Značka: skrb za čisto okolje

Značka: skrb za čisto okolje

Skrb za čisto okolje

Ves svet opozarja na nedopustno naraščajoče breme raka, Slovenija pa še bolj na široko odpira vrata rakotvornemu onesnaževanju?

Simbolično, ob svetovnem dnevu boja proti raku, ko ves svet opozarja na nedopustno naraščajoče breme raka in na nujnost zagotavljanja čim bolj zdravega okolja, da bi preprečili nadaljnjo porast bremena te bolezni, so slovenski zdravniki ponovno poslali v eter opozorilo o nedopustnem dogajanju pri sprejemanju uredbe o sežigu komunalnih odpadkov. Se samo zdi ali pa je res, da slovenska politika, ki pri zakonodajnem obvladovanju onesnaževalske industrije že sicer zaostaja za razvitimi državami, namerava še bolj na široko odpreti vrata rakotvornemu onesnaževanju? So interesi industrije in politike res pomembnejši od zdravja ljudi?

Skrb za čisto okolje

Sežig in sosežig odpadkov: zdravniki ponovno povzdignili glas in vzeli v bran življenja, ki jih pri nas s pomočjo zakonodajne zelene luči nemoteno ogrožajo okoljski onesnaževalci

V Avstriji tovarne, ki izvajajo sežig in sosežig, uporabljajo tako sofisticirano tehnologijo, da z omenjeno dejavnostjo, ki je sicer okoljsko zelo obremenjujoča, povzročajo manjše onesnaženje od mimovozečega avta. Pri nas je drugače: tovrstna industrija se hvali z milijonskimi dobički in v isti sapi zagotavlja, da bodo takšno tehnologijo, ki bo pred polutanti bistveno bolje obvarovala tako okolje kot zdravje ljudi, uvedli »že« v prihodnjih desetletjih. Ljudje, ki živijo na teh območjih, pa še vedno zbolevajo in veliko prezgodaj umirajo, bistveno pogosteje, kot drugod po Sloveniji, kjer takšnega onesnaževanja ni. Izpusti so pri nas, če pogledamo vrednosti, ki naj bi jim zadostile članice EU, enormni – zgodi pa se nič. Vedno je vse »v dovoljenih mejah, v skladu z zakonodajo«. Že leta in desetletja je tako. Pa to ni le problem prebivalcev srednje Soške doline, Celja, Krškega, Rač ali kateregakoli mesta, v katerem prebivalce dušijo izpusti sežigalnic in tovarn – to je resna težava, ki jo mora Slovenija vsaj v dobro naših zanamcev čim prej in čim celoviteje rešiti. Uredba o sežiganju komunalnih odpadkov, ki je trenutno v pripravi, namreč kaže, da so odločevalci pripravljeni dopustiti še dodatno poslabšanje stanja, ki je že zdaj nedopustno.

Skrb za čisto okolje

Nevenka Mlinar: »Vsi prebivalci srednje Soške doline so nekako okuženi z azbestom, zdaj so še tarča izpustov iz sosežigalnice, zato bi bila država do njih lahko milostna in jim omogočila, da zaživijo v čistejšem okolju!«

Dve leti minevata od takrat, ko so zdravniki iz goriške regije dobili nedvoumno podporo stanovskih kolegov z vseh koncev Slovenije – v prizadevanjih po obvarovanju zdravja prebivalstva srednje Soške doline, v preteklosti prizadetega zaradi uničujočih učinkov azbesta, v zadnjem obdobju pa zaradi sežiga oziroma sosežiga odpadkov, ki jih v Slovenijo dovažajo tudi iz tujine. Breme mezotelioma je v tem delu 100-krat višje kot drugod, iz tovarniških dimnikov pa se še vedno kadi ... Se politiki kljub kopici pozivov, apelov, prošenj in zahtev res ne zdi vredno ukrepati tako, da bo poskrbljeno za dobrobit ljudi?

Skrb za čisto okolje

Primer ekološke bombe »Laze« prinaša odgovor, zakaj se udeležiti nedeljskega referenduma in kaj obkrožiti

Pogovarjala sva se na obrobju Kranja, v Lazah v Stražišču, kjer je bil v preteklosti eden najlepših kotičkov na obrobju gorenjske prestolnice. Z ribnikom, ki ga danes ni več, z bistrimi potočki, ki jih je industrija skalila z mavrico strupenih izpustov in v katerih danes ni več življenja. To območje se je ponašalo z bogato floro in favno, ki je bila prav tako v dobršni meri podvržena izumrtju – zaradi nedopustnih posegov v naravni habitat, zaradi strupenih odplak, izpustov in kaskadno ponavljajočih se požarov. Po drugi strani pa industrijski obrati v Lazah (nekateri so si tu izsilili domicil kljub temu, da, na primer, nimajo gradbenih dovoljenj, ponašajo pa se z izjemno kratkovidno podeljenimi dovoljenji za poseganje v okolje) vedno znova zaobidejo vse zakonodajne določbe in pravila, tudi s pomočjo lokalne politike. V potoku ni več rakov, ob vodi ni več številnih divjih ptic, tudi fazanov, ki so nekdaj tu imeli domicil. Ostala je industrija. In prebivalci, ki na račun dolgoletnega neskrbnega ravnanja države in lokalnih oblasti, politike vseh barv, umirajo na obroke. Dobesedno. Zaradi raka, respiratornih obolenj, demence ... Zato, ker je bil vedno »mali človek« tisti, ki je moral plačati največjo ceno za preračunljive politične odločitve in usmeritve.

Ukrepi

Občinska cenzura in zloraba lokalne oblasti med epidemijo »utišali« javne pozive za zaščito zdravja domačinov Kanala ob Soči, zlasti azbestnih bolnikov in bolnikov z rakom?

Kljub radikalnim ukrepom, odločbam, odlokom, omejitvam in prepovedim, ki jih je v Sloveniji narekovalo obvladovanje koronavirusa SARS-CoV-2, so iz evropskega žarišča epidemije italijanski tovornjaki nemoteno vsak dan dovažali pošiljke odpadkov (sekundarnih goriv) v sosežigalnico Salonita Anhovo. Zato so se v tem času še intenzivneje kot sicer vrstili apeli domačinov, ki so, da bi zaščitili najbolj ranljive prebivalce – azbestne bolnike in druge bolnike s težkimi kroničnimi obolenji –, zahtevali ustavitev tovrstnega prometa in (so)sežiganja odpadkov, vendar se na tej ravni ni zgodilo nič. Dogajalo pa se je drugje – tudi v neposrednih poskusih cenzure tovrstnih javnih apelov, opozarjajo tako v društvu Eko Anhovo kot v nevladni organizaciji Danes, civilni pobudi prebivalcev občine Kanal ob Soči.

Skrb za čisto okolje

Zakaj 314 zdravnikov odločno zahteva hitre in učinkovite ukrepe za zaščito srednje Soške doline, v kateri ljudje zbolevajo in umirajo zaradi izpustov Salonitove (so)sežigalnice

»V naši ambulanti ima večina pacientov priznano poklicno bolezen zaradi azbesta, v zadnjih 20 letih jih je 82 zbolelo za mezoteliomom, zelo agresivnim rakom pljučne ali trebušne mrene, pri katerem je preživetje kljub sodobnemu zdravljenju krajše od 18 mesecev. Če bi bila naša ambulanta taka kot povprečna slovenska ambulanta, bi v teh letih omenjeno diagnozo dobil en sam bolnik. In če bi odgovorni ob spoznanjih o škodljivosti azbesta ravnali etično, ne bi prišlo do tako grozljivih posledic in po nepotrebnem izgubljenih življenj, pri čemer naj poudarim, da za mezoteliomom zbolevajo tudi mnogi domačini, ki nikoli niso bili zaposleni v Salonitu,« poudarja Nevenka Mlinar, ki kot zdravnica splošne medicine dela v Desklah, v nekdanji obratni ambulanti tovarne Salonit Anhovo, ki je zdaj v lasti Italijanov in Avstrijcev. Ker Mlinarjeva ne želi dopustiti nadaljevanja omenjene zgodbe, v kateri sicer ni več izdelovanja azbest-cementnih izdelkov, se pa iz Salonitovega dimnika še vedno kadi, zaradi sežiganja oziroma sosežiganja odpadkov, med katerimi je le slaba tretjina slovenskih, se je skupaj s stanovskimi kolegi, ki skrbijo za zdravje prebivalcev širše goriške regije, odločila za ukrepanje.

Skrb za čisto okolje

(So)sežigalnica Salonita Anhovo ne povzroča le okoljske katastrofe, ampak dobesedno ubija tamkajšnje prebivalstvo – zato apel zdravnikov proti zakonsko dopuščenemu umiranju na obroke

Čeprav je (na splošno gledano) življenje v Sloveniji privilegij, vsaj kar se tiče tega, v kako lepem in raznolikem okolju bivamo, pa je po drugi strani odnos države do okolja in do prebivalstva nevzdržno mačehovski. To potrjuje tudi veljavna zakonodaja, ki z zelo blagimi omejitvami industriji dopušča nedopustno onesnaževanje okolja in uničevanje zdravja. Konkreten primer je Salonit Anhovo, kjer so do leta 1996 proizvajali azbest-cementne izdelke, medtem ko zadnjih 18 let deluje kot cementarna z dovoljenjem za sežiganje in sosežiganje odpadkov, tudi nevarnih, ki jih podjetje v pretežnem deležu uvaža iz Italije in Avstrije. Posledice so katastrofalne: na tem območju Slovenije zaradi enormnega onesnaževanja okolja in posledičnih obolenj, pa naj gre za mezoteliom ali za pljučni rak, za rake drugih organov, azbestozo ali za plevralne plake, dokazano ugasne največ življenj. To potrjujejo tudi v nadaljevanju članka objavljeni podatki.

Ukrepi

»V Sloveniji ustvarjamo invalide!« opozarja prof. dr. Metoda Dodič Fikfak v pogovoru o okoljskih in drugih prezrtih grožnjah za zdravje slovenstva, ki jih ilustrira z številnimi konkretnimi primeri

Zdravstveni in okoljski problