Iskalnik

Iskalnik

Varnost in kakovost

So danes, tri leta po revoltu zaradi »umiranja« družinske medicine, razmere v zdravstvu kaj boljše? Ne, še slabše so!

Že zgolj tri danosti, ki danes narekujejo delo (mladih) zdravnikov, povedo veliko o sistemskem in sistematičnem slabšanju pogojev za varno in poglobljeno strokovno delovanje, kar na koncu občutijo predvsem pacienti: delo v nevarnih okoliščinah zaradi prezrtih standardov in normativov, delo brez (ustreznega) mentorstva in istočasna razporeditev na več delovišč. Verjetno se v tem kontekstu marsikdo spomni apela družinskih zdravnikov iz kranjskega zdravstvenega doma, ki so pred tremi leti opozorili na nevzdržne razmere zaradi pomanjkanja strokovnega kadra in preobilice administrativnega dela; to se zajeda v že tako ali tako skopo odmerjeni čas za paciente, kajti ti ne potrebujejo le recepta ali napotnice, ampak tudi pregled in posvet o bolezni, ki jih tare. In do danes se ni kaj dosti spremenilo, vsaj ne na bolje.

Srce in žilje

Prim. Janez Poles o ugašanju življenj zaradi ateroskleroze: »Prvih 50 let zapravljamo zdravje, naslednjih 50 let pa se, če jih doživimo, trudimo, da bi ga povrnili«

Ateroskleroza oziroma aterosklerotična bolezen je eno izmed številnih srčno-žilnih obolenj, ki vse predolgo poteka v neopazni obliki; oboleli težave ne zazna, dokler se ne pojavijo resni bolezenski zapleti. Srčno-žilne bolezni so pri še vedno na prvem mestu med vzroki za umiranje; ateroskleroza je v večini primerov (v 85 odstotkih) glavni krivec za smrt bolnika, ki je doživel srčni infarkt ali možgansko kap. Kot poudarja prim. Janez Poles, specialist interne medicine, kardiologije in vaskularne medicine, nam je v Sloveniji po letu 2000 stopnjo umrljivosti zaradi omenjenih obolenj sicer resda uspelo znižati pod 40 odstotkov (pri moških, pri ženskah še ne) in se tako uvrstiti med uspešnejše evropske države. Toda izzivov tudi na tem področju preprosto ne zmanjka.

Znanost

Bo Slovenija valilnica medicinskega kadra za druge države ali pa bomo vendarle izboljšali razmere v zdravstvu in v akademski medicini, tudi z novim Nacionalnim univerzitetnim medicinskim centrom?

Dobro leto je minilo, odkar so akademiki na vlado naslovili pobudo za izgradnjo novega Nacionalnega univerzitetnega medicinskega centra, ki bo namenjen zdravljenju najtežjih obolenj in obravnavi bolnikov z vseh koncev Slovenije – da v prihodnje ne bi bilo več tako, kot je zdaj, ko sta oba univerzitetna klinična centra, ljubljanski in mariborski, istočasno tudi v vlogi regijske bolnišnice. To namreč pomeni, da bolniki z najtežjimi obolenji »tekmujejo« s prebivalci Ljubljane in Maribora za iste postelje. Za postelje, ki bi jih bilo morda dovolj, vendar ni zadosti strokovnega kadra, tako zaradi slabega načrtovanja v preteklosti kot tudi zato, ker zdravniki, medicinske sestre in predstavniki drugih profesij v zadnjih letih pospešeno bežijo bodisi iz svojega poklica bodisi iz Slovenije, kajti razmere, ki omogočajo strokovno, kakovostno in varno delo, so drugje neprimerljivo boljše. Odziva na omenjeno pobudo ni, vsaj ne omembe vrednega – kljub temu, da po izkustveni plati tudi vsak pacient dobro ve, kako mukotrpno in nemalokrat tudi nedopustno dolgo zna biti čakanje na diagnostiko in zdravljenje, na strokovno obravnavo, ki je za obolelega nemalokrat vitalnega pomena.

