Značka: onesnaževanje

Značka: onesnaževanje

Skrb za čisto okolje

Kdaj bo Slovenija industriji končno pristrigla onesnaževalske peruti in dala prednost zdravju? Kdaj bo konec pretvarjanja? Vzorčni primer industrijske cone Laze: (občinska) politika versus civilna družba

Na objavo problemskega članka o dogajanju v industrijski coni Laze, neagilnosti odgovornih ter nemoči domačinov in okoljevarstvenikov – vse našteto je ob zadnjem požaru, ki je izbruhnil v sklopu livarne aluminija, dobilo še dodatno potrditev –, so se odzvali v kabinetu župana Mestne občine Kranj (MOK) Matjaža Rakovca. Po njihovi oceni so navedbe, s katerimi je Zdravstveniportal.si osvetlil ozadje dogajanja v tej okoljski tragediji, napačne in zavajajoče. Po drugi strani pa mednarodno društvo za zaščito okolja in narave Alpe Adria Green (AAG) izpostavlja, da MOK še vedno – čeprav je od seznanitve z ekološkim gordijskim vozlom industrijske cone v Lazah minilo že 18 let – vztraja pri »nepoznavanju in popačenju dejstev, ki nas žalostita, ne pa tudi presenečata. Sta pač plod dolgoletne demonizacije tistih, ki na probleme v Lazah (še) opozarjamo.«

Skrb za čisto okolje

V Lazah, ekološki bombi gorenjske prestolnice, je požar v livarni aluminija še dodatno ogrozil prebivalce, ki že sicer pospešeno zbolevajo za rakom, boleznimi dihal in parkinsonovo boleznijo. Bodo odgovorni končno ukrepali?

V industrijski coni Laze, ekološki bombi v Stražišču pri Kranju, je v teh dneh znova zagorelo. Do temeljev je pogorelo skladišče livarne aluminija Blisk. Aluminij je eksplozivna snov – in sogovornik Marko Špolad, okoljski aktivist in naravovarstvenik, član Civilne iniciative za zeleno Stražišče ter član upravnega odbora mednarodne organizacije za varstvo okolja in narave Alpe Adria Green (AAG), sicer profesor matematike na škofjeloški gimnaziji, je prepričan, da ni veliko manjkalo, da na območju, kjer sva se pogovarjala o kalvariji tu stanujoče peščice še živečih nemih prič uničevanja tega lepega območja Slovenije, danes ne bi bilo ničesar več. Le lučaj proč od pogorišča so namreč ogromne plinske jeklenke – teh ogenj, ki se je razširil po eksploziji, po zaslugi hitre odzivnosti domačinov in gasilcev, ki so se nemudoma odzvali na klic na pomoč, k sreči ni zajel.

Skrb za čisto okolje

Bo nova uredba o sežigalnicah postala sinonim za uradno dopuščeno zastrupljanje prebivalstva?

Dejstvo, da je odhajajoča vlada le tri dni pred iztekom polnih pooblastil na dopisni seji sprejela uredbo o sežigalnicah, ki puščajo izdaten in nepopravljiv pečat na zdravju prebivalstva, preprosto ni sprejemljivo. Zakaj? Zato, ker pristojno ministrstvo ni upoštevalo niti najbolj bistvenih predlogov – eden takih je bil zdravniški apel, naj uredbe zaradi resnih pomanjkljivosti sploh ne sprejme –, ampak je vztrajalo pri zapostavljanju tako okoljskega kot zdravstvenega vidika. Da bodo posledice takšne uredbe občutile tudi prihodnje generacije, so danes opozorili tudi zdravniki, ki so se v zadnjih letih aktivno postavili na okope v bran zdravju, zlasti v povezavi z onesnaževanjem doline Soče v Anhovem in širši okolici.

Skrb za čisto okolje

Ves svet opozarja na nedopustno naraščajoče breme raka, Slovenija pa še bolj na široko odpira vrata rakotvornemu onesnaževanju?

