Značka: Metoda Dodič - Fikfak

Značka: Metoda Dodič - Fikfak

Ukrepi

Velikonočno obarvana sporočila zdravnikov, ki (naj) se vas dotaknejo

Epidemije, ki je s postopnim upadanjem okužb z novim koronavirusom pri nas najverjetneje že dosegla vrh, še ni konec. Je pa v teh dneh, zaznamovanih ne le s prebujajočo se pomladjo, ampak tudi z upanjem in simboliko novega začetka, vendarle mogoče zaznati konkretno prelomnico, od katere bo odvisno, kako hitro se bomo spet lahko vrnili v običajne življenjske tirnice, ki jih pogrešamo – tako kot hrepenimo po stiku z vsemi najdražjimi, od katerih smo v času epidemije »odrezani«. Kdaj se bo to zgodilo, ni odvisno le od vlade ali od zdravnikov, ki se borijo za življenja bolnikov z najtežjo obliko bolezni COVID, ampak tudi oziroma predvsem od nas samih – vsakdo mora prevzeti odgovornost za svoje ravnanje in se zavedati, da tako pomaga izrisovati krivuljo obolevnosti, za katero vsi upamo, da bo kmalu izginila iz našega vsakdana.

Skrb za čisto okolje

Domačini v bližini Salonita Anhovo, kjer je breme mezotelioma 100-krat višje kot drugod, opozarjajo: »V 20 letih je med nami zbolelo ali umrlo več kot 2500 ljudi! Vam to res še ni dovolj?«

»Eno je stanje na papirju, povsem nekaj drugega pa je stanje v resničnem življenju,« je na izredni seji občinskega sveta v Kanalu ob Soči občinska svetnica Anastazija Makorič Bevčar dodala ob rob več kot pet ur trajajočemu nizanju strokovnih pojasnil in iskanju verodostojnih odgovorov na vprašanje, zakaj država še vedno dopušča onesnaževalsko pohabljanje srednje Soške doline in zbolevanje njenega prebivalstva. Gospa zelo dobro ve, o čem govori: zaradi najhujše oblike raka, mezotelioma, ki je v Sloveniji redek, na območju delovanja Salonita Anhovo pa eden najpogostejših, so v njeni družini izgubili tri sorojence, četrti je umrl zaradi raka na pljučih. Izredni občinski seji bo danes, natanko teden dni kasneje, v 130 kilometrov oddaljeni Ljubljani sledila izredna seja v državnozborski stavbi, kjer bodo člani dveh parlamentarnih odborov, za zdravstvo ter za infrastrukturo, okolje in prostor, razpravljali o isti temi.

Skrb za čisto okolje

Zakaj 314 zdravnikov odločno zahteva hitre in učinkovite ukrepe za zaščito srednje Soške doline, v kateri ljudje zbolevajo in umirajo zaradi izpustov Salonitove (so)sežigalnice

»V naši ambulanti ima večina pacientov priznano poklicno bolezen zaradi azbesta, v zadnjih 20 letih jih je 82 zbolelo za mezoteliomom, zelo agresivnim rakom pljučne ali trebušne mrene, pri katerem je preživetje kljub sodobnemu zdravljenju krajše od 18 mesecev. Če bi bila naša ambulanta taka kot povprečna slovenska ambulanta, bi v teh letih omenjeno diagnozo dobil en sam bolnik. In če bi odgovorni ob spoznanjih o škodljivosti azbesta ravnali etično, ne bi prišlo do tako grozljivih posledic in po nepotrebnem izgubljenih življenj, pri čemer naj poudarim, da za mezoteliomom zbolevajo tudi mnogi domačini, ki nikoli niso bili zaposleni v Salonitu,« poudarja Nevenka Mlinar, ki kot zdravnica splošne medicine dela v Desklah, v nekdanji obratni ambulanti tovarne Salonit Anhovo, ki je zdaj v lasti Italijanov in Avstrijcev. Ker Mlinarjeva ne želi dopustiti nadaljevanja omenjene zgodbe, v kateri sicer ni več izdelovanja azbest-cementnih izdelkov, se pa iz Salonitovega dimnika še vedno kadi, zaradi sežiganja oziroma sosežiganja odpadkov, med katerimi je le slaba tretjina slovenskih, se je skupaj s stanovskimi kolegi, ki skrbijo za zdravje prebivalcev širše goriške regije, odločila za ukrepanje.

Ukrepi

»V Sloveniji ustvarjamo invalide!« opozarja prof. dr. Metoda Dodič Fikfak v pogovoru o okoljskih in drugih prezrtih grožnjah za zdravje slovenstva, ki jih ilustrira z številnimi konkretnimi primeri

Zdravstveni in okoljski problemi so tesno prepleteni, zato bi v Sloveniji ukrepanje v smislu izboljšanja pogojev za zdravo življenje in bivanje moralo postati bistveno bolj usklajeno, kot je v resnici. Problemov je ogromno, pri odgovorih pa kaj hitro zmanjka manevrirnega prostora. Kako je mogoče, da pri nas ne priznavamo poklicnih bolezni, čeprav delodajalci z vztrajanjem pri neustreznih pogojih za delo ustvarjajo invalide? Zakaj se dopušča, da tovarne in podjetja tako rekoč sama ocenjujejo, da njihova dejavnost ne predstavlja tveganja in nevarnosti za zaposlene ali za bližnje prebivalce? Zakaj nimamo neodvisne institucije, ki ne bi podlegala pritiskom in bi brez dlake na jeziku povedala, kaj vse v tej slovenski zimzeleni zgodbi je v resnici bolj črno kot zeleno?

Skrb za čisto okolje

Zakaj meritve in analize po onesnaženjih in nesrečah, kakršna se je zgodila v Podskrajniku, nikoli ne pokažejo prave slike?

Teden dni je minil od požara v proizvodnem obratu v Podskrajniku in danes naj bi na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) prejeli rezultate meritev produktov gorenja; z izsledki bodo javnost seznanili v začetku prihodnjega tedna. Prebivalci območja, ki ga je zajel dim, ki se je širil med požarom, pa so, razumljivo, zaskrbljeni. Je skrb upravičena? Kaj v tej in podobnih zgodbah ostaja spregledano?

Rehabilitacija in socialna varnost

Bolniki z rakom: najprej jih prizadene bolezen, potem pa še sistem

V resnici si je težko predstavljati, na kako neverjetne in nepredstavljive ovire v sistemu, ki naj bi mu prvenstveno nudil zaščito, naleti človek, ko resno zboli. Ko ustaljeni tok življenja njega in njegovih bližnjih nenadno in nepričakovano povsem preusmeri težka, nepredvidljiva bolezen, pri čemer je izid te življenjske preizkušnje včasih nemogoče napovedati. Kot da že diagnoza sama po sebi ne bi bila dovolj stresna in boleča, se začno kopičiti številne dileme, težave in vprašanja, odgovori pa se vse prepogosto izgubijo v sistemskem labirintu, za katerega se zdi, kot da bi bil ustvarjen za zapletanje, oteževanje in krajo upanja v času, ko je pravzaprav upanje tisto edino, kar sploh še ostane človeku v stiski. Kot da breme bolezni samo po sebi ni dovolj, ampak mora nastala razpoka v življenju dobiti odmev še v izgubi socialne varnosti.