Iskalnik

Iskalnik

Varnost in kakovost

»Skrbi nas, da bodo v skrb za duševno zdravje otrok in mladostnikov vstopile prakse, ki so klinično nepreverjene in vprašljive kakovosti – predvsem pa nas skrbi, kako bomo posameznika zaščitili pred neodgovornim ravnanjem«

Ker je psihoterapija najzahtevnejša oblika zdravljenja duševnih motenj in bolezni, klinični psihologi ter pedopsihiatri, ki skrbijo za otroke in mladostnike s tovrstnimi težavami, ostro zavračajo predvideno zniževanje strokovnih kriterijev, kakršnega prinaša predlagani zakon o psihoterapevtski obravnavi. Zakaj bi uvedba takšnega pristopa nedopustno znižala kriterije, ki jim mora zadostiti nekdo, ki mu je zaupana strokovna skrb za duševno zdravje otrok? In kako je mogoče, da opozorila, koliko nepopravljive škode bi to lahko povzročilo pri zdravljenju mladih s težavami v duševnem zdravju, preprosto ne zaležejo?

Rak

Rak sečnega mehurja – (pre)pogosto spregledana onkološka bolezen, pri kateri je najprepoznavnejši simptom kri v urinu

Rak sečnega mehurja je eno izmed obolenj, ki pogosto vse predolgo ostanejo neprepoznana – in to kljub temu, da je glavni simptom te bolezni, s prostim očesom vidno kri v urinu, mogoče dokaj hitro opaziti. Temu bi moralo slediti takojšnje ukrepanje: odhod k osebnemu zdravniku, ki opravi osnovno diagnostiko, s katero preveri, ali do krvavitve morda ni prišlo zaradi uroinfekta, ki ga je mogoče ozdraviti z antibiotiki. Nikakor pa antibiotiki niso rešitev, če ali ko gre za raka sečnega mehurja, še zlasti, če se ta pojavi v agresivni, hitro napredujoči obliki – in takih primerov ni malo.

Varnost in kakovost

»Nočemo več biti brezzobi tiger, aktivno želimo prispevati k učinkovitosti in kakovosti javnega zdravstva«

Je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) kot zdravstvena blagajna, v katero državljani vse svoje delovno aktivno življenje prispevajo – da bi takrat, ko zbolijo, imeli zagotovljeno pravočasno, kakovostno, varno, sodobno zdravljenje –, 33 let po ustanovitvi zrel za uvedbo ključnih sprememb, ki bodo sinhronizirane tako z razmerami v našem javnem zdravstvu kot tudi z rapidno spreminjajočimi se in naraščajočimi potrebami po zdravljenju? Je v tem trenutku pravi ali skrajni čas za strateško načrtovanje novih prijemov, ki naj bi zdravstvene storitve naredili dostopnejše, zaposlenim v zdravstvu pa omogočili delo v kadrovsko in logistično ugodnejših okoliščinah od teh, o kakršnih iz različnih zdravstvenih ustanov, predvsem bolnišnic in tamkajšnjih kliničnih oddelkov, poročajo tako zaposleni kot pacienti? Bo to pripomoglo tudi k spremembam, ki bodo bolnikom, izpostavljenim nenehnim sistemskim turbulencam – od izgube osebnega zdravnika ter kalvarije v čakanju na postavitev diagnoze in začetek zdravljenja do zapiranja bolnišničnih oddelkov in kaskadnega odpovedovanja ali prelaganja posegov –, omogočile bistveno hitrejše diagnostične postopke in celovito zdravstveno varstvo?

Varnost in kakovost

»Pričakujemo, da se bodo čakalne dobe, če bo zakon o psihoterapevtski dejavnosti sprejet, še podaljšale«

Vlada je soglašala z vsebino zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki naj bi v Sloveniji uzakonil najnižje kriterije za izvajanje psihoterapije v EU. Podobno sporočilo dobivamo tudi od zakonodajne oblasti, saj so poslanci predlaganemu dokumentu v sklopu prve obravnave prižgali zeleno luč za nadaljevanje zakonodajnega postopka. Je mogoče, da bodo oporekane rešitve – kljub vsem opozorilom medicinske stroke ter številnih združenj bolnikov – zaživele tudi v praksi? Ali sploh še obstaja možnost, da odločevalci prisluhnejo klinični stroki?

Varnost in kakovost

Krvni raki: »Odnosa, ki zdravi, ne dobimo na recept«

Možnosti zdravljenja so v današnjem času na prenekaterem področju medicine skorajda nepredstavljive, saj omogočajo reševanje življenj in ohranjanje njihove kakovosti pri boleznih, ki so še donedavnega s postavitvijo diagnoze bolniku prinesle bore malo upanja. Vendar dognanja znanosti, skupaj z napredkom medicine, niso enoznačna – kajti, kot poudarjajo v Društvu bolnikov s krvnimi boleznimi Slovenije, ki obolelim s hematološkimi obolenji stoji ob strani že tri desetletja: »Odnosa, ki zdravi, ne dobimo na recept.«

Transplantacije

Hommage pokojnemu prof. dr. Bojanu Vrtovcu v sklopu strokovno pomembnega mejnika: skorajšnje 500. presaditve srca na Slovenskem

Po številu presaditev srca na milijon prebivalcev je Slovenija dolga leta ohranjala primat na svetovni ravni. V zadnjem obdobju so številke resda nekoliko zanihale, vendar transplantacijska dejavnost, ki se pri nas odvija pod okriljem zavoda Slovenija-transplant, izvaja pa v UKC Ljubljana, na globalni ravni še vedno vztraja v vrhu, vsaj kar se tiče presaditev srca. Zato se je v sklopu obeležitve skorajšnje 500. presaditve srca multidisciplinarna stroka, ki vzdržuje, usklajuje in nadgrajuje to izjemno kompleksno in sofisticirano dejavnost, odločila za simbolično gesto, ki je izzvenela kot hommage v začetku leta preminulemu prof. dr. Bojanu Vrtovcu, zaslužnemu za vzpostavitev in dolgoletno vodenje Programa za napredovalo srčno popuščanje in transplantacije srca.

Varnost in kakovost

»Organizacija zdravstvenega varstva ni delo zdravnikov družinske medicine, to je delo zdravstvene politike – ker pa vidimo, da ji ne gre najbolje, se želimo aktivno vključiti, v dobro naših pacientov«

Delovanje slovenskega osnovnega zdravstva, katerega skrbno domišljena in v praksi res dobro delujoča sinhronost je v preteklosti postala zgled za zasnovo zdravstveno-sistemskih temeljev tudi drugod po svetu, že dolgo ni več tako uigrano, kot bi moralo biti, pa naj gre za družinsko medicino, ginekologijo ali, denimo, pediatrijo. Vedno več pacientov je brez osebnega zdravnika, razlogi za takšno nevzdržno stanje so večplastni. A ostanimo tokrat pri družinski medicini, opevanem »vratarju« v javnozdravstveni sistem; družinskih zdravnikov močno primanjkuje, vrata v sistem postajajo vse bolj priškrnjena – ob tem pa je vendarle treba izpostaviti, da ima pacient potem, ko je diagnoza postavljena in se začne zdravljenje, na voljo tako rekoč vse (ali še več), s čimer so preskrbljeni oboleli v državah, razvitejših od Slovenije.

Rak

Rak prostate: »Vsak moški se mora zavedati, da servisnega pregleda ne potrebuje le njegov avto, ampak tudi njegovo zdravje«

Moški so praviloma zelo zadržani, kadar je govora o bolezni. Neradi spregovorijo o svoji izkušnji, stežka priznajo, pred kako težke preizkušnje jih je postavila bolezen, neradi se posvetujejo, le redki so na podlagi svojega izkustva pripravljeni svetovati drugim. Pri raku prostate je to še opazneje, saj bolezen zareže v intimne razsežnosti življenja. Ker je rak prostate še vedno tabu tema, zaznamovana s stigmo, so se v Društvu uroloških bolnikov Slovenije odločili, da obolelim zagotovijo podporo. Njihovi člani, ki so tudi sami preboleli raka prostate, bodo po zdaj že končanem izobraževanju za mentorje bolnikom, ki so se na novo srečali s to diagnozo, na podlagi osebnega izkustva svetovali, kako se spoprijeti z izzivi, ki jih prinašajo bolezen, zdravljenje in okrevanje.

