»Ljudje, ki živijo v okolici sežigalnic in sosežigalnic, dokazano pogosteje zbolevajo za rakom,« poudarja doc. dr. Miran Brvar s Centra za klinično farmakologijo in toksikologijo Interne klinike ljubljanskega UKC in dodaja: »Nujno je zavedanje, da te strupene snovi delujejo že v zelo majhnih koncentracijah, njihov učinek pa se sešteva; zaradi sinergijskega učinkovanja so še nevarnejše, zlasti za bolj občutljive, predvsem za otroke, za nosečnice oziroma zarodke in za pljučne bolnike.« In to okoljsko breme, ki pušča odtis na zdravju in življenjih prebivalstva srednje Soške doline, je vse prej kot zanemarljivo. Zato so se domačini, okoljske organizacije in civilne pobude skupaj z zdravniki in zdaj tudi kanalskimi občinskimi svetniki odzvale na namero Salonita Anhovo po povečanju količine (pretežno uvoženih in tudi nevarnih) odpadkov pri sosežigu in se uprle dodatnemu onesnaževanju ter ogrožanju zdravja in življenj domačinov. Pa jim bodo odgovorni prisluhnili? Kakšna bo usoda Salonitove vloge za povečanje sosežiga, ki je v obravnavi na republiški agenciji za okolje (ARSO)?

Na podlagi posameznih točk sklepa, ki so ga na zadnji izredni seji sprejeli kanalski občinski svetniki – sprememba zakonodaje na področju sežiga in sosežiga odpadkov tako, da bo ne le prebivalcem občine Kanal ob Soči, ampak tudi drugod po Sloveniji, omogočeno oziroma zagotovljeno varno in zdravo življenje; jasna merila in dokazi za zagotovitev neoporečnega stanja okolja; revizija vseh okoljevarstvenih dovolj za sosežig odpadkov, izdanih Salonitu Anhovo; Salonit naj v najkrajšem možnem času investira v najsodobnejše tehnologije in tako zmanjša vplive, ki izhajajo iz sežiganja odpadkov; državne institucije naj pri svojih odločitvah upoštevajo specifične okoliščine tega območja –, sem odgovorne na ministrstvu za okolje in prostor ter na republiški agenciji za okolje (ARSO) prosila za vsebinski odziv in pojasnila. 

Konkretnega odgovora ni bilo, odziva na pobudo za pogovor z resornim ministrom tudi ne. V odzivu ARSO na vprašanje zdravstvenega portala pa je predstavnik za odnose z javnostjo zapisal: »ARSO bo tudi vnaprej, kot je že v preteklosti, sodeloval z Občino Kanal ob Soči pri izvedbi meritev kakovosti zunanjega zraka, to je kakovosti zraka, ki ga dihajo prebivalci.«

Omenjeni odgovor se zdi kot nesinhroni odmev na opozorila (predvsem) dveh govork na izredni seji. 

Anastazija Makorič Bevčar: »Mi nismo podatki, smo ljudje!«

Občinska svetnica Anastazija Makorič Bevčar je spomnila na referendum, od katerega bo kmalu minilo že 20 let in na katerem so prebivalci, ki najbolj neposredno občutijo breme dolgoletnega Salonitovega onesnaževanja te doline, »jasno sporočili, da si tukaj ne želimo še sežiganja odpadkov. Zdaj pa je jasno mogoče videti, koliko je bila država pripravljena prisluhniti našemu pozivu. Toda mi nismo podatki, smo ljudje! Ljudje, ki želijo in hočejo le to, da bi v tej dolini končno mirno zaživeli. In zato je nastal apel odločevalcem, naj se morija v naši lepi dolini enkrat za vselej konča.«

Makorič Bevčarjeva je ob tem obžalovala, da o resničnem življenjskem vsakdanu, ki ga narekujeta onesnaženost doline in stremenje industrije k še nadaljnjemu povečevanju dokazano škodljivih virov onesnaževanja, na seji niso smeli spregovoriti tudi občani, ki so se sicer zbrali na množičnem mirnem protestu. Zato je dodala: »Upam, da bo današnji posvet predvsem odločevalcem v Ljubljani odprl vrata do spoznanja, da smo mi, ki živimo tukaj, predvsem – žrtve.« Kako res je to, med drugim potrjuje podatek, da je breme mezotelioma v tem delu Slovenije 100-krat večje kot v primerljivih pokrajinah.