Demenca

Novi obeti za zgodnje odkrivanje demence – s testiranjem do pravočasnega zdravljenja in upočasnitve nezadržnega brisanja jaza obolelega

Tveganje, da bo nekdo zbolel za demenco, boleznijo, ki ugaša spomin in zavedanje, obolelemu pa vedno bolj boleče onemogoča samostojnost, eksponentno narašča s staranjem – po 60. letu se pojavnost demence vsakih pet let podvoji. V starosti 80 let je tako verjetnost, da bo nekdo zbolel za to nevrodegenerativno boleznijo, že 20-odstotna. In demence bo v prihodnje vedno več, kajti demografska piramida naše družbe je že nekaj časa obrnjena na glavo; danes ima na Slovenskem demenco približno 35.000 posameznikov (na svetu 55.000.000), do sredine tega stoletja pa naj bi se število obolelih potrojilo. Zato so oči strokovne in laične javnosti uprte v obete na tem področju – tudi ali predvsem pri možnostih za zgodnje odkritje demence in pravočasni začetek zdravljenja, saj to vsaj omili oziroma upočasni kaskadno napredovanje bolezni in nezadržno brisanje jaza obolelega. Kaj v tem smislu prinaša nedavno predstavljeni projekt Pomni?

Znanost

Slovenski genom – da bo redke in redko prepoznane bolezni mogoče odkriti bistveno prej, ne šele po dolgih letih tavanja po diagnostičnih poteh in stranpoteh

Da redke bolezni niso tako zelo redke, vemo – eno izmed takšnih obolenj ima namreč vsak dvatisoči prebivalec Slovenije, ki dobro ve, kako mukotrpna in dolgotrajna je pot do prave diagnoze. Tavanje od Poncija do Pilata se lahko vleče tudi osem let ali več, nemalokrat je zaznamovano z napačnimi diagnozami in napačnimi zdravljenji, kar pomeni, da se kakovost življenja obolelega opazno poslabšuje. Po drugi strani pa je danes na voljo genomska diagnostika, eno izmed najnaprednejših orodij sodobne medicine, ki lahko pripomore k izrazitemu skrajšanju diagnostične poti. In na tej poti, na kateri je danes na voljo vse več genskih zdravil, bo pomembno vlogo odigral slovenski genom.

Zobozdravstvo

Skrb za ustno zdravje na resni preizkušnji: petina otrok si zobe očisti največ enkrat na dan, enako velja za 30 odstotkov odraslih

O skrbi za ustno zdravje, ki močno vpliva ne le na splošno počutje, ampak tudi na pojavnost ali na odsotnost številnih obolenj, v Sloveniji ni mogoče govoriti v superlativih. Če sklepamo po najaktualnejši raziskavi, objavljeni v sklopu letošnjega svetovnega dneva ustnega zdravja, je tovrstna higiena pri nas precej slaba. Le 70 odstotkov odraslih (81 odstotkov žensk in 60 odstotkov moških), starih od 18 do 74 let, si zobe čisti redno, torej najmanj dvakrat na dan. Kar petina otrok in mladostnikov v starosti od 6 do 17 let si zobe očisti največ enkrat na dan oziroma sploh ne vsak dan.

Rak

Zakaj odločitev za cepljenje, ki ščiti pred okužbami s humanimi papiloma virusi, tudi v študentskih letih še ni prepozna