Varnost in kakovost

Posegi na več organih v sklopu ene, minimalno invazivne operacije s pomočjo robotske kirurgije – to ni več znanstvena fantastika, ampak klinična realnost, tudi v Sloveniji

Diagnoza: tumor na tankem črevesu in tumorja na levi nadledvični žlezi. Težko si je predstavljati, v kakšni stiski in pred kakšno kalvarijo se v trenutku znajde bolnik, ko izve, da bo najprej treba odstraniti tumor na tankem črevesu, potem pa po zahtevni operaciji okrevati in si nabrati moči za še en invaziven poseg, tokrat na nadledvični žlezi, od koder je prav tako treba odstraniti rakavo tkivo. Intenzivna oskrba po vsakem takem operativnem posegu je dolgotrajna, možnosti zapletov so večje, (intenzivno) zdravljenje v bolnišnici, kjer je pacient nemalokrat izpostavljen dodatnim tveganjem, vključno z okužbami, je daljše. Lahko pa je tudi drugače. V konkretnem primeru so v UKC Ljubljana tumor na tankem črevesu in tumorja na levi nadledvični žlezi odstranili v sklopu enega operativnega posega, v dveh fazah. Predpogoj za izvedbo operacije ni bilo dvakratno »odprtje« obolelega telesa, kajti poseg, opravljen s pomočjo robotske tehnologije, je bil minimalno invaziven. In predvsem – uspešen.

Nevrodegenerativne bolezni

Parkinsonova bolezen se razvije zaradi prehitrega odmiranja živčnih celic v možganih. Kako jo čim učinkoviteje obvladovati?

Parkinsonova bolezen je predvsem bolezen gibanja; razvije se zaradi prehitrega odmiranja živčnih celic v možganih, ki ne omogočajo le normalnega gibanja, ampak so odgovorne tudi za mnoge druge funkcionalnosti. S parkinsonovo boleznijo, zaradi katere oboleli postane počasen, okoren, ne zmore obvladovati tresenja rok, pogosto pa ima težave tudi s koncentracijo, spanjem, prebavo in razpoloženjskimi motnjami, se pri nas spoprijema skoraj 11.000 ljudi.

Presejalni programi

»Pljučnega raka v zgodnji fazi bolezni odkrijemo pri le 20 odstotkih obolelih – po uvedbi presejalnega programa pa pričakujemo, da se bo ta delež povečal na 60 odstotkov«

Pljučni rak še vedno spada med rake z res slabo prognozo, nenazadnje tudi ali predvsem zaradi tega, ker je le 20 odstotkov teh obolenj odkritih v zgodnji fazi, ko je zdravljenje še lahko uspešno. Pri približno polovici obolelih raka pljuč odkrijejo šele, ko ima ta že metastaze in zdravljenje ni več učinkovito. Ker v Sloveniji vsako peto smrt, do katere pride zaradi napredovanja onkološke bolezni, zakrivi prav rak pljuč, pa so v kontekstu nanizanih podatkov spodbudni izsledki poglobljenih raziskav. Te so pokazale in dokazale pomembno zmanjšanje umrljivosti zaradi pljučnega raka (tudi pri dolgoletnih aktivnih kadilcih ali nekdanjih kadilcih!) – po zaslugi slikanja z računalniško tomografijo (CT) z nizkimi odmerki sevanja, pravočasni postavitvi diagnoze in takojšnjem zdravljenju, že v začetni fazi bolezni, ko simptomi še niso prepozna(v)ni. Takšen pristop si lahko kmalu obetamo, z uvedbo presejalnega programa za raka na pljučih.

