Rak in pravica do pozabe: omejiti bo treba diskriminacijo, ki je še vedno aktualna tako pri zaposlovanju kot pri obravnavi vlog za dolgoročno posojilo ali za življenjsko zavarovanje

Rak in pravica do pozabe: omejiti bo treba diskriminacijo, ki je še vedno aktualna tako pri zaposlovanju kot pri obravnavi vlog za dolgoročno posojilo ali za življenjsko zavarovanje

Mnogi, ki so – bodisi v otroštvu bodisi kasneje v življenju – preboleli raka in zabeležili to pomembno zmago v življenju, kljub ozdravitvi ne morejo dobiti dolgoročnega bančnega posojila. Ali službe. Ali pa jim ne uspe skleniti življenjskega zavarovanja. Marsikje je še vedno tako. Tudi v Sloveniji. Pravzaprav v vseh državah, ki še niso sledile zgledu Francije, držav Beneluksa, Italije, Romunije, Portugalske, Irske ali Cipra, kjer so že udejanjili tako imenovano pravico do pozabe, družbeno pogodbo med državo, zavarovalnicami in bankami.

Rak in pravica do pozabe: omejiti bo treba diskriminacijo, ki je še vedno aktualna tako pri zaposlovanju kot pri obravnavi vlog za dolgoročno posojilo ali za življenjsko zavarovanje

Pravica do pozabe – pet let po koncu uspešnega zdravljenja raka pri otroku in deset let po premaganju raka pri odraslem – posameznika ne obremenjuje več z obvezo, da mora prebolelo onkološko bolezen sporočiti kot bolezensko breme, čemur bi sledili bodisi slabi zavarovalniški oziroma bančni pogoji bodisi zavrnitev vloge. Seveda je jasno, da bi bila podobna poteza nujna tudi pri prenekateri drugi premagani težki bolezni, pa naj gre za možgansko kap ali za diabetes, a nekje je treba začeti. In Slovenija je na tem področju povsem na začetku.

Rak je bolezen, ki na človeka vpliva vse življenje. Toda doc. dr. Tit Albreht, ki na mednarodni ravni deluje v številnih strokovnih asociacijah in s katerim sem se o pravici do pozabe pogovarjala že pred tremi leti v sklopu Evropskega zdravstvenega foruma Gastein (EHFG), še vedno poudarja: »Sicer je res, da tudi po uspešno končanem zdravljenju raka obstaja tveganje za ponovitev bolezni oziroma za nastanek sekundarnega raka, vendar ne velja pozabiti, da gre za kronično bolezen, pri kateri ozdravitev ni nemogoča. In pri človeku, ki je uspešno prebolel raka, je tveganje bistveno manjše kot pri nekom, ki preboleva drugo, nemaligno kronično bolezen, če ta ni pod ustreznim nadzorom.«

Kako naj torej družba ljudem, ki jim je uspelo premagati hudo bolezen, pomaga, da bodo ti lahko zaživeli normalno, brez diskriminacije? »Tudi pri nas bi morali upoštevati, da smo s skupnimi napori – tako na preventivni kot na klinični ravni – s sodobnimi zdravljenji in uspešno uveljavljenimi smernicami dosegli toliko boljše preživetje, da moramo tudi tistim, ki danes živijo osvobojeni neposrednega bremena raka, omogočiti samostojnost in vrnitev v polno življenje, kakršnega so živeli pred boleznijo,« je prepričan doc. dr. Tit Albreht, predstojnik Centra za zdravstveno varstvo pri NIJZ, ki je že leta tudi na mednarodni ravni vpet v snovanje strokovnih ukrepov za zmanjševanje bremena raka.

Ozdravljeni pacient ne sme biti diskriminiran

Tej dilemi so se posvetili tudi razpravljalci v sklopu letošnje konference Življenje z rakom po raku, ki so tokrat pod drobnogled vzeli evropski načrt boja proti raku v praksi. 

Ob tem je izvršna direktorica združenja bolnikov z limfomom in levkemijo L&L ter predsednica OnkoNet Kristina Modic po eni strani izpostavila dobrobiti treh presejalnih programov (Dora, Zora in Svit), po drugi strani pa opozorila na nekatere rake, ki jih še vedno diagnosticirajo šele potem, ko so ti že v napredovalih stadijih. Posledično so pobude o uvedbi novih presejalnih programov toliko aktualnejše, »ob tem pa se, seveda, odpirajo dodatna, kompleksnejša vprašanja, med katerimi je tudi pravica do pozabe.«

Diagnoza rak že dolgo ne velja več za smrtno obsodbo, kajti presejalni programi, vedno boljša diagnostika in novi načini zdravljenja so pripomogli, da so se onkološka obolenja prelevila v obvladljive kronične bolezni, pri katerih je, če so prepoznane dovolj zgodaj, možna tudi ozdravitev. A posledično se porajajo novi problemi – ko se nekdo, ki mu je uspelo premagati raka, želi vrniti v običajno življenje, a pri tem trči na številne nepričakovane ovire ...

