»Čigavo je okolje, v katerem živimo?,« je v uvodu v konferenco z naslovom »Vpliv kemikalij iz industrije na okolje in zdravje« retorično vprašal Uroš Macerl in nato spregovoril o izkušnjah, pridobljenih v dolgoletnem boju ne le s cementarno Lafarge, ampak »z njegovim večglavim zmajem – s predstavniki prava, piarja, sociale, gospodarstva in financ, politike, državnega aparata in sprevržene stroke, ki so, vsaj nekateri med njimi, vedno znova pripravljeni prodati dušo kapitalu«. Boj je bil dolgotrajen, pravica pa dosežena šele na ravni EU, potem, ko je Evropska komisija Sloveniji zagrozila z visokimi kaznimi. Zdaj Uroš Macerl v sklopu Eko kroga nadaljuje z aktivnim udejstvovanjem za boljši in bolj zdrav skupni jutri, z ozaveščanjem o škodljivih izpustih tovarn, ki uničujejo zdravje in življenja, kajti »živimo v času, ko je vse podvrženo kapitalu, ki je prepričan, da je njegovo tudi okolje«. 

Gospodarska rast je po Macerlovem prepričanju »kot 'nova vera' in izkoriščanje je sestavni del tega. Ključni problem današnjega časa je, da vse postaja blago – žal tudi zdravje naših otrok. In tu nastopi trenutek odločitve. Bomo to dopustili ali ne? Če želimo ohraniti zdravje okolja in ljudi, je treba ukrepati, treba je postaviti omejitve in poskrbeti za nadzor. Za to je pri nas sicer poskrbljeno, za to so zadolžene številne pristojne institucije in teoretično vse teče brez težav – v praksi pa vedno znova vidimo, da gre v resnici za povsem drugačno zgodbo.« Z zgodbo, ki nima nič skupnega z zakonitostjo, etiko in skrbjo za zdravje državljanov.

Zapriseženi okoljevarstvenik, trdno prepričan, da se je proti takemu dogajanju pomembno in vredno boriti, opozarja na trend, v katerem je civilna družba odrinjena od soodločanja pri sprejemanju ukrepov, ki vplivajo na življenje vseh nas. »Kot ovčerejec vem, da tedaj, ko se zajedalci preveč namnožijo, nastane problem, saj uničijo svojega gostitelja,« je metaforičen Macerl. Kdaj in zakaj smo torej po njegovi oceni postali zajedalci na planetu? Dejavniki, ki vplivajo na to, so po Macerlu trije: nenehno rastoče število prebivalstva na globalni ravni, sodobni način življenja in industrija.

V Zasavju tveganje za nastanek raka pljuč največje na Slovenskem – zakaj?

In prav industrija je bila tista, ki je bila vse predolgo trn v peti (ne le) Zasavcem, s stalnim, dolgoletnim zastrupljanjem njihovega okolja in zdravja z nevarnimi snovmi – in z nenehnimi zagotovili, da bo edino tako poskrbljeno za zaposlenost prebivalstva in za razvoj regije. Pri tem pa, jasno, omenjanje zastrupljanja z rakotvornim benzenom in drugimi nevarnimi snovmi ni bilo zaželjeno. A podatki so jasni: zdravstveno stanje prebivalcev Zasavja je najslabše, najbolj skrb vzbujajoče v vsej Sloveniji. Že pred desetimi leti je študija Zdravje za Zasavje nedvoumno pokazala, da je tamkaj tveganje za nastanek raka pljuč statistično največje na Slovenskem, tveganje pa se povečuje premosorazmerno z bližino virov onesnaževanja.

»V Zasavju je bilo zastrupljanje ljudi dopuščeno dolga desetletja. Prvi, ki so v 70. letih prejšnjega stoletja opozorili na vpliv onesnaženega okolja na zdravje otrok, so bili pediatri splošne bolnišnice Trbovlje. Tudi kasneje so posamezni zdravniki opozarjali na veliko obolevnost zasavskih otrok in odraslih, na zgodnjo umrljivost ... – in vedno znova so vladajoče elite s pomočjo kapitala vsa ta opozorila prekrile s statistiko, izgubljeno v tako imenovanem širšem vplivnem območju, in z donacijami,« trdi Macerl.

»Ljudje smo v zmotnem prepričanju, da država skrbi za zdravje državljanov, in v strahu za delovna mesta problem velikega onesnaženja doline poskušali izbrisati iz svojih misli in problem pomesti pod preprogo – tako, kot sta to naredili tudi lokalna oblast in država. Posamezniki, ki so na tovrstne probleme opozarjali, so bili deležni degradacije na delovnem mestu in pogosto osebnih žalitev ter celo groženj,« se Uroš Macerl ozira v preteklost, ki je klicala po aktivaciji civilne družbe, ne k sklanjanju glav in počasnemu, tihemu umiranju.

Ko država »pozabi« na zdravje državljanov

Opozorila zdravnikov niso ostala preslišana, kljub temu, da je tudi (ali zlasti) njih kapital s pomočjo lobijev, ki so mu zvesto stali ob strani, želel utišati. »Samo najbolj odločni in vztrajni so ostali glasni. Tudi zato, kot je dejal eden izmed njih, ker verjamejo, da njihovo poslanstvo ni samo v zdravljenju, ampak tudi v preprečevanju bolezni. Ljudje zdravnike od nekdaj spoštujemo in upoštevamo njihovo mnenje. In besede zasavskih zdravnikov so mnoge posameznike spodbudile k razmisleku o tem, ali lahko tudi sami s svojim glasom in udejstvovanjem pripomorejo k čistejši regiji,« pravi vodstveni predstavnik Eko kroga.

