje pozornosti in aktivnosti ali za avtizem oziroma spektro-avtistične motnje. Skrbi nas, da bodo težave, ki ne bodo ustrezno diagnosticirane, obravnavane na napačen način.
Zelo pomembno je, da smo strokovnjaki, ki skrbimo za te otroke, del tima. Tesno sodelujemo tako z zdravniki kot z ostalim kadrom v bolnišnici, kar je bistveno za celostno obravnavo otrok in mladostnikov.«
Povezava na video intervju s pedopsihiatrom Amirjem Samarjem in klinično psihologinjo Simono Klemenčič
»Ogorčeni smo nad kolegico, ki je zasnovala zakon o psihoterapevtski dejavnosti, nad njenimi sodelavci, nad ministrico za zdravje in nad vlado, ki jo je prenekateri od nas tudi volil«
»Občutek in ideja, da je duševno in mentalno zdravje nekaj manj pomembnega, zato bodo škode manjše in manj opazne, je torej nekakšen poskus, ali je mogoče 'razsuti' visoko raven slovenskega zdravstva – in to se nam zdi skrajno nesprejemljivo, žaljivo in do naše stroke popolnoma nespoštljivo.
Sprenevedanje politike, ministrstva za zdravje, ministrice in prof. Dernovškove je izjemno. Zato sploh ne dvomim, da bo zakon sprejet. Ne dvomim, da imamo novo dekanjo, ki ne izvaja psihoterapije, vendar nas bo o tem učila. Ne dvomim, da klerikaliziramo družbo prek Levice, SD-ja in Svobode. In ne dvomim, da smo ljudje, ki si ne zaslužimo svoje države.«
Povezava na video intervju s psihiatrinjo in sistemsko psihoterapevtko Bredo Jelen Sobočan
Simbolične fotografije: iStock; portreti in video intervjuji: Diana Zajec
Vaš komentar?
Komentirate lahko na naši facebook strani.