Okužba s humanimi papiloma virusi (HPV), ki povzročajo različne rake, je pogosta; v večini primerov izzveni brez vsakršnih posledic, v približno 10-odstotnem deležu pa je okužba dolgotrajna in kot taka povečuje tveganje za nastanek predrakavih sprememb in raka; do tega najpogosteje pride pri okužbi s tako imenovanimi visokorizičnimi tipi HPV, pri približno odstotku okuženih. Če ima nosečnica genitalne bradavice, ki so posledica okužbe s HPV, se med porodom okužba lahko prenese tudi na novorojenčka; če se pri malčku posledično razvije respiratorna papilomatoza, ta sproži zaporo dihalne poti, ki je lahko tudi usodna. Po drugi strani pa so danes na voljo obetavne možnosti za preprečitev tovrstnih okužb pa tudi za pravočasno odkritje morebitnih predrakavih ali rakavih sprememb, ko je zdravljenje ne le manj invazivno in manj obremenjujoče za obolelega, ampak tudi bistveno učinkovitejše. A tudi na tem področju v praksi še vedno prihaja do pomislekov, dilem in kratkih stikov.

Nevrodegenerativne bolezni

»Bolniku moramo dati vedeti, da nam je mar zanj« – mag. Irma Kumer, medicinska sestra, specializirana za multiplo sklerozo

Mag. Irma Kumer je tako imenovana MS medicinska sestra – medicinska sestra, specializirana za nego, oskrbo, pomoč in svetovanje bolnikom z multiplo sklerozo. To delo opravlja že dobri dve desetletji in v tem času se je pred njenimi očmi zvrstilo ogromno osebnih zgodb, stisk, dilem in preizkušenj, ki so, vse po vrsti, potrjevale, kako pomembna je vzpostavitev neposrednega stika z bolnikom, kako neprecenljivo je, če bolniku vedno stojiš ob strani oziroma ga – tudi dobesedno, ne le na papirju – umestiš v središče zdravstveno-varstvenega dogajanja, povezanega s čim bolj celostno obravnavo in zdravljenjem. Sama na tak pristop prisega – in o tem je spregovorila tudi v krajšem pogovoru za zdravstveni portal.

Skrb za čisto okolje

Ves svet opozarja na nedopustno naraščajoče breme raka, Slovenija pa še bolj na široko odpira vrata rakotvornemu onesnaževanju?

Simbolično, ob svetovnem dnevu boja proti raku, ko ves svet opozarja na nedopustno naraščajoče breme raka in na nujnost zagotavljanja čim bolj zdravega okolja, da bi preprečili nadaljnjo porast bremena te bolezni, so slovenski zdravniki ponovno poslali v eter opozorilo o nedopustnem dogajanju pri sprejemanju uredbe o sežigu komunalnih odpadkov. Se samo zdi ali pa je res, da slovenska politika, ki pri zakonodajnem obvladovanju onesnaževalske industrije že sicer zaostaja za razvitimi državami, namerava še bolj na široko odpreti vrata rakotvornemu onesnaževanju? So interesi industrije in politike res pomembnejši od zdravja ljudi?

Rak

Z ustanovitvijo Sklada Mojce Senčar združenje Europa Donna skupaj z Univerzo v Ljubljani odpira vrata novim znanstvenim prebojem na področju raka dojk in raka rodil

Tri leta minevajo, odkar se je za vedno poslovila prim. Mojca Senčar, izjemna gospa, po profesiji zdravnica, ki ji je življenjsko pot prekrižala težka bolezen – rak na prsih. Bolezni se je uspešno upirala (ne nekaj let, ampak štiri desetletja), s posebnim poslanstvom, ki si ga je zadala in ki ga je pogosto utemeljevala z besedami, na katere je danes spomnila njena hči Polona Strnad: »Bog me je pustil živeti z razlogom.« Ta razlog so bile bolnice z rakom dojk oziroma bolniki z rakom nasploh, kajti Mojci Senčar je z ozaveščanjem o pomenu zdravega načina življenja in o raku, z detabuiziranjem te bolezni, s prizadevanji za čim zgodnejše odkrivanje raka in za enako dostopnost do kakovostnega, pravočasnega in celovitega zdravljenja ter rehabilitacije uspelo doseči tektonske premike. Danes, tik pred svetovnim dnevom boja proti raku, ki ga sicer obeležujemo 4. februarja, in ob 25-letnici delovanja Slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna, ki mu je predsedovala dolga leta, so bili postavljeni temelji za začetek delovanja Sklada Mojce Senčar.

