Nevenka Mlinar: Želimo si, da se zgodba iz Anhovega ne bi ponovila še kje drugje v Sloveniji ...

Nevenka Mlinar je prepričana, da jo kodeks zdravniške etike zavezuje k opozarjanju tudi na tovrstna, z onesnaževanjem pogojena tveganja – in tako ji je uspelo spodbuditi izjemen odziv stanovskih kolegov, ki od odločevalcev – še vedno! – pričakujejo, da se bo v novi uredbi o sežiganju odpadkov tudi pri nas dovoljene mejne vrednosti izpustov izrazito znižalo in s tem zmanjšalo zdravstveno ogroženost prebivalstva.

Nevenka Mlinar dela na območju, na katerem, kot je pred nekaj dnevi znova poudarila v pogovoru za zdravstveni portal, prebivalci onesnaževalski industriji plačujejo največji davek: z zbolevanjem za mezoteliomom in rakom pljuč, z veliko prezgodnjim ugašanjem življenj. 

»V naši splošni ambulanti v Desklah, ki je v bližini sosežigalnice Salonit Anhovo, se zdravijo mnogi, ki so zboleli zaradi vplivov okolja na njihovo zdravje. Mnogih bolezni in smrti ne bi bilo, če bi ravnali prav in ukrepali pravočasno. V obdobju med letoma 2000 in 2019 je bilo v naši ambulanti odkritih 450 rakavih obolenj, potem še 24 v letu 2020 in lani 20, pri čemer ne upoštevam nemelanomskega kožnega raka. Zdravniki ne pričakujemo, da se bo stanje izboljšalo, kajti ti ljudje bodo vse življenje imeli v telesu azbestna vlakna in čutili posledice ... Kot družba pa zagotovo lahko poskrbimo, da ne bodo še dodatno ogroženi zaradi izpustov iz sosežigalnic in jim omogočimo, da zaživijo v čistejšem okolju. Predvsem pa si želimo tega, da se zgodba iz Anhovega ne bi ponovila še kje drugje v Sloveniji.«

Več v spodnjem videu.

Metoda Dodič – Fikfak: Razvite družbe zmanjšujejo okoljska tveganja, Slovenija ne ...

»Glavni cilj delovne skupine, ki se pri zdravniški zbornici ukvarja s proučevanjem vplivov okolja na zdravje človeka, je opozarjanje, da se okoljski vplivi odražajo na tako imenovanem tveganju ozadja. To pomeni, da se tveganje za nekatere bolezni, predvsem za raka, zaradi okoljskih polutantov povečuje; tako umetno ustvarjamo okolja z različnimi tveganji za razvoj določenih rakavih obolenj,« pojasnjuje izr. prof. dr. Metoda Dodič – Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa.

Ob tem dodaja, da nabor velikega števila različnih polutantov pomembno vpliva na povečanje tveganja. »Dokaj neopazno, netransparentno se nekoliko poveča pojavnost raka, pljučnih bolezni, bolezni centralnega živčnega sistema. Temu pravimo tveganje okolja – in na ta skrita tveganja želimo opozarjati. Zelo razvite družbe pazijo, da se tveganja ozadja zmanjšajo, da ljudje za določenimi raki, za določenimi boleznimi zbolevajo redkokdaj, ne pa vse pogosteje. Zato želimo opozoriti, da imamo v Sloveniji okoljsko močno obremenjena območja – in da moramo paziti (in ne pozabiti!) tako na preteklo kot na sedanjo obremenjenost.«

Več v spodnjem videu.

Miran Brvar: Pri sežigu in sosežigu komunalnih odpadkov in blata iz čistilnih naprav se v ozračje sproščajo številne strupene snovi!

»Pri sežigu in sosežigu komunalnih odpadkov in blata iz čistilnih naprav se v ozračje sproščajo številne strupene snovi, na primer trdi delci, ultrafini delci, dušikovi oksidi, žveplov dioksid, rakotvorni dioksini in furani, policiklični aromatski ogljikovodiki, benzen in številne toksične kovine: živo srebro, svinec, kadmij, krom ... Tako izpusti sežigalnic in sosežigalnic povzročajo rakava obolenja bezgavk, pljuč, črevesja, onesnažen zrak pa je povezan tudi s številnimi drugimi boleznimi – aterosklerozo, srčnim infarktom, astmo, kroničnim bronhitisom, možgansko kapjo in tudi s prezgodnjo demenco,« je v opisu posledic učinkovanja polutantov na zdravje ekspliciten izr. prof. dr. Miran Brvar, vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo.

Med prebivalci v bližini Anhovega je zaradi azbesta predvsem več mezotelioma pa tudi več pljučnega raka. Kot ocenjuje dr. Brvar, pa je to območje premajhno za izvedbo statističnih raziskav, zato pojasni, da se pri podatkih, ki jih navaja, sklicuje na večje študije iz tujine. »In ti podatki zagotovo držijo!«

Več v spodnjem videu.

