»Domovi za starejše kot izvajalci zdravstvene dejavnosti v okviru zdravstvene nege in rehabilitacije niso upravičeni uporabnikom zaračunavati stroškov, povezanih z izvajanjem zdravstvenih storitev pri osebah, ki imajo prisotno rezistentno okužbo, povezano z zdravstveno oskrbo,« so na ministrstvu za zdravje zapisali v odgovoru na naša vprašanja, povezana z javno pobudo združenja za dostojno starost Srebrna nit, češ da je v socialno-varstvenih zavodih nemudoma treba prenehati z zaračunavanjem »dodatnih« storitev in z diskriminacijo starejših v zdravstvu. Še vedno pa nismo prejeli odgovora ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.

Zaradi vedno bolj sramotnih razmer, v katerih so varovanci v socialno-varstvenih zavodih in domovih za starejše prisiljeni plačevati tako rekoč skorajda za sleherno »dodatno« storitev, je društvo Srebrna nit, združenje za dostojno starost, ponovno pozvalo odgovorne k takojšnjemu ukrepanju. Na prvi javni poziv (pred dobrima dvema mesecema) sta se odzvali dve zastopnici pacientovih pravic in ombudsmanka – vse so se strinjale, da je ukrepanje res nujno –, medtem ko se z ministrstva za delo, družino in socialne zadeve ter z zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) sploh niso odzvali, na ministrstvu za zdravje pa so obljubili sestanek, do katerega ni nikoli prišlo. Spremenilo se ni nič.

Čakalne dobe v zdravstvu – v sistemu, v katerem naj bi bil pacient v središču dogajanja, ne moteči moment, ki s svojim obstojem »prispeva« h kratkim stikom v postopkih zdravstvenega varstva – se podaljšujejo. Celovitih ukrepov, ki bi morali zaživeti že pred leti, še vedno ni od nikoder, sistem, že davno preživet in izžet, pa se sesuva sam vase. Pred nekaj dnevi je odstopil tudi minister za zdravje, ki sicer že ima naslednika (za zdaj resda zgolj na papirju oziroma v obliki premierovega predloga), vendar je sporočilo jasno: sprememb na bolje v slovenskem zdravstvu še vedno ni na obzorju. In kaj to pomeni za bolnike? Za njihove pravice?

V resnici si je težko predstavljati, na kako neverjetne in nepredstavljive ovire v sistemu, ki naj bi mu prvenstveno nudil zaščito, naleti človek, ko resno zboli. Ko ustaljeni tok življenja njega in njegovih bližnjih nenadno in nepričakovano povsem preusmeri težka, nepredvidljiva bolezen, pri čemer je izid te življenjske preizkušnje včasih nemogoče napovedati. Kot da že diagnoza sama po sebi ne bi bila dovolj stresna in boleča, se začno kopičiti številne dileme, težave in vprašanja, odgovori pa se vse prepogosto izgubijo v sistemskem labirintu, za katerega se zdi, kot da bi bil ustvarjen za zapletanje, oteževanje in krajo upanja v času, ko je pravzaprav upanje tisto edino, kar sploh še ostane človeku v stiski. Kot da breme bolezni samo po sebi ni dovolj, ampak mora nastala razpoka v življenju dobiti odmev še v izgubi socialne varnosti.