Nevrodegenerativne bolezni

Nova era zdravljenja bolnikov z multiplo sklerozo – podrobneje o tem asist. Lina Savšek in prof. dr. Uroš Rot

Multipla skleroza. Védenje in zavedanje o tej bolezni se je pri marsikomu v niti ne tako zelo daljni preteklosti odslikalo v stanju obolelega, ki bo zaradi napredovanja tega neozdravljivega kroničnega vnetnega obolenja sčasoma vse bolj nemočen in bo prejkoslej potreboval konkretno pomoč pri hoji in vsakodnevnih opravilih. Zato, ker je multipla skleroza včasih povzročala hudo invalidnost. Danes ni več tako. Sodobni načini zdravljenja so usmerjeni v čim zgodnejši začetek zdravljenja z ustreznim in dovolj močnim zdravilom, saj je tako mogoče zaustaviti oziroma dolgoročno upočasniti sicer dokaj nepredvidljivi potek te bolezni, zlasti pri bolnikih s primarno in sekundarno napredujočo multiplo sklerozo. Navsezadnje pa tudi podatki, ki odražajo kakovost in uspešnost zdravljenja, potrjujejo, da je tak pristop bistveno učinkovitejši.

Nevrodegenerativne bolezni

Multipla skleroza, bolezen tisočerih obrazov – in nove možnosti, ki spreminjajo paradigme zdravljenja

Vzrok za nastanek multiple skleroze, bolezni tisočerih obrazov, še vedno ni poznan. A kljub tej enigmi je danes na voljo veliko obetavnih možnosti za uspešno obvladovanje in upočasnitev napredovanja omenjene bolezni. Na Slovenskem imajo bolniki z multiplo sklerozo – teh je približno 3500 – na voljo vsa zdravila, ki so v uporabi tudi drugod po svetu, vključno z novostjo: možnostjo, da si pacienti biološko zdravilo aplicirajo sami, doma. Nove možnosti pomembno spreminjajo doslej ustaljene paradigme zdravljenja, v sistemu, ki je kadrovsko podhranjen, pa istočasno vznikajo nove težave in skrbi – tudi na račun pandemije, ki še vedno ni izzvenela.

Rak

»Zelo pomembno je, da se bolezen odkrije pravočasno, sicer bolniku lahko ponudimo le še paliativno obravnavo!« – asist. dr. Marina Mencinger o zapoznelih diagnozah raka prostate in karcinoma mehurja

»Celostno zdravljenje bolnikov z rakom prostate je vse bolj kompleksno in razvejano, hkrati pa tudi vedno bolj prilagojeno vsakemu pacientu posebej. Pogoj za to je multidisciplinarni pristop, ki pri zdravljenju raka prostate zahteva sodelovanje zdravnikov različnih specialnosti – in točno tak pristop je ključ za dobro obvladovanje bolezni v vseh njenih fazah,« poudarja asist. dr. Marina Mencinger, specialistka interne medicine z Onkološkega inštituta Ljubljana. Prav zaradi dobrih možnosti zdravljenja pa zdravnica opozarja, kako zelo pomembno je, da moški, ki opazi spremembe, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da so se pojavile zaradi omenjene bolezni, ne čakajo, ampak nemudoma poiščejo strokovno pomoč.

Reforma

Prof. dr. Marko Noč, vrhunski zdravnik in raziskovalec, zagovornik dobrobiti bolnikov in vztrajni žvižgač, ki opozarja na nujnost izboljšav v zdravstvu in na odpravo korupcije – od danes pa tudi prejemnik državnega odličja

Prof. dr. Marko Noč, ki si brez dvoma zasluži poimenovanje srčni zdravnik, je danes prejel državno odlikovanje. Red za zasluge mu pritiče tako zaradi vrhunskih dosežkov pri poglobljenem strokovnem in znanstveno-raziskovalnem delu, ki se mu posveča v sklopu svojega zdravniškega poslanstva, usmerjenega v reševanje življenj kritično bolnih srčnih bolnikov – pa tudi zavoljo odkrite in pogumne, konstruktivno-kritične odzivnosti na anomalije v delovanju, organizaciji in financiranju slovenskega zdravstvenega sistema, s katero je med drugim pripomogel k pomembnemu znižanju pretiranih, koruptivno pogojenih cen zdravstvene opreme in pripomočkov.

