Duševno zdravje

Bodo depresijo, anksiozne motnje, psihoze in druga resna stanja v prihodnje res (lahko) obravnavali psihoterapevti, ki ne znajo postaviti diagnoze, ne prepoznajo nevarnih stanj in ne znajo izbrati ustreznega zdravljenja?

Že v preteklosti v prenekateri točki oporekano urejanje psihoterapevtske dejavnosti, ki naj bi pripomoglo k skrajševanju čakalnih vrst na klinični ravni, v zdravstveni sistem umešča nov poklic. Poklic psihoterapevta. Ta bo lahko deloval precej samosvoje in samoiniciativno, saj kljub temu, da bo delal v sklopu zdravstva, ni zavezan osnovnim prvinam in temeljnim načelom zdravstvene dejavnosti, s čimer se rušijo temelji varne in kakovostne obravnave bolnikov. Zato so se združenja in razširjeni strokovni kolegiji (RSK), ki pokrivajo področja klinične psihiatrije, klinične psihologije in klinične psihoterapije – torej področja, kjer sta strokovna obravnava in podpora namenjeni otrokom, mladostnikom in odraslim –, kljub dosedanji ne(u)slišanosti pri odločevalcih, odločila izreči ponovni javni »ne« uvedbi neklinične psihoterapije v zdravstvu. Po njihovem trdnem prepričanju bi sicer nedomišljeni in strokovno nepretehtani odmiki od klinične psihoterapije v praksi neposredno vplivali na varnost pacientov.

Varnost in kakovost

Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti: kam smo kot družba zašli, če osebni interesi in politične preference zlahka preglasijo glas tistih, ki zdravijo obolele s težavami v duševnem zdravju – odrasle in tudi otroke?

Duševno zdravje zagotovo ni nekaj, s čimer bi se bilo dopustno poigravati ali z njim celo eksperimentirati, kajti pri boleznih, ki zahtevajo usmerjeno obravnavo kliničnega psihologa, pedopsihiatra ali psihiatra, napačni pristop lahko povzroči resno poslabšanje. A zdi se, da predlagani zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki po kratkotrajni »zamrznitvi« znova prihaja na mize poslancev, želi v javnozdravstveni sistem po prižigu zakonodajne zelene luči umestiti prav tovrstne poskuse – z izgovorom, češ da je to področje, ki izven klinične prakse ni regulirano, končno vendarle treba urediti. A zakaj z urejanjem tega področja posegati v medicino, kjer je za strogo regulativo, etiko in celovitost klinične obravnave že poskrbljeno? Kaj takšen pristop, ki želi vrata v javno zdravstvo odpreti praksam, ki z medicino nimajo nič skupnega, pomeni za pacienta, ki si, ko zboli, želi edino to, da ne bi obtičal v predolgih čakalnih vrstah, v katerih se njegovo bolezensko stanje še dodatno slabša? Bo novi zakon, če bo sprejet, pripomogel k skrajšanju čakalnih vrst ali pa bo, nasprotno, odprl manevrirni prostor za prezrtje diagnoz in posledično napačno ukrepanje, ki bo lahko imelo tudi nepopravljive posledice?