Dileme so resne in vse prej kot zanemarljive, zato je na ravni EU vse več govora o uvedbi priporočil za uresničitev pravice do pozabe; ta priporočila naj bi po vzoru držav, ki se jim je sprejetje te pravice zdelo nuja in so to že udejanjile, zaživela v prihodnjih desetih letih. Zakaj? »Zato, ker ozdravljeni pacient ne sme biti diskriminiran samo zato, ker je nekoč imel raka. Pacienti, ki so jim zdravniki po končanem zdravljenju povedali, da so ozdravljeni in da na bolezen in z njo povezane težave lahko pozabijo, v resnici v življenju naletijo na številne težave, povezane prav s prebolelo boleznijo. In zato, ker pri reševanju teh težav nimajo ustrezne podpore, vsaj ne povsod, je nujno, da se to uredi na ravni Unije,« je v sklopu konference poudarila dr. Francoise Munier iz Francije, nekdanja direktorica Evropske organizacije za raziskave in zdravljenje raka (EORTC).

Priporočila za uresničitev pravice do pozabe, ki je že dobila domicil v Franciji, državah Beneluksa, Italiji, Romuniji, na Portugalske, Irskem in Cipru, naj bi na ravni EU zaživela najkasneje v desetih letih.

Argumenti za sprejetje pravice, ki bo omejila diskriminacijo nekdanjih bolnikov

Jaka Cepec
Jaka Cepec

In kakšen je uvid v tovrstno rešitev na Slovenskem? Skozi prizmo razprave na nedavni konferenci se ponuja nemalo poti do rešitve, pri čemer pa je bistvenega pomena, da nujo po njenem sprejetju dojamejo vsi odločevalci.

Oziroma, kot ugotavlja izr. prof. dr. Jaka Cepec z Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani ter predsednik izvršnega odbora združenja L&L, ki je v tej vlogi tako predstavnik pacientov kot tudi združenj bolnikov: »Uvedba tega instituta ni zapletena. Nekdo mora vzeti v roke list papirja in nanj napisati zelo preprosta pravila igre, poiskati poslansko skupino, ki bo to sposobna spraviti v parlamentarno obravnavo in potem to urediti v praksi. Težko je najti nekoga, ki bi nasprotoval pravici do pozabe – kar pomeni, da tisti, ki bi morda vendarle lahko nasprotovali, bodisi ničesar ne vedo o tej pravici bodisi jih ta ne zanima.«

Zato Jaka Cepec zakonodajni postopek z vidika udejanjanja pravic pacientov ocenjuje »kot preprost postopek, ki ga je mogoče izvesti z nekaj dobre volje. Kot predstavnik znanosti pa vidim kopico resnih težav: v resnici ne vemo, koliko je tako imenovane ekonomske toksičnosti oziroma ekonomskih posledic bolezni, kajti tega pri nas ne raziskujemo – zato, ker nas je premalo takih, ki bi to hoteli raziskovati, pa tudi zato, ker se to pri informacijski pooblaščenki takoj izjemno zaplete. Zelo težko je namreč pojasniti, da znanost potrebuje dostop do podatkov. Ker teh podatkov nimamo, je težko reči, ali za nekoga, ki je pri 18 letih zbolel za akutno levkemijo, to posledično pomeni boljše ali slabše ekonomsko stanje, boljšo ali slabšo izobrazbo. Tega preprosto ne vemo.«

Zato dr. Cepec poudarja, da gre pri pravici do pozabe za pravico do omejitve diskriminacije, kajti »celotno zavarovalništvo deluje na aktuarstvu, aktuarstvo pa deluje na diskriminaciji. Kot družba se moramo odločiti, katere diskriminacije so dovoljene in katere ne. Če smo znanstveno natančni in izhajamo iz tega, kar pravijo zdravniki – da je pri nekom, ki je prebolel raka, verjetnost, da bo kasneje v življenju spet zbolel, bistveno večja –, bi morda aktuarji, če bi imeli na voljo prave podatke, izračunali, da to ni problem. Če pa gre še vedno za problem, pa gre z vidika zavarovalništva za smiselno diskriminacijo – in takrat se moramo odločiti, ali bo stroške te diskriminacije, ki jo kot družba verjetno želimo prepovedati, prevzela socialna država z jamstvom za tovrstna posojila, ali pa je to pač stvar zasebnega sektorja. Z vidika pacientov je zadeva preprosta: napišimo osem členov in sprožimo postopek!«