Presejalni programi

Zbolevnost in umrljivost slovenskih moških zaradi raka prostate sta višji od evropskega povprečja, zato bo presejanje in posledično bistveno zgodnejše odkrivanje agresivne oblike tega raka zelo dobrodošlo

Prvi konkretnejši korak k uvedbi presejalnega programa za raka prostate se bo začel že letos, z raziskavo, v katero bodo na območju ljubljanske regije vključili 6000 naključno izbranih moških med 50. in 69. letom starosti. Rak prostate je v tej starosti pogosto obolenje, vendar ni vedno invazivno, ampak napreduje počasi, zato pri prenekaterem moškem tudi po postavitvi diagnoze zadostuje zgolj aktivno spremljanje. Povsem drugače pa je, kadar se rak prostate pojavi v agresivni, hitro napredujoči obliki. In presejalni program bo, ko bo zaživel na nacionalni ravni, usmerjen prav v odkrivanje teh rakov, pri katerih bo z zgodnjim odkritjem bolezni mogoče preprečiti hude zaplete in ohraniti kakovost življenja obolelega. Marsikomu pa bo tovrstni pristop, ki bo z odkritjem (pred)rakavih sprememb pri navidezno zdravem moškem omogočil pravočasni začetek zdravljenja, rešil življenje.

Rak

Odpiranje vrat novima presejalnima programoma za raka pljuč in raka prostate (pa tudi spremembi metode za presejanje raka materničnega vratu)

Na obzorju presejalnih programov, ki omogočajo odkritje predrakavih sprememb ali raka v najzgodnejši fazi bolezni pri sicer povsem zdravem človeku, se nakazujejo precejšnje spremembe. Pri zdaj res že dobro utečenemu presejanju žensk, ki je v Sloveniji v sklopu programa Zora pripomogel k izrazitemu zmanjšanju pojavnosti raka materničnega vratu, bo stroka z zdajšnjega odvzema in analize brisa materničnega vratu na podlagi mednarodnih klinično-raziskovalnih dokazov in strokovnih priporočil počasi prešla na test okužbe s humanimi papiloma virusi (HPV), ki povzročajo tega raka. Poleg tega pa se tudi pri nas začenja usmerjena priprava strokovno, logistično, organizacijsko in finančno zasnovanih okvirov za uvedbo dveh novih presejalnih programov – za raka pljuč in raka prostate.

Znanost

»Z genskim zdravljenjem prisilimo rakavo celico, da postane tovarna zdravil, ki potem uničuje tumor«

Na Onkološkem inštitutu (OI) Ljubljana so zaokrožili dve leti trajajočo prvo fazo kliničnega preizkušanja genskega imunološkega zdravljenja bazalnoceličnega karcinoma glave in vratu. V sklopu te faze sta bili potrjeni varnost in učinkovitost metode. (Za zdaj še raziskovalna) terapija temelji na genskem elektroprenosu zapisa za interlevkin-12 v obliki plazmidne DNA. Ta sproži močan imunski odziv oziroma aktivacijo imunskega sistema, ki obolelemu pomaga v boju proti raku; v konkretnem primeru gre za kožnega raka. V prvi klinično-raziskovalni fazi se je pokazalo, da pacienti dobro prenašajo tovrstno gensko zdravljenje, ki bo potem, ko bodo opravljene vse faze kliničnega preverjanja in bo prižgana zelena luč za redno klinično uporabo, lahko v pomoč pri zdravljenju različnih rakov.

Redke bolezni

Redke bolezni nekoč in danes

Pri možnostih za zgodnje odkritje in zdravljenje redkih, praviloma dedno pogojenih obolenj, ki so kronične in napredujoče, kot take pa povzročajo številne okvare in zaplete, je v zadnjem obdobju prišlo do pomembnega preskoka. Če so v niti ne tako daljni preteklosti oboleli zaradi zapletov pri marsikdaj neprepoznanih redkih obolenjih umirali zelo zgodaj, jim medicina lahko danes po zaslugi znanstvenih dognanj s pomočjo genomike – s tako rekoč takojšnjo prepoznavo široke palete tovrstnih bolezni, ki jih je mogoče odkriti iz kapljice krvi, odvzete novorojenčku – omogoči dolgo, kakovostno življenje. Redka obolenja sicer niso ozdravljiva, vendar pravočasno odkritje in usmerjeno zdravljenje omogočata preprečitev številnih težkih zapletov.