Marina Praprotnik: Pri otrocih bistveno večje tveganje za nastanek nevroloških bolezni, obolenj dihal ter prirojenih bolezni srca in obtočil

»Vse raziskave kažejo, da so otroci med najbolj ranljivimi in najbolj dovzetnimi za neugodne vplive iz okolja. Več časa preživijo zunaj; njihov minutni volumen dihanja na telesno površino je večji kot pri odraslih, tako da 'podihajo' več zraka kot odrasli – in tako pride v otrokovo telo tudi več onesnaževal,« pojasnjuje mag. Marina Praprotnik s Pediatrične klinike Ljubljana.

Kot dodaja pediatrinja, pa je tisto, kar otroke najbolj loči od odraslih in jih naredi ranljivejše, njihova osnovna biološka lastnost: rast in razvoj. V sklopu obeh izjemno kompleksnih procesov vsak dan, vsak teden nastane na milijone in milijone celic, ki se diferencirajo, migrirajo, se med seboj povezujejo ... »Nadzorujejo jih izjemno natančni nadzorni mehanizmi, ki pa so tudi zelo zelo dovzetni za neugodne okoljske vplive. Občutljivi so na težke kovine, trdne delce, ultrafine delce ... – in kot je dokazano tako v eksperimentalnih kot v epidemioloških raziskavah, to vpliva na razvoj organov pri otroku.«

Pri otrocih, ki živijo v bližini sežigalnic, je tveganje za nastanek nevroloških bolezni, obolenj dihal ter prirojenih bolezni srca in obtočil bistveno večje, pri čemer mag. Praprotnikova opozarja tudi na izsledke, po katerih so tudi še nerojeni otroci »dokazano zelo občutljivi za onesnaževala iz okolja, kajti ta lahko do nerojenega otroka pridejo prek mame, skozi placento.«

Več v spodnjem videu.

Andreja Kukec: Če bi oceno podali na podlagi trenutno razpoložljivih podatkov, bi bila to strokovna napaka

Doc. dr. Andreja Kukec s katedre za javno zdravje ljubljanske medicinske fakultete sodeluje v zdravstveni podskupini medsektorske delovne skupine, ki proučuje zdravstvene posledice onesnaževal, ki nastajajo pri sosežigu odpadkov v Anhovem.

»Naša, torej zdravstvena podskupina je v zadnjem letu proučila poročilo druge podskupine – tehnično-tehnološke stroke – in opozorila na številne vrzeli na tem področju. Konkretno se to nanaša na vhodne podatke, ki jih potrebujemo za oceno izpostavljenosti. Ko proučujemo vpliv okoljskih dejavnikov na tveganje za zdravje, je pomembno, da imamo na voljo podatke, ki morajo biti kakovostni.«

Kot pojasnjuje sogovornica, je na podlagi izmerjenih podatkov mogoče oceniti, kakšna je tako imenovana kumulativna doza – koncentracija oziroma mešanica snovi in čas izpostavljenosti. »Pri ocenjevanju škodljivih učinkov na zdravje pa je zelo pomembno, da poznamo tudi najvišje vrednosti in da vemo, koliko časa jim je okoliško prebivalstvo izpostavljeno. Kadar teh podatkov nimamo na voljo, se opiramo na ocenjene vrednosti, ki pa morajo temeljiti na strokovni podlagi, na drugi strani pa potrebujemo dobre 'vhodne' podatke onesnaževalcev – v konkretnem primeru tovarne – o tem, koliko časa obratuje, kdaj in zakaj prihaja do izpadov, kakšni sta količina in sestava odpadkov, kakšna je njihova tehnologija ... Pogledati je treba tudi širše: metodološke in geografske značilnosti, nenazadnje pa tudi družbene determinante na tem področju.«

Zato strokovnjaki, ki delujejo v sklopu zdravstvene podskupine, sporočajo: »Na podlagi trenutno razpoložljivih podatkov ne moremo podati ocene, ker bi bila to strokovna napaka. Za natančno, z dokazi podprto oceno učinkov na zdravje bi potrebovali natančnejše podatke. To pomeni, da ne izhajamo iz 24-urnih povprečij, ampak potrebujemo fino časovno in prostorsko ločljivost; na razpolago morajo biti polurni podatki, nakar glede na znanstveno literaturo pripravimo ustrezne kazalnike za verodostojno oceno izpostavljenosti – kajti pri 24-urnih vrednostih se najvišje vrednosti 'izbrišejo'.«

Tudi po njenem prepričanju bo sledenje tovrstnim podatkom pri nas treba temeljito prevetriti in izboljšati – in, seveda, zagotoviti ustreznejšo zakonsko podlago.

Več v spodnjem videu.

Ana Mavrič: Pri sežigu in sosežigu odpadkov sta nujna strog nadzor in spoštovanje evropskih standardov!

