Samo v EU vsako leto »pridelamo« več kot 2,5 milijarde ton odpadkov – in kar četrtino te mase, ki duši Zemljo, bi lahko bodisi reciklirali bodisi jo ponovno uporabili, vendar se to ne zgodi. Zato tako imenovani evropski teden zmanjševanja odpadkov, ki je letos – od danes do prihodnje sobote – posvečen ozaveščanju o preprečevanju nastajanja nevarnih odpadkov in napačnega ravnanja z njimi. 

Sicer je res, da danes vemo, koliko nevarne odpadne embalaže in materiala se nabere že v majhnih okoljih, kot so gospodinjstva, vendar zavedanje o skrbnem ravnanju s temi stvarmi še vedno marsikdaj ostane pozabljeno, spregledano. 

Nič nas ne stane, če v prihodnje pri vseh takih stvareh, pa naj gre za lake, topila, čistilna sredstva, za akumulatorje, motorna in jedilna olja, za elektronsko opremo in naprave, električne naprave in igrače, računalniške monitorje in pripomočke, nedelujoče telefone ali za zdravila, ravnamo previdno. In jih dosledno odnesemo tja, kjer lahko varno poskrbijo za njihovo uničenje.

Zdravila ne spadajo v školjko ali v smetnjak

Poglejmo, na primer, zdravila. V vsakem domu se jih, hočeš ali nočeš, slejkoprej nabere kar nekaj – in če gre vse po sreči, ostanejo neuporabljena, rok njihove uporabnosti se izteče. Kaj takrat narediti? Nikakor jih ne smemo stresti v straniščno školjko in jih preprosto odplakniti, niti jih ne smemo odvreči med navadne odpadke. Tako ravnanje se morda res zdi najmanj zapleteno, a povzroči resno škodo – pa ne zaradi enkratnega »prekrška«, ampak še vedno prepogostega ravnanja, ki na globalni ravni v našem okolju pušča zelo konkreten odtis.

Primer: pri danes tako zelo aktualnem pojavljanju na antibiotike odpornih bakterijskih sevov ne gre celotne krivdi pripisati le nekritičnemu predpisovanju in rabi antibiotikov, ampak tudi prisotnosti antibiotikov v odpadnih vodah, tudi zaradi še vedno nekritične uporabe antibiotikov v živinoreji, ki, v taki ali drugačni obliki, vedno znova, tudi s prehransko verigo, spet pridejo do človeka.

Skritih učinkovin v okolju, ki pridejo v naravo tudi po zaslugi neskrbnega ravnanja z njimi, je ogromno. In to je eno od področij, ki zagotovo zahteva konkreten premik v razmišljanju in posledično tudi v obnašanju in življenjski filozofiji. Če človek ve, da pri izpostavljenosti citostatičnim učinkovinam obstaja resno tveganje za nastanek mutacij DNK, ki lahko zakrivijo nastanek raka, bo zagotovo razmislil, kako ravnati s temi učinkovinami.

Vsako leto zmečemo v smeti na desetine ton zdravil

Kam torej z zdravili? Ne v odtok, ne v navadne smeti, ampak v zbirni center komunalnega podjetja ali v lekarno, kjer je zdravila mogoče oddati v posebne zbiralnike, vendar je pred tem treba prebrati navodila, iz katerih bo jasno razvidno, v kakšni obliki in kako lahko oddate te nevarne odpadke. Teh ni malo – v letih 2010 in 2011 so pri nas zbrali in uničili kar 72 ton odpadnih zdravil, predpisovanje farmacevtskih izdelkov in njihova (u)poraba pa eksponentno naraščata, premosorazmerno s spreminjajočo se patologijo.

Veliko je možnosti, s katerimi lahko pripomoremo k zmanjšanju polucije našega planeta. Vredno je začeti, z majhnimi koraki – več ko nas bo »korakalo«, lepša, bolj dišeča in omamna, predvsem pa bolj zdrava bo okolica, ki nas obdaja. In laže jo bomo ohranili lepo tudi za naše zanamce.