Hemofilija

»Z izkušnjami, ki sem jih 40 let pridobival na področju hemofilije, želim pomagati, da tudi pri ostalih redkih boleznih dosežemo rezultate, kakršne smo dosegli pri hemofiliji«

Redke bolezni so praviloma dedne. Kadar vzniknejo (in to se praviloma zgodi že v otroštvu), pustijo odtis na celoti družini – ne le zaradi obolelega člana družine, ampak tudi na račun zavedanja, da utegne biti v prihodnje takšni diagnozi izpostavljen še kateri izmed družinskih članov. Od družine je odvisno, kako se ji bo uspelo odzivati na izzive, ki se s tovrstno diagnozo in zdravljenjem začnejo neumorno kopičiti na osebni in na sistemski ravni. Družba pa je tista, ki mora z vso odgovornostjo na različnih ravneh in sistemih – ne le v zdravstvu – omogočiti oziroma zagotoviti čim celovitejšo pomoč in podporo pri premagovanju tovrstnih izzivov.

Redke bolezni

Miastenija gravis, bolezen tisočerih obrazov: »Že večji fizični napor lahko povzroči, da miastenija pokaže svoje zobe«

Miastenija gravis je redka avtoimunska nevrološka bolezen, ki se kaže na zelo raznolike načine, vse pojavne oblike tega obolenja pa imajo skupni imenovalec: prekinitev normalne komunikacije med živci in mišicami. O tej tematiki smo se za zdravstveni portal pogovorili tako s predsednico združenja Sašo Ciber kot z dr. Matejo Baruca Grad, nevrologinjo, ki jo oboleli pogosto izpostavijo v svojih zgodbah kot zdravnico, ki jim je pomagala, da so se rešili iz ujetosti v začarani krog valovanj te redke in težke bolezni.

Varnost in kakovost

Prof. dr. Samo Zver o boju s sistemskimi mlini na veter: »Če za bolne ni poskrbljeno tako, kot bi moralo biti, bo denar, ki bi moral biti namenjen pacientom, šel za jahte ...«

Boj s sistemskimi mlini na veter je v medicini oziroma v javnem zdravstvu postal stalnica. To predstojnik Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC prof. dr. Samo Zver, ki poleg predstojništva, nenehnega prizadevanja za dobro obolelih pa tudi spoprijemanja s težavami na račun parkinsonove bolezni, ki na osebni ravni usmerja tok njegovega življenja, še kako dobro ve. Je namreč eden od mnogih, ki si iskreno prizadevajo za boljši jutri zdravnikov, medicinskih sester, celotnega zdravstvenega tima in nasploh vseh zaposlenih v zdravstvu – predvsem pa bolnikov s krvnimi obolenji, ki jih na oddelku rešujejo iz krempljev bolezni in jih vračajo v življenje. Vendar to kompleksno klinično opravilo v javnem zdravstvu vse prepogosto naleti na številne resne, marsikdaj tudi nepremostljive ovire.

Varnost in kakovost

»Če smo nekomu rešili življenje in ga za pete potegnili iz nebes, ali mu nismo moralno dolžni zagotoviti tudi dostojnega, nebolečega življenja?«

Mag. Klemen Grabljevec, predstojnik Oddelka za rehabilitacijo pacientov po nezgodni poškodbi možganov, z multiplo sklerozo in nevrološkimi obolenji Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta (URI) Soča, je izvrsten sogovornik. Na močno utrjeni profesionalni poti so ga kalile težke zgodbe pacientov in njihovih bližnjih, ki so, domnevam, še dodatno pripomogle k temu, da o življenju, resnici in pravici razmišlja odprto, iskreno, poglobljeno in je do vsega, kar pri nas krni celovito skrb za zdravje in zdravljenje ter onemogoča zagotavljanje kakovostnega življenja, brez zadržkov kritičen. In ima prav. Zelo prav. Kajti, kot se retorično sprašuje v pogovoru za Zdravstveniportal.si, ki je namenoma umeščen tudi v čas, ko mineva leto dni od začetka stavke slovenskega zdravništva: »Če smo nekomu rešili življenje in ga za pete potegnili iz nebes, ali mu nismo moralno dolžni zagotoviti tudi dostojnega, nebolečega življenja?«