»Za nobeno sežigalnico ne moremo trditi, da je popolnoma varna, zato moramo ravnati odgovorno. Stroka je zelo jasna: če želimo zagotoviti bolj varen sežig, so nujni strog nadzor, dobre tehnološke rešitve v smislu čim nižjih izpustov in pravilna izbira lokacije,« je prepričana Ana Mavrič, specializantka javnega zdravja. 

Nova uredba je po oceni zdravnikov neustrezna – zaradi treh ključnih točk. 

Najprej zaradi tega, ker ne opredeljuje zgornje količine podeljenih koncesij, zato zdravniki opozarjajo na možnost preštevilnega podeljevanja koncesij in s tem spodbujanja uvoza odpadkov. 

Drugi problem predstavljajo merila izbora za sežigalnice za koncesionarje, ki, tako Ana Mavrič, »temeljijo na tem, kdo lahko s sežigom začne prej, kdo lahko sežiga več, kdo lahko sežiga ceneje in energetsko učinkoviteje. Menimo, da so ta merila popolnoma neustrezna in predlagamo, da je glavni kriterij najprimernejša lokacija, pri čemer je treba upoštevati vremenske razmere, zlasti veter, relief, poseljenost, posebnosti okolja (na primer onesnaževanja v preteklosti) ter prisotnost kmetijskih zemljišč in vodnih virov. Predvsem pa je treba upoštevati, kdo lahko zagotovi čim strožje in čim boljše tehnološke rešitve, da bo emisij čim manj.« 

In še tretji razlog: Evropska komisija je v letu 2019 sprejela nove zahteve glede mejnih vrednosti pri sežigalnicah, bistveno strožje od teh, ki trenutno veljajo v Sloveniji. Skrajni rok za uveljavitev je leto 2023. »Predlagamo, naj se v uredbi jasno opredeli, da morajo biti v naši državi standardi upoštevani, brez izjem, da je to treba narediti čim prej in da se ne upošteva skrajni minimum, s katerim bi zadostili tem zahtevam. In to mora biti osnova odnosa do našega okolja,« poudarja Ana Mavrič.

Več v spodnjem videu.

Lenart Škof: Demokracija mora varovati vse, ki so izpostavljeni nepravičnemu, arbitrarnemu ali načrtovanemu – s strani industrije ali morda neke države, ne vemo – onesnaževanju

»Včasih pozabljamo, da je demokracija sistem, ki temelji na etičnih, nenapisanih pravilih. Zakonodaja, predpisi, ukrepi so zgolj izvedba te etike – večkrat pa se zgodi, da zakonodaja ali ukrepi izgubijo tesno vez z etiko. Naloga demokracije je, da ščiti ranljive oziroma vse, ki so izpostavljeni nepravičnemu, arbitrarnemu ali načrtovanemu ravnanju, v konkretnem primeru onesnaževanju,« je prepričan prof. dr. Lenart Škof, predstojnik Inštituta za filozofske študije pri Znanstveno-raziskovalnem središču (ZRS) Koper.

Kot dodaja, je v zadnjem času veliko govora o problemih ozračja. »Govorimo o univerzalni pravici do čistega zraka in zdravega okolja, ki bi morala biti, tako kot pri vodi, zapisana v ustavi. Ti problemi so globalni. Govorimo o segrevanju, o požarih, smogu, peščenih viharjih, nenazadnje imamo tudi COVID z dihalnimi stiskami, imamo onesnaževanje v različnih okoljih. Gre za temeljni razcep med industrijo in kapitalom na eni in okoljem na drugi strani. Glavni problem je nepravična porazdeljenost obremenitve z nečistim zrakom.«

Drug problem pa so okolja, kot je Soška dolina, kjer, kot ocenjuje prof. dr. Lenart Škof, »del slovenskega prebivalstva nesorazmerno kruto, neetično – v preteklosti zaradi azbesta, zdaj še zaradi onesnaževanja na račun sežigalnice in sosežigalnice – plačuje 'davek', o čemer se moramo državljani začeti pogovarjati z vidika pravičnosti in etike.«

V kontekstu konkretnega problema, ki s tovarniškim onesnaževanjem, z izpusti polutantov pri sežigu in sosežigu odpadkov, načenja zdravje ljudi, pa profesor Škof spomni, da je demokracija ideja skupnosti, ki živi v pravični povezanosti – in ker to stanje nikoli ni idealno, je naloga demokracije, da zaščiti ranljive. »Demokracija je sistem, ki varuje pred arbitrarno silo, pred arbitrarnim nasiljem, tudi pred arbitrarnim onesnaževanjem; vse to se nam dogaja, na različnih koncih. Varovati mora vse, ki so izpostavljeni nepravičnemu, arbitrarnemu ali načrtovanemu – s strani industrije ali morda neke države, ne vemo – onesnaževanju.«

Več v spodnjem videu.