Simbolično, ob svetovnem dnevu boja proti raku, ko ves svet opozarja na nedopustno naraščajoče breme raka in na nujnost zagotavljanja čim bolj zdravega okolja, da bi preprečili nadaljnjo porast bremena te bolezni, so slovenski zdravniki ponovno poslali v eter opozorilo o nedopustnem dogajanju pri sprejemanju uredbe o sežigu komunalnih odpadkov. Se samo zdi ali pa je res, da slovenska politika, ki pri zakonodajnem obvladovanju onesnaževalske industrije že sicer zaostaja za razvitimi državami, namerava še bolj na široko odpreti vrata rakotvornemu onesnaževanju? So interesi industrije in politike res pomembnejši od zdravja ljudi?

Ukrepi

Občinska cenzura in zloraba lokalne oblasti med epidemijo »utišali« javne pozive za zaščito zdravja domačinov Kanala ob Soči, zlasti azbestnih bolnikov in bolnikov z rakom?

Kljub radikalnim ukrepom, odločbam, odlokom, omejitvam in prepovedim, ki jih je v Sloveniji narekovalo obvladovanje koronavirusa SARS-CoV-2, so iz evropskega žarišča epidemije italijanski tovornjaki nemoteno vsak dan dovažali pošiljke odpadkov (sekundarnih goriv) v sosežigalnico Salonita Anhovo. Zato so se v tem času še intenzivneje kot sicer vrstili apeli domačinov, ki so, da bi zaščitili najbolj ranljive prebivalce – azbestne bolnike in druge bolnike s težkimi kroničnimi obolenji –, zahtevali ustavitev tovrstnega prometa in (so)sežiganja odpadkov, vendar se na tej ravni ni zgodilo nič. Dogajalo pa se je drugje – tudi v neposrednih poskusih cenzure tovrstnih javnih apelov, opozarjajo tako v društvu Eko Anhovo kot v nevladni organizaciji Danes, civilni pobudi prebivalcev občine Kanal ob Soči.

Ukrepi

Sosežig odpadkov: sklepi poslancev medli, minister za okolje neprepričljiv, iskanje možnosti za boljše življenje prebivalcev srednje Soške doline pa se v tej tragični onesnaževalski zgodbi nadaljuje še odločneje

Sedem ur je trajala včerajšnja seja, na kateri so se poslanci, člani dveh matičnih odborov – za zdravstvo ter za infrastrukturo, okolje in prostor –, do poznih večernih ur seznanjali z nedopustnimi razmerami, ki vplivajo na življenje prebivalcev srednje Soške doline. Ti so že dolgo zaznamovani z azbestno dediščino, ki je na tem delu Slovenije pustila 100-krat močnejši odtis kot na ostalih. Zgodba nekdaj lepe, danes pa tako zelo onesnažene doline, ki ima rdečo nit v preštevanju obolelih za rakom in umrlih, pa je začela v zadnjem času dobivati epilog s sežigom in sosežigom odpadkov, v pretežni meri uvoženih iz tujine, ki ga Salonit Anhovo želi v prihodnje še povečati. Ne le domačini, tudi zdravniki, ki se jim takšen odnos do pomembnega dela slovenstva zdi nedopusten, neetičen in povsem nevzdržen, so se odločili spremeniti tok te zgodbe. O tem je včeraj tekla beseda.

Skrb za čisto okolje

Domačini v bližini Salonita Anhovo, kjer je breme mezotelioma 100-krat višje kot drugod, opozarjajo: »V 20 letih je med nami zbolelo ali umrlo več kot 2500 ljudi! Vam to res še ni dovolj?«

»Eno je stanje na papirju, povsem nekaj drugega pa je stanje v resničnem življenju,« je na izredni seji občinskega sveta v Kanalu ob Soči občinska svetnica Anastazija Makorič Bevčar dodala ob rob več kot pet ur trajajočemu nizanju strokovnih pojasnil in iskanju verodostojnih odgovorov na vprašanje, zakaj država še vedno dopušča onesnaževalsko pohabljanje srednje Soške doline in zbolevanje njenega prebivalstva. Gospa zelo dobro ve, o čem govori: zaradi najhujše oblike raka, mezotelioma, ki je v Sloveniji redek, na območju delovanja Salonita Anhovo pa eden najpogostejših, so v njeni družini izgubili tri sorojence, četrti je umrl zaradi raka na pljučih. Izredni občinski seji bo danes, natanko teden dni kasneje, v 130 kilometrov oddaljeni Ljubljani sledila izredna seja v državnozborski stavbi, kjer bodo člani dveh parlamentarnih odborov, za zdravstvo ter za infrastrukturo, okolje in prostor, razpravljali o isti temi.

Skrb za čisto okolje

Zakaj 314 zdravnikov odločno zahteva hitre in učinkovite ukrepe za zaščito srednje Soške doline, v kateri ljudje zbolevajo in umirajo zaradi izpustov Salonitove (so)sežigalnice

»V naši ambulanti ima večina pacientov priznano poklicno bolezen zaradi azbesta, v zadnjih 20 letih jih je 82 zbolelo za mezoteliomom, zelo agresivnim rakom pljučne ali trebušne mrene, pri katerem je preživetje kljub sodobnemu zdravljenju krajše od 18 mesecev. Če bi bila naša ambulanta taka kot povprečna slovenska ambulanta, bi v teh letih omenjeno diagnozo dobil en sam bolnik. In če bi odgovorni ob spoznanjih o škodljivosti azbesta ravnali etično, ne bi prišlo do tako grozljivih posledic in po nepotrebnem izgubljenih življenj, pri čemer naj poudarim, da za mezoteliomom zbolevajo tudi mnogi domačini, ki nikoli niso bili zaposleni v Salonitu,« poudarja Nevenka Mlinar, ki kot zdravnica splošne medicine dela v Desklah, v nekdanji obratni ambulanti tovarne Salonit Anhovo, ki je zdaj v lasti Italijanov in Avstrijcev. Ker Mlinarjeva ne želi dopustiti nadaljevanja omenjene zgodbe, v kateri sicer ni več izdelovanja azbest-cementnih izdelkov, se pa iz Salonitovega dimnika še vedno kadi, zaradi sežiganja oziroma sosežiganja odpadkov, med katerimi je le slaba tretjina slovenskih, se je skupaj s stanovskimi kolegi, ki skrbijo za zdravje prebivalcev širše goriške regije, odločila za ukrepanje.

Skrb za čisto okolje

(So)sežigalnica Salonita Anhovo ne povzroča le okoljske katastrofe, ampak dobesedno ubija tamkajšnje prebivalstvo – zato apel zdravnikov proti zakonsko dopuščenemu umiranju na obroke

Čeprav je (na splošno gledano) življenje v Sloveniji privilegij, vsaj kar se tiče tega, v kako lepem in raznolikem okolju bivamo, pa je po drugi strani odnos države do okolja in do prebivalstva nevzdržno mačehovski. To potrjuje tudi veljavna zakonodaja, ki z zelo blagimi omejitvami industriji dopušča nedopustno onesnaževanje okolja in uničevanje zdravja. Konkreten primer je Salonit Anhovo, kjer so do leta 1996 proizvajali azbest-cementne izdelke, medtem ko zadnjih 18 let deluje kot cementarna z dovoljenjem za sežiganje in sosežiganje odpadkov, tudi nevarnih, ki jih podjetje v pretežnem deležu uvaža iz Italije in Avstrije. Posledice so katastrofalne: na tem območju Slovenije zaradi enormnega onesnaževanja okolja in posledičnih obolenj, pa naj gre za mezoteliom ali za pljučni rak, za rake drugih organov, azbestozo ali za plevralne plake, dokazano ugasne največ življenj. To potrjujejo tudi v nadaljevanju članka objavljeni podatki.

Skrb za čisto okolje

Izpusti tovarn so »v dopustnih mejah«, ljudje pa zbolevajo in umirajo

Uroš Macerl, priznani okoljski aktivist (Eko krog), sicer ekološki kmetovalec, je lani dobil najbolj prestižno okoljsko nagrado za Evropo (Goldmanova okoljska nagrada), ki jo vsako leto prejme po en nominiranec z ene celine. Razlog? Skupaj s somišljeniki je v dolgoletnem boju s cementarno Lafarge dosegel, da je ta ostala brez okoljevarstvenega dovoljenja, prisiljena je bila prenehati s sežiganjem odpadkov, z ogrožanjem zasavskega okolja in z uničevanjem zdravja tamkajšnjih prebivalcev. A podobnih zgodb o tem, kako izpusti tovarn, ki so »v dopustnih mejah«, uničujejo zdravje slovenstva in prezgodaj ugasnejo številna življenja, je še veliko.