Javno naročanje

Bo za nekoruptivne cene medicinskega materiala in pripomočkov skrbel dr. Blaž Mrevlje?

Zdravniki, ki si v sklopu skupine zdravstvo.si prizadevajo za čim bolj celovito ureditev razmer v zdravstvu, vključno s preprečitvijo korupcije, so se nocoj odzvali na sprejetje novele zakona o javnem naročanju in to dejanje označili kot »prelomni dogodek na tem področju, saj zakon po desetletjih preplačevanja medicinskega materiala pomeni prvi korak k našemu približevanju cenam medicinskih pripomočkov in materialov v razvitih državah Evropske unije«.

Rak

»Zavedamo se, da po epidemiji prihaja bumerang, kajti bolnikov, ki jim bomo postavili diagnozo rak prostate, bo verjetno dvakrat več kot zdaj!«

Razlogov za nemalokrat (pre)pozno odkritje raka na prostati je veliko, skrivajo se tako v naravi te bolezni kot v sistemskih izzivih, med katerimi v tej veji medicine na Slovenskem prednjačita dva ključna, med seboj pogojena problema: nedopustno dolge čakalne dobe in izrazito pomanjkanje urologov. Ti so v razmerah, v kakršnih zdaj že skorajda dve leti deluje zdravstvo, zaskrbljeni na račun izpada drugih diagnoz, kajti zmogljivosti zdravstvenega varstva so v tem času usmerjene predvsem v obvladovanje koronavirusne bolezni. »Rak prostate je nemalokrat klinično nem, zato oboleli prve simptome bolezni zaznajo šele, ko je bolezen tako napredovala, da ni več ozdravljiva. Toda trenutno nas bistveno bolj skrbi to, da se je število diagnoz med epidemijo izrazito zmanjšalo – kajti zavedamo se, da se pojavnost raka na prostati v tem času ni zmanjšala,« opozarja asist. Simon Hawlina, ki kot specialist urologije dela v sklopu Kliničnega oddelka za urologijo ljubljanskega UKC.

Skrb za čisto okolje

Sežig in sosežig odpadkov: zdravniki ponovno povzdignili glas in vzeli v bran življenja, ki jih pri nas s pomočjo zakonodajne zelene luči nemoteno ogrožajo okoljski onesnaževalci

V Avstriji tovarne, ki izvajajo sežig in sosežig, uporabljajo tako sofisticirano tehnologijo, da z omenjeno dejavnostjo, ki je sicer okoljsko zelo obremenjujoča, povzročajo manjše onesnaženje od mimovozečega avta. Pri nas je drugače: tovrstna industrija se hvali z milijonskimi dobički in v isti sapi zagotavlja, da bodo takšno tehnologijo, ki bo pred polutanti bistveno bolje obvarovala tako okolje kot zdravje ljudi, uvedli »že« v prihodnjih desetletjih. Ljudje, ki živijo na teh območjih, pa še vedno zbolevajo in veliko prezgodaj umirajo, bistveno pogosteje, kot drugod po Sloveniji, kjer takšnega onesnaževanja ni. Izpusti so pri nas, če pogledamo vrednosti, ki naj bi jim zadostile članice EU, enormni – zgodi pa se nič. Vedno je vse »v dovoljenih mejah, v skladu z zakonodajo«. Že leta in desetletja je tako. Pa to ni le problem prebivalcev srednje Soške doline, Celja, Krškega, Rač ali kateregakoli mesta, v katerem prebivalce dušijo izpusti sežigalnic in tovarn – to je resna težava, ki jo mora Slovenija vsaj v dobro naših zanamcev čim prej in čim celoviteje rešiti. Uredba o sežiganju komunalnih odpadkov, ki je trenutno v pripravi, namreč kaže, da so odločevalci pripravljeni dopustiti še dodatno poslabšanje stanja, ki je že zdaj nedopustno.