Ob tem se zaveda absurdnosti tega, da so se Zasavčani morali za vsaj kolikor toliko zdravo okolje boriti sami, »tako proti kapitalu kot tudi proti državi in mnogim njenim akreditiranim laboratorijem, ki so vedno znova zagotavljali 'dokaze', češ da sežiganje odpadkov ne bo škodovalo našim otrokom. Naleteli smo na vedno nova zavajanja, celo napačne preračune, 'pomotoma' izpuščene meritve, nepopolne in dogovorjene meritve, neakreditirane laboratorije ...«.

Vendar so pri Eko krogu vztrajali in v konkretnem primeru jim je uspelo – je pa še veliko podobnih okoljsko-alarmantnih zgodb, po vsej Sloveniji. »Problem je, ker družba zastrupljanje dopušča. Dokler bo beseda 'mejna vrednost' nekakšno potrdilo o nekrivdi in dovoljenje, da se človeka in naravo sme 'malce' zastrupljati, je zastrupljanje legalizirano. Tega se zavedajo številni posamezniki, ki se zadnja leta obračajo na nas, z vseh koncev Slovenije. Vsem je skupno to, da živijo v prekomerno obremenjenem okolju, ki načenja njihovo zdravje – toda emisije bližnjih tovarn ostajajo 'pod mejnimi vrednostmi', inšpekcija ne ukrepa in očitno tudi upravljavcem ne bo treba ukrepati, dokler bodo sami plačevali in naročali meritve emisij v okolje,« je realen Uroš Macerl. 

Ob tem opozori na številne škodljive nesmisle, ki jih naša ureditev dopušča – denimo to, da tovarna sama izbira izvajalca meritev in ga tudi plača; meritve se praviloma izvajajo približno pol ure; tovarna poskrbi, da v tem času ni prekomernih emisij in onesnaževanja, potem pa lahko vsaj nadaljnjih 8000 ur obratuje pod ščitom tako pridobljenih rezultatov meritev, ki so praviloma neoporečni oziroma »v mejah dopustnega«. Ceno za to plačujejo zaposleni v tovarni in okoliški prebivalci – s svojim zdravjem.

Macerl je na konferenci, ki se je letos že sedmič po vrsti odvijala v organizaciji Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo Interne klinike ljubljanskega Univerzitetnega kliničnega centra ter sekcije za klinično toksikologijo pri zdravniškem društvu, opozoril tudi na anomalijo v sistemu, po kateri agencija za okolje (ARSO) v postopke za oddajo okoljevarstvenih dovoljenj ne vključuje izvedencev medicinske in hidrometeorološke stroke. 

»V Sloveniji dobivamo okoljska dovoljenja, ki so prava katastrofa«

»Strah pred tem se je lepo pokazal tudi v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja za Lafarge Cement d. d. – čeprav bi z vključitvijo tovrstnih strokovnjakov lahko zagotovili večjo varnost ljudi pred onesnažili iz industrije in zanesljivejšo oceno vplivov na zdravje. Prav tako bi zdravstvena stroka morala pregledati tudi vsa že izdana okoljevarstvena dovoljenja in o njih podati mnenje, ki bi bilo zavezujoče za nadaljnje ukrepe ministrstva za okolje in prostor. Vendar se to ne zgodi, zato v Sloveniji dobivamo okoljska dovoljenja, ki so prava katastrofa. V primeru boja proti cementarni Lafarge smo sicer dobili tožbo zoper ARSO, vendar je jasno, da ne bo nihče odgovarjal, medtem ko je dovoljenje tovarni omogočilo milijonske zaslužke na račun zdravja Zasavčanov. In delo inšpektorjev? O tem ne kaže izgubljati besed. Inšpektor pride v tovarno, preveri meritve, ki so, jasno, 'v redu', v naslednjih primerih, ko pride do pritožb oziroma prijav, pa le še pokliče v tovarno in se od daleč prepriča, da je 'vse v redu',« je kritičen Macerl.

Tako je, denimo, po njegovih navedbah »inšpektorica pet let 'nasedala' meritvam cementarne Lafarge, pri katerih so podatke pridobili z nekalibrirano opremo, kar je tako, kot če bi si nekdo sam izdelal roza knjižico in jo pri kontroli prometa izročil policistu, nakar bi ta potrdil, da je dokument veljaven«.

Po Macerlovem prepričanju pa je v takšnih donkihotskih bojih, ki so smiselni in nujno potrebni, lahko odločilen glas zdravnikov. »Žal pa tudi zdravniki niso neodvisni in dovolj varovani, da bi si lahko brez izjeme privoščili javno pokazati na posamezno industrijo, ki s svojimi izpusti uničuje zdravje njihovih pacientov, saj vedno obstaja nevarnost, da bodo zaradi svojega angažmaja trpeli posledice. Vedeti pa moramo, da glas enega zdravnika, ki opozori na ogroženo zdravje zaradi izpusta določene snovi v okolje, pomeni veliko več kot glas množice posameznikov iz drugih strok.«

»Dimniki so v našem primeru ugasnili. Okoljskih problemov pa je še ogromno. Poglejmo samo nove uredbe, zakonodajo, za katero se zdi, kot da je ni pisalo ministrstvo za okolje, ampak ministrstvo za infrastrukturo. Negativnih mnenj strokovnih institucij politika pri zadnjih zakonodajnih spremembah sploh ni upoštevala. Zato ni nič nenavadnega, da se je na enem izmed okoljskih dovoljenj znašel podpis odgovornega, obrnjen na glavo – ta človek je lahko le tako izrazil protest zoper vsebino dokumenta, ki ga je bil prisiljen podpisati.« 

In proti takemu odnosu do narave in zdravja se bodo v Eko krogu borili tudi v prihodnje, zagotavlja prejemnik prestižne Goldmanove okoljske nagrade za Evropo.