Metoda Dodič Fikfak: »Pri sežigalnicah in sosežigalnicah se ne meri zrak, ampak tla!«

Po drugi strani pa je bila – če se navežemo na odgovor ARSO in na zagotovilo agencije o konstantnem sodelovanju s predstavniki občine pri merjenju kakovosti zunanjega zraka – nedvoumna tudi prof. dr. Metoda Dodič Fikfak. Edina okoljska epidemiologinja v Sloveniji po strokovni plati zelo dobro ve, kako izpostavljenost škodljivim, kancerogenim snovem povezovati z boleznijo, pri čemer pa opozori, da se »pri sežigalnicah in sosežigalnicah ne meri zrak, ampak tla! V zraku namreč zlepa ne bomo ničesar odkrili.«

»Kje je torej naša skrb, skrb zdravnikov? Imamo dolino, ki je še vedno onesnažena in ljudje še vedno zbolevajo. Latentna doba se podaljšuje zaradi manjše izpostavljenosti. To je dejstvo. Hkrati pa imamo novo industrijo, o kateri je bilo narejenih 90 študij, v katerih je postavljen utemeljen sum, da je tam, kjer so sežigalnice in sosežigalnice, večja verjetnost za pojavnost določenih rakov. Upam, da razumete našo skrb: na eni strani imamo staro onesnaženje, na drugi normative za posamezno snov, ki so postavljeni za zdrave ljudi, na tretji strani pa imamo sežig in sosežig. In, mimogrede: pri sežigalnicah in sosežigalnicah se ne meri zraka, ampak tla. V zraku namreč zlepa ne bomo ničesar odkrili. To, kako in kje meriti tla, pa je nekaj povsem drugega. Obstaja utemeljena skrb za ljudi,« poudarja dr. Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa.

Kakšna bo torej usoda prebivalcev tega dela Posočja?

Usoda prebivalcev tega dela Posočja je tlakovana z največ smrtmi zaradi posledic azbestne industrije. Te resda ni več, vendar je, kot opozarjajo strokovnjaki, ki se srečujejo s sinergijskim učinkovanjem ne le posamičnih škodljivih in strupenih snovi, ampak tudi industrijske preteklosti in sedanjosti, razlogov za zahteve po izboljšanju bivanjskih danosti prizadetega prebivalstva veliko. Pa bodo ti, ki so v državi poklicani za omogočanje zdravega in varnega življenja prebivalstva – torej volilcev, po zaslugi katerih so prišli na odgovorna mesta –, tem zahtevam končno vendarle prisluhnili in se odzvali tako, kot je prav?

Danes bo o odtisih Salonitove dejavnosti, ki so se zajedli v vsako poro tega dela Soške doline, na pobudo Levice prišla na vrsto razprava v poslanskih klopeh. Aktualna vlada je v prostem teku, trenutno opravlja le tako imenovane tekoče posle, zato bo ta vse prej kot zanemarljivi problem, ki ni edini te vrste v Slovenije, prepustila svoji naslednici. 

Na že zdaj urgentno stanje, ki je povezano z zdravjem domačinov in ki zahteva takojšnje ukrepe, pa je na izredni občinski seji opozorilo kar nekaj zdravnikov, ki se s posledicami onesnaženosti, zbolevanjem in umiranjem srečujejo od blizu.

Azbest prepovedan, vendar še vedno prisoten

Verjetnost, da bodo domačini kljub zagotovilom vodstvenih predstavnikov Salonita, da je za varnost in zaščito poskrbljeno, še naprej zbolevali za rakom, je po njeni oceni precejšnja – tako velika pravzaprav, da je tudi sama med pobudniki za takojšnje sprejetje zaščitnih ukrepov, s katerimi bo obvarovano ne le zdravje domačinov, otrok in odraslih, ampak tudi okolje, v katerem živijo.

»Ni znanstvenika na svetu, ki bi lahko povedal, kako nevaren je koktejl snovi, ki so jim izpostavljeni prebivalci v bližini onesnaževalcev. Normativi so postavljeni samo za vsako snov posebej in so namenjeni zgolj orientaciji, zato me zelo boli, ko zdravstveno stanje primerjamo s povprečjem. Skrb, da je kombinacija škodljivih snovi, ki nastajajo pri sežigu in sosežigu, prehuda za to ogroženo območje, je zagotovo utemeljena, kajti tudi azbesta v tej dolini – tako kot nikjer v Sloveniji – nismo očistili,« opozarja Dodič Fikfakova in dodaja, da po posameznih območjih Slovenije domačini dobro vedo, kam so zakopali danes prepovedani azbest.

S tem se je predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa navezala tudi na del razprave, v katerem je beseda tekla o (ne)pravilnem naboru podatkov in njihovi razlagi.

Podatki kažejo, da so v 18 letih (od 1996 do 2016) v okolici Salonita 500 ljudem (od skupno 559 po vsej Sloveniji) postavili diagnozo azbestoza, pri 1773 (od skupno 1866) so odkrili plevralne plake, 128 ljudi (od skupno 189) je zbolelo za mezoteliomom, za pljučnim rakom 65 (od skupno 74). In kakršnakoli je interpretacija tovrstnih podatkov, ki so vse prej kot suhoparna statistika, je jasno, da ljudje v tem koncu Slovenije umirajo pogosteje, bolezni, ki jih prizadenejo, so agresivnejše ... Še vedno, tudi danes. Doklej?

Vesna Zadnik: »Mezoteliom je v Sloveniji redka bolezen, v Kanalu pa je med najpogostejšimi rakavimi obolenji«

»V občini Kanal ob Soči je breme raka pri obeh spolih večje kot v Sloveniji in v goriški regiji. Večje breme gre skoraj izključno na račun izredno velikega bremena mezotelioma, ki je v Sloveniji redka bolezen, v Kanalu pa spada med najpogostejša rakava obolenja,« je občinskim svetnikom pojasnila izr. prof. dr. Vesna Zadnik z Onkološkega inštituta Ljubljana, ki vodi državni register raka. Ob tem je izpostavila, da se »število na novo zbolelih za rakom sčasoma povečuje enako kot drugod po Sloveniji. Na podlagi analiz registra raka ocenjujemo, da se število na novo zbolelih za mezoteliomom ne bo več povečevalo.«

Doseženi »plafon« pri tej zbolevnosti pa vendarle ni dokončno dejstvo, kajti, kot opozarja dr. Metoda Dodič Fikfak: »Upam, da je krivulja res dosegla plato – tako smo upali že pred nekaj leti, pa je krivulja spet začela naraščati. Ker pa doline nismo očistili, ne vem, kako dolgo bo ta plato trajal – koliko časa bomo še imeli 40 smrti na leto, preden bo krivulja začela padati. Tega ne vem in si tudi ne upam napovedati.«

Domačini so ranjeni in prizadeti; nikakor si ne želijo biti še naprej nemočni v pričakovanju in zahtevanju, naj država vendarle prisluhne zdravju, ne profitu – naj začne reševati življenja, namesto da industriji še bolj na stežaj odpira vrata za onesnaževanje in uničevanje okolja. Razprave, ki so jih narekovali svetniki, tudi sami prizadeti zaradi (nedavnih) smrti svojih bližnjih, znancev, sokrajanov, prebivalcev Posočja, zagotovo niso nekaj, kar naj bi odšlo v pozabo. Pa bo politika sposobna ukrepati ažurno in pravilno?

Naj imajo ti, ki bodo sprejemali odločitve, pomembne tudi za naše zanamce, v mislih napise, ki jih je med mirnim protestom v rokah držala trojica deklic: »Preteklost – azbest. Sedanjost – izpusti. Prihodnost??? Odločajte se modro! Za zdravje naših otrok.«

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.