Skrb za čisto okolje

Nevenka Mlinar: »Vsi prebivalci srednje Soške doline so nekako okuženi z azbestom, zdaj so še tarča izpustov iz sosežigalnice, zato bi bila država do njih lahko milostna in jim omogočila, da zaživijo v čistejšem okolju!«

Dve leti minevata od takrat, ko so zdravniki iz goriške regije dobili nedvoumno podporo stanovskih kolegov z vseh koncev Slovenije – v prizadevanjih po obvarovanju zdravja prebivalstva srednje Soške doline, v preteklosti prizadetega zaradi uničujočih učinkov azbesta, v zadnjem obdobju pa zaradi sežiga oziroma sosežiga odpadkov, ki jih v Slovenijo dovažajo tudi iz tujine. Breme mezotelioma je v tem delu 100-krat višje kot drugod, iz tovarniških dimnikov pa se še vedno kadi ... Se politiki kljub kopici pozivov, apelov, prošenj in zahtev res ne zdi vredno ukrepati tako, da bo poskrbljeno za dobrobit ljudi?

Rak

»Po osebni izkušnji s prebolevanjem in premagovanjem raka prostate slehernemu moškemu priporočam, naj pravočasno preveri vrednost za prostato specifičnega antigena (PSA)!«

Rak prostate je rak, ki Slovence najpogosteje prizadene. Ta bolezen ima dva zelo raznolika obraza. Po eni strani lahko poteka počasi, brez znakov in zapletov, tako da oboleli v resnici sploh ne ve, da ima eno od rakavih obolenj. Po drugi strani pa je, če se bolezen pojavi v agresivni obliki, ključnega pomena, da je diagnoza postavljena čim prej in da temu sledi takojšnje zdravljenje, kajti na Slovenskem rak prostate še vedno vsako leto ugasne približno 400 življenj. Zato moški – zlasti po 50. letu starosti – ne bi smeli pozabiti na osnovne preglede, ki jim lahko rešijo življenje. Dobesedno. Zakaj? Zato, ker je diagnoza rak prostate v preštevilnih primerih še vedno postavljena v fazi, ko je bolezen že napredovala in so možnosti za ozdravitev bistveno slabše.

Hematologija

Prof. dr. Samo Zver, Državljan Evrope 2021: »Čeprav vedno teže poskrbimo za nemoteno klinično delo, nam to še vedno uspeva – in to bo zadnje, kar bo, povedano po domače, 'crknilo'«

Prof. dr. Samo Zver. Zdravnik z veliko začetnico, ki pa v svojem bistvu ostaja preprost človek, neizmerno predan bolnikom in njihovi dobrobiti. Nikoli se ni bal spregovoriti resnice, tudi v času, ko so bili bolnike s krvnimi raki v sklopu Kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC, katerega predstojnik je danes, primorani zdraviti v starih, nedopustno neustreznih prostorih, v katerih krhkega imunskega sistema obolelih ni ogrožala le bolezen, ampak tudi bolnišnično okolje, v katerem so bili izpostavljeni dodatnim okužbam. Vrstili so se projekti, v katerih je skupaj z bolniki in njihovimi združenji – pri tem je bilo vedno najglasnejše, najbolj ozaveščeno in najaktivnejše Združenje bolnikov z limfomom in levkemijo L&L – dosegal premike na področju zdravljenja, celostne obravnave in rehabilitacije v tistih spregledanih segmentih, kjer obstoječi sistem tega ni zagotovil. Bodisi zato, ker ni bilo dovolj denarja, bodisi zaradi tega, ker za to nikoli ni bilo dovolj politične volje.