Izr. prof. dr. Jaka Cepec, Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani, predsednik izvršnega odbora združenja L&L:

Celotno zavarovalništvo deluje na aktuarstvu, aktuarstvo pa deluje na diskriminaciji. Kot družba se moramo odločiti, katere diskriminacije so dovoljene in katere ne.

 

Preprečevanje poznih posledic zdravljenja

Lorna Zadravec Zaletel
Lorna Zadravec Zaletel

Kot nakazujejo izkušnje pacientov, pri nas ne gre toliko za problem tako imenovane ekonomske toksičnosti, ampak so pogostejše drugačne, zakritejše oblike diskriminacije, ki so lahko prisotne na vseh področjih življenja, najpogosteje pa pri iskanju zaposlitve, kjer lahko pride do kratkega stika tudi zaradi možnosti poznih posledic zdravljenja raka v otroštvu.

Kot pojasnjuje doc. dr. Lorna Zadravec Zaletel, vodja ambulante za sledenje poznih posledic zdravljenja raka, so pred 15 leti v sklopu programa, ki ga financirala javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS), začeli s sledenjem posameznikov v starosti do 30 let, predvsem bolnikov z nehodgkinovim ali hodgkinovim limfomom, kajti ta skupina bolnikov z rakom ima največ poznih posledic zaradi kombiniranega zdravljenja, kemoterapije, obsevanja ...

»Glede poznih posledic zdravljenja raka v otroštvu je narejenih veliko študij, kajti vemo, da ima približno tri četrtine mladih, ki so preboleli raka, eno ali več okvar kateregakoli notranjega organa. Danes je zdravljenje manj agresivno. Še pred 30 leti smo obsevali 60 odstotkov otrok, zdaj je ta delež le še 30-odstotni, je pa zato kemoterapija intenzivnejša. Petletno preživetje otrok z rakom v Sloveniji je 86-odstotno, kar nas uvršča med najrazvitejše države v Evropi, a posledično je več tudi tistih, pri katerih lahko pričakujemo pozne posledice. Uporaba novejših načinov zdravljenja povzroča manj poznih posledic – bomo pa potrebovali čas, da bomo to tudi nedvoumno dokazali,« pojasnjuje specialistka onkologije z radioterapijo.

»Z zdravim načinom življenja lahko precej zmanjšamo posledice zdravljenja, kajti najpogostejši vzrok pozne umrljivosti – po več kot desetih letih od končanega zdravljenja – so sekundarni tumorji, marsikaterega od novih tumorjev pa je mogoče preprečiti z zdravim načinom življenja. Drugi vzrok so srčno-žilne posledice – a tudi na zdravje srca in žilja lahko vplivamo z zdravim življenjem,« dodaja zdravnica.

Sicer pa po prepričanju dr. Lorne Zadravec Zaletel v tem kontekstu velja opozoriti tudi na intelektualni upad, »predvsem pri posameznikih, ki potrebujejo zdravljenje z obsevanjem glave, kar ni majhna populacija, kajti kar 20 odstotkov raka pri otrocih je rak na možganih, medtem ko je ta bolezen pri odraslih redka. Pred več kot 30 leti so z obsevanjem zdravili tudi otroke z levkemijo in v naši ambulanti se zdaj srečujemo s težavami, kot so upočasnjen razvoj in kognitivni upad – tudi po 40 ali 50 letih, ko ljudje nenadoma ne zmorejo več opravljati dela, ki so mu bili prej zlahka kos. To je zelo pomembna posledica. Mnogi ne zmorejo doseči izobrazbe, ki bi jo sicer lahko pridobili; potem ne dobijo zaposlitve in tudi njihov socialno-ekonomski položaj je posledično slabši ...«.

