Značka: ekologija

Značka: ekologija

Dobro je vedeti

Na najbolj prizadetih področjih bo strokovno pomoč potrebovalo vse več ljudi, tudi zaradi akutnih črevesnih okužb – a to ni glavni razlog, zakaj mora dan solidarnosti v zdravstvu ostati normalen delovni dan

Razglasitev ponedeljka (14. avgust) za dela prosti dan – dan solidarnosti nosi v sebi izjemno simboliko, ki pa je bila v prenekaterem primeru več kot očitno nepravilno razumljena. Tako so, denimo, iz določenih bolnišnic že začeli sporočati, da bodo za ponedeljek napovedani rutinski posegi odpadli, bolniki – ti se tudi na tako imenovani rutinski poseg pripravijo, že zaradi osebne logistike, nenazadnje pa tudi zato, ker so bili nanj primorani nedopustno dolgo čakati – pa naj bi bili v kratkem obveščeni glede nadomestnega datuma. Tak pristop v razmerah, v katerih se je znašla Slovenija nasploh, predvsem pa prebivalci v naravni ujmi najbolj prizadetih območij, ki so ostali brez osnovne varnosti, brez imovine, brez strehe nad glavo, preprosto ni sprejemljiv.

Dobro je vedeti

Poskrbite za varnost in zdravje sebe in bližnjih, pomagajte starejšim in nemočnim, kajti že zdaj so porušeni številni mostovi, poplavljene, preplavljene in odplavljene so ceste, sprožili so se številni plazovi ...

Izredne razmere v državi, ki jih je povzročilo obilno deževje, in posledična ogroženost ljudi na območjih, kjer poplave in plazovi povzročajo največ nevarnosti in škode, zahtevajo izjemne ukrepe. To se ne nanaša le na ukrepe civilne zaščite in gasilskih enot, ampak tudi na ravnanje slehernega posameznika – med pisanjem članka oglašanje siren ne potihne, znova in znova se ponavlja predano odzivanje na klic na pomoč. Nasploh pa velja, da se je v takih razmerah treba izogibati gibanju po nevarnem območju; opozorilo se morda na prvi pogled zdi odvečno – toda v času instagrama in facebooka, ko marsikdo stremi k čim bolj izstopajočemu slikovnemu (samo)dokumentiranju, ne glede na nevarnost, je svarilo pred tovrstnim izpostavljanjem posameznikovega zdravja ali življenja povsem na mestu.

Skrb za čisto okolje

Kdaj bo Slovenija industriji končno pristrigla onesnaževalske peruti in dala prednost zdravju? Kdaj bo konec pretvarjanja? Vzorčni primer industrijske cone Laze: (občinska) politika versus civilna družba

Na objavo problemskega članka o dogajanju v industrijski coni Laze, neagilnosti odgovornih ter nemoči domačinov in okoljevarstvenikov – vse našteto je ob zadnjem požaru, ki je izbruhnil v sklopu livarne aluminija, dobilo še dodatno potrditev –, so se odzvali v kabinetu župana Mestne občine Kranj (MOK) Matjaža Rakovca. Po njihovi oceni so navedbe, s katerimi je Zdravstveniportal.si osvetlil ozadje dogajanja v tej okoljski tragediji, napačne in zavajajoče. Po drugi strani pa mednarodno društvo za zaščito okolja in narave Alpe Adria Green (AAG) izpostavlja, da MOK še vedno – čeprav je od seznanitve z ekološkim gordijskim vozlom industrijske cone v Lazah minilo že 18 let – vztraja pri »nepoznavanju in popačenju dejstev, ki nas žalostita, ne pa tudi presenečata. Sta pač plod dolgoletne demonizacije tistih, ki na probleme v Lazah (še) opozarjamo.«

Skrb za čisto okolje

V Lazah, ekološki bombi gorenjske prestolnice, je požar v livarni aluminija še dodatno ogrozil prebivalce, ki že sicer pospešeno zbolevajo za rakom, boleznimi dihal in parkinsonovo boleznijo. Bodo odgovorni končno ukrepali?

V industrijski coni Laze, ekološki bombi v Stražišču pri Kranju, je v teh dneh znova zagorelo. Do temeljev je pogorelo skladišče livarne aluminija Blisk. Aluminij je eksplozivna snov – in sogovornik Marko Špolad, okoljski aktivist in naravovarstvenik, član Civilne iniciative za zeleno Stražišče ter član upravnega odbora mednarodne organizacije za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green (AAG), sicer profesor matematike na škofjeloški gimnaziji, je prepričan, da ni veliko manjkalo, da na območju, kjer sva se pogovarjala o kalvariji tu stanujoče peščice še živečih nemih prič uničevanja tega lepega območja Slovenije, danes ne bi bilo ničesar več. Le lučaj proč od pogorišča so namreč ogromne plinske jeklenke – teh ogenj, ki se je razširil po eksploziji, po zaslugi hitre odzivnosti domačinov in gasilcev, ki so se nemudoma odzvali na klic na pomoč, k sreči ni zajel.

Skrb za čisto okolje

Sežig in sosežig odpadkov: zdravniki ponovno povzdignili glas in vzeli v bran življenja, ki jih pri nas s pomočjo zakonodajne zelene luči nemoteno ogrožajo okoljski onesnaževalci

V Avstriji tovarne, ki izvajajo sežig in sosežig, uporabljajo tako sofisticirano tehnologijo, da z omenjeno dejavnostjo, ki je sicer okoljsko zelo obremenjujoča, povzročajo manjše onesnaženje od mimovozečega avta. Pri nas je drugače: tovrstna industrija se hvali z milijonskimi dobički in v isti sapi zagotavlja, da bodo takšno tehnologijo, ki bo pred polutanti bistveno bolje obvarovala tako okolje kot zdravje ljudi, uvedli »že« v prihodnjih desetletjih. Ljudje, ki živijo na teh območjih, pa še vedno zbolevajo in veliko prezgodaj umirajo, bistveno pogosteje, kot drugod po Sloveniji, kjer takšnega onesnaževanja ni. Izpusti so pri nas, če pogledamo vrednosti, ki naj bi jim zadostile članice EU, enormni – zgodi pa se nič. Vedno je vse »v dovoljenih mejah, v skladu z zakonodajo«. Že leta in desetletja je tako. Pa to ni le problem prebivalcev srednje Soške doline, Celja, Krškega, Rač ali kateregakoli mesta, v katerem prebivalce dušijo izpusti sežigalnic in tovarn – to je resna težava, ki jo mora Slovenija vsaj v dobro naših zanamcev čim prej in čim celoviteje rešiti. Uredba o sežiganju komunalnih odpadkov, ki je trenutno v pripravi, namreč kaže, da so odločevalci pripravljeni dopustiti še dodatno poslabšanje stanja, ki je že zdaj nedopustno.

Skrb za čisto okolje

(So)sežigalnica Salonita Anhovo ne povzroča le okoljske katastrofe, ampak dobesedno ubija tamkajšnje prebivalstvo – zato apel zdravnikov proti zakonsko dopuščenemu umiranju na obroke

Čeprav je (na splošno gledano) življenje v Sloveniji privilegij, vsaj kar se tiče tega, v kako lepem in raznolikem okolju bivamo, pa je po drugi strani odnos države do okolja in do prebivalstva nevzdržno mačehovski. To potrjuje tudi veljavna zakonodaja, ki z zelo blagimi omejitvami industriji dopušča nedopustno onesnaževanje okolja in uničevanje zdravja. Konkreten primer je Salonit Anhovo, kjer so do leta 1996 proizvajali azbest-cementne izdelke, medtem ko zadnjih 18 let deluje kot cementarna z dovoljenjem za sežiganje in sosežiganje odpadkov, tudi nevarnih, ki jih podjetje v pretežnem deležu uvaža iz Italije in Avstrije. Posledice so katastrofalne: na tem območju Slovenije zaradi enormnega onesnaževanja okolja in posledičnih obolenj, pa naj gre za mezoteliom ali za pljučni rak, za rake drugih organov, azbestozo ali za plevralne plake, dokazano ugasne največ življenj. To potrjujejo tudi v nadaljevanju članka objavljeni podatki.

Ukrepi

»V Sloveniji ustvarjamo invalide!« opozarja prof. dr. Metoda Dodič Fikfak v pogovoru o okoljskih in drugih prezrtih grožnjah za zdravje slovenstva, ki jih ilustrira z številnimi konkretnimi primeri

Zdravstveni in okoljski problemi so tesno prepleteni, zato bi v Sloveniji ukrepanje v smislu izboljšanja pogojev za zdravo življenje in bivanje moralo postati bistveno bolj usklajeno, kot je v resnici. Problemov je ogromno, pri odgovorih pa kaj hitro zmanjka manevrirnega prostora. Kako je mogoče, da pri nas ne priznavamo poklicnih bolezni, čeprav delodajalci z vztrajanjem pri neustreznih pogojih za delo ustvarjajo invalide? Zakaj se dopušča, da tovarne in podjetja tako rekoč sama ocenjujejo, da njihova dejavnost ne predstavlja tveganja in nevarnosti za zaposlene ali za bližnje prebivalce? Zakaj nimamo neodvisne institucije, ki ne bi podlegala pritiskom in bi brez dlake na jeziku povedala, kaj vse v tej slovenski zimzeleni zgodbi je v resnici bolj črno kot zeleno?

Skrb za čisto okolje

Izpusti tovarn so »v dopustnih mejah«, ljudje pa zbolevajo in umirajo

Uroš Macerl, priznani okoljski aktivist (Eko krog), sicer ekološki kmetovalec, je lani dobil najbolj prestižno okoljsko nagrado za Evropo (Goldmanova okoljska nagrada), ki jo vsako leto prejme po en nominiranec z ene celine. Razlog? Skupaj s somišljeniki je v dolgoletnem boju s cementarno Lafarge dosegel, da je ta ostala brez okoljevarstvenega dovoljenja, prisiljena je bila prenehati s sežiganjem odpadkov, z ogrožanjem zasavskega okolja in z uničevanjem zdravja tamkajšnjih prebivalcev. A podobnih zgodb o tem, kako izpusti tovarn, ki so »v dopustnih mejah«, uničujejo zdravje slovenstva in prezgodaj ugasnejo številna življenja, je še veliko.

Skrb za čisto okolje

Evropski teden zmanjševanja odpadkov – s plastiko, zdravili in drugimi nevarnimi odpadki proč od narave!

Danes se je začel evropski teden zmanjševanja odpadkov. Simbolično dogajanje, ki ga bodo zaznamovale številne prireditve, je v resnici opomnik, da bi vsi skupaj in vsak posebej morali korenito ukrepati v skrbi za boljši skupni jutri – nas, naših otrok in prihodnjih rodov. Zato, da se bodo tudi ti lahko na tem planetu naužili lepote, ki nas obdaja tako rekoč na vsakem koraku. Razen tam, seveda, kjer brezbrižno odvrženi odpadki že zdaj povzročajo težko popravljivo škodo v vodnih virih, v okoljih, kjer iz tovarniških ali proizvodnih objektov pronica v zemljo in v bližnje vode ali se vije v zrak nesnaga.

Za zdrav dih

Onesnažen zrak: nevidni morilec, ki vsako leto ugasne 7.000.000 življenj

Da onesnažen zrak, ki smo mu s civilizacijskim napredkom vse bolj izpostavljeni, pušča izjemno slab odtis na zdravju, je znano. Manj znano pa je, da ta resni globalni okoljski problem vsako leto zakrivi kar sedem milijonov smrti – kljub boljši ozaveščenosti in strožjim zahtevam glede varovanja zdravja ljudi. Tako danes po svetu kar devet od desetih ljudi vdihava zrak, onesnažen po »zaslugi« prometnih izpuhov, industrijskega smradu, nepravilnega kmetovanja, neustreznega ravnanja s smetmi ... In še vedno kar tri milijarde ljudi na tem našem planetu za ogrevanje doma ali za kuhanje uporablja okoljsko povsem neustrezne peči in goriva.