Doc. dr. Lorna Zadravec Zaletel, vodja ambulante za sledenje poznih posledic zdravljenja raka, Onkološki inštitut Ljubljana:

Še pred 30 leti smo obsevali 60 odstotkov otrok, zdaj je ta delež le še 30-odstotni, je pa zato kemoterapija intenzivnejša. Petletno preživetje otrok z rakom v Sloveniji je 86-odstotno, kar nas uvršča med najrazvitejše države v Evropi, a posledično je več tudi tistih, pri katerih lahko pričakujemo pozne posledice. Uporaba novejših načinov zdravljenja povzroča manj poznih posledic – bomo pa potrebovali čas, da bomo to tudi nedvoumno dokazali

 

Posledice dvoreznega meča, ki visi nad zdravniki medicine dela ...

Metoda Dodič Fikfak
Metoda Dodič Fikfak

In kako na tovrstne izzive odgovarjajo zdravniki, specialisti medicine dela, prometa in športa, ki prižigajo bodisi zeleno bodisi rdečo luč za zaposlitev?

»Diskriminacija, ki izvira iz prebolele onkološke bolezni – tako imenovana ekonomska toksičnost – pri nas ni tako zelo izrazita. Obstajajo pa druge, veliko bolj prikrite oblike diskriminacije, na katere prav tako velja opozoriti. Ena od njih je pridobivanje ustrezne zaposlitve. Za ljudi, ki so preboleli raka, bi morali poskrbeti že veliko prej; ne šele takrat, ko začnejo iskati službo ali takoj zatem, ko so naredili šolo, ampak že v sklopu ambulante za sledenje poznih posledic zdravljenja raka. Morali bi jim svetovati, jih pomagati tudi pri poklicnem usmerjanju, jim zagotoviti podporo pri iskanju možnosti v življenju,« je prepričana prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa (KIMPDŠ). 

Kar se tiče pregledov pred zaposlitvijo pri zdravniku medicine dela, dr. Metoda Dodič Fikfak ocenjuje, da »se stanje sicer izboljšuje, vendar še vedno ni dobro. Specialist medicine dela ima podpisano pogodbo z delodajalcem in njegova naloga je odločanje o trajni delazmožnosti. Zdravnik mora torej predvideti, kaj se z zmožnostjo za delo pri posamezniku, glede na njegove bolezni, lahko zgodi v prihodnosti. In to je dvorezni meč, kajti zdravnik je pod pritiskom delodajalca, da pozitivno mnenje za službo da le zdravemu človeku; že to je diskriminacija. Če pa ne naredi tako, lahko sledi sodni postopek. Zgodilo se je že, da je delodajalec tožil zdravnika, ker je ta dal pozitivno mnenje nekomu, ki je po zaposlitvi zelo hitro odšel v dolgotrajni bolniški stalež ...«. 

Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa je prepričana, da bi zdravnik medicine dela moral biti svetovalec, ne odločevalec, »a tega z zakonodajo še nismo uveljavili«. 

Znanje specialistov medicine dela se po njenem prepričanju izboljšuje, zato je posledično tudi manj tako imenovanih odločanj pod številko dve, »kar pomeni, da zdravnik ne napiše več, da pacient, ki je prebolel raka, ni zmožen za delo, ampak da je sposoben za delo pod določenimi pogoji. Če pri tem kot enega izmed pogojev navede, da kandidat za zaposlitev ne sme biti v stiku s karcinogenimi snovmi, posredno pove, da je človek prebolel raka. Mimogrede: to, da človek ne sme delati s snovmi, ki povzročajo raka, je treba napisati za vsakogar – razlika je le v tem, da tega ne zabeležiš pod dvojko.«

Zato se je vodstvo kliničnega inštituta za medicino dela pri informacijski pooblaščenki pozanimalo, ali in kaj sme zdravnik pisati pod številko dve. »Nedvoumnega odgovora ni. Informacijska pooblaščenka meni, da tega ne smemo pisati tako, da bi bilo mogoče prepoznati, za katero bolezen gre – ni pa predlagala konkretne rešitve.«

Zato je po prepričanju Metode Dodič Fikfak pot do tega, da bi bili posamezniki po preboleli bolezni – pa pri tem ne gre le za posameznike, ki so preboleli raka – popolnoma odrešeni stigme in da bi se specialist medicine dela prelevil v svetovalca, še dolga.

»Treba pa je izpostaviti tudi našo odgovornost, da bolnikov, ki so preživeli raka, ne zaposlujemo v industrijah, ki lahko povzročijo isto ali podobno rakavo bolezen. Nekaj najhujšega je, da je v naši industriji še vedno zelo veliko karcinogenov, nimamo pa nobene evidence o snoveh, ki povzročajo raka, s katerimi delajo v posamezni industrijski panogi. Prav tako ni nikakršnega nadzora nad tem, kdo dela s katerim kancerogenom, znanje o teh snoveh pa je izjemno pičlo oziroma nikakršno,« opozarja prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, ki meni, da ta večplastni problem ne zahteva le zdravniškega znanja, ampak ozaveščenost in angažma celotne družbe.

Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa (KIMPDŠ):

Zdravnik medicine dela danes ne napiše več, da pacient, ki je prebolel raka, ni zmožen za delo, ampak da je sposoben za delo pod določenimi pogoji. Če pri tem kot enega izmed pogojev navede, da kandidat za zaposlitev ne sme biti v stiku s karcinogenimi snovmi, posredno pove, da je človek prebolel raka.

 

Sicer pa specialistka medicine dela Metoda Dodič Fikfak opozarja, da reševanje tako kompleksnega problema, kot je odločanje o delazmožnosti človeka po preboleli težki bolezni, zahteva odločanje o vsakem posamezniku posebej. »Vse je v veliki meri odvisno od znanja človeka, ki sprejema tovrstne odločitve. Tudi če na prvi stopnji zdravnik medicine dela po oceni pacienta določi omejitev, ki se ne zdi utemeljena, ima pacient možnost pritožbe. Bojim pa se, da ljudje s to možnostjo niso seznanjeni, ne dovolj in ne ustrezno.«

Kadar pa se pacient odloči za pritožbo, to obravnava posebna zdravniška komisija. Ta je, kot izpostavlja predstojnica KIMPDŠ, sestavljena iz strokovnjakov na tem področju, ki obravnavajo bolj specifične probleme, zato po njenem prepričanju obstaja bistveno večja verjetnost, da bo ocena drugačna. 

»Tako so, denimo, pred kratkim pri združenju Europa Donna želeli pridobiti strokovno mnenje za žensko po amputaciji obeh dojk z vsadki. Želela je ostati v svojem poklicu, v katerem so obvezni del borilne veščine. Zastavljalo se je vprašanje, ali je pri treningu in izvajanju borilnih veščin verjetnost, da pride do rupture silikonskega vsadka, večja – in  prvostopenjski zdravnik je odločil, da je verjetnost za tak dogodek večja. Iz omenjenega združenja so me potem poklicali in me prosili za strokovno pomoč; zadevo sem proučila, se pozanimala, prebrala strokovno literaturo – in pokazalo se je, da je to tveganje tako majhno, da s tem, ko napišeš, da za kaj takega ni sposoben, človeku preprosto ne moreš zapečatiti usode. Seveda sem svetovala, naj se pritožijo.«

Takih specifičnih situacij je ogromno in pri vsaki posebej je nujno individualno odločanje, zato Metoda Dodič Fikfak poudarja: »Vedno je treba tehtati – ne pri tem, da z deset- ali še manj promilno verjetnostjo zdravnik zaščiti sebe, če se bo nekaj zgodilo slučajno, ne zaradi udarca – in gledati na človeka kot na celoto. Zdravnik se mora zavedati, kaj bo človeku povzročil, ko mu bo napisal, da ni sposoben za določeno delo, kajti s tem mu vzame kariero, možnost napredovanja, življenjski smisel ...«.

Tudi če na prvi stopnji zdravnik medicine dela po oceni pacienta določi omejitev, ki se ne zdi utemeljena, ima pacient možnost pritožbe. Bojim pa se, da ljudje s to možnostjo niso seznanjeni, ne dovolj in ne ustrezno.

 

Ko se zavarovalnici ne zdi vredno niti odgovoriti, je čas za ukrepanje

Iva Dimic
Iva Dimic

In kakšne so pri nas možnosti za pospešeno uresničitev zakonodajne rešitve, s katero bi udejanjili pravico do pozabe in tako posameznikom, ki jim je uspelo premagati hudo bolezen, omogočiti življenje brez diskriminacije, ki jo banke ali zavarovalnice še vedno s takšno lahkoto vgradijo v posojilne pogodbe in zavarovalne police?

»Mogoče nimam moči, a sem vztrajna. In ker sem tudi sama prestala preizkušnjo s to boleznijo, dobro vem, s čim se srečujejo bolniki z rakom oziroma tisti, ki so ga preboleli, zlasti mlajši. Odkar sem prvič slišala za pravico do pozabe, sem prepričana, da je na to treba opozarjati. Ko sem se v državnem zboru ozrla okrog sebe, sem videla, da kolegi, ki so prav tako preboleli raka, o tem nočejo javno govoriti. Rak je očitno tudi v politiki še vedno tabu tema, zato je dozorela odločitev za ustanovitev pododbora za spremljanje rakavih obolenj v Sloveniji; obdobje novega koronavirusa je ta odbor sicer omejilo v delovanju, a kljub temu se mi zdi, da smo z nekaterimi temami pripomogli k promociji zdravega načina življenja, k ozaveščanju o pomenu pravočasnega zdravljenja in, nenazadnje, tudi k prepoznavnosti državnega programa za obvladovanje raka,« ocenjuje poslanka Iva Dimic.

Zato je v tem tednu spet aktualen ponovni poziv poslanskim skupinam k ustanovitvi tega pododbora, ki naj bi deloval tudi v novi zasedbi državnega zbora. Zakaj? 

»Ker se mi zdi prav, da tak odbor deluje, saj lahko še dodatno pripomore k ozaveščanju. Vprašanje je, koliko ljudje, na primer, sploh vedo o tem, kaj je pravica do pozabe,« poudarja Iva Dimic, ki je ob ukvarjanju s tem vprašanjem ugotovila, da nekateri posamezniki, ki so preboleli raka, resda dobijo posojilo, »vendar niti ne zaznajo, pod kakšnimi pogoji so posojilo dobili. Tako je, denimo, gospod po preboleli levkemiji do posojila sicer prišel brez težav – a višina zavarovanja posojila je bila za približno 80 evrov dražja od običajnega. S sprejetjem družbene pogodbe o pravici do pozabe pa želimo dati možnost vsem, tudi prebolelim, da dobijo dostop do posojila pod enakimi pogoji kot drugi državljani, brez višje zavarovalnine.«

Kakšne so torej možnosti za uresničitev spoštovanja pravice do pozabe pri nas?

Poslanka Iva Dimic je konec minulega leta spodbudila vlado k intenzivnejšemu reševanju tega problema in s tem k zagotovitvi enakih pravic tudi za bolnike z rakom oziroma za številne posameznike, ki so raka premagali in ozdraveli. 

»Odgovor je bil dokaj splošen, češ da se tovrstni dokument pripravlja v sklopu Evropske komisije in da Slovenija to podpira tudi v sklopu državnega programa za obvladovanje raka. Mislim, da omenjena družbena pogodba – to besedno zvezo je lepo slišati, saj pomeni, da se dogovorimo, pod kakšnimi pogoji, kako in kdaj bomo to udejanjili, tudi v dogovoru z zavarovalnicami – preprosto mora obstajati tudi pri nas.« 

Po lanski konferenci Življenje z rakom po raku je Iva Dimic za razlago prosila eno izmed večjih slovenskih zavarovalnic, ki deluje na mednarodni ravni, »v prepričanju, da bom dobila pojasnilo, kakšna je njihova rešitev. Toda tega podatka nisem dobila. Zato sem še toliko bolj prepričana, da je treba nekaj ukreniti glede sprejetja pravice do pozabe, istočasno pa ljudi ozavestiti, da je tisto, k čemur stremimo (nekdanji) bolniki z rakom, zgolj enakovredna obravnava – tudi pri življenjskem zavarovanju. Ker imam še dva šoloobvezna otroka, sem se želela zavarovati, a mi je zavarovalni agent dejal, naj na to kar pozabim. In mislim, da to ni pravi odgovor.« 

Po trdnem prepričanju poslanke Ive Dimic – in številnih predstavnikov civilne družbe ter medicinske stroke – je tudi v Sloveniji napočil čas, da družba pravico do pozabe omogoči vsem, v čim večji možni meri.

Iva Dimic, poslanka:

Ker sem tudi sama prestala preizkušnjo s to boleznijo, dobro vem, s čim se srečujejo bolniki z rakom oziroma tisti, ki so ga preboleli, zlasti mlajši. Prepričana sem, da je tudi pri nas treba nekaj ukreniti glede sprejetja pravice do pozabe, istočasno pa ljudi ozavestiti, da je tisto, k čemur stremimo (nekdanji) bolniki z rakom, zgolj enakovredna obravnava – tudi pri življenjskem zavarovanju. Ker imam še dva šoloobvezna otroka, sem se želela zavarovati, a mi je zavarovalni agent dejal, naj na to kar pozabim. In mislim, da to ni pravi odgovor.

 

Portreti in videi: Diana Zajec; simbolični fotografiji: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.



Značke

Pravica do pozabe - rak

 

Najbolj brano

logotip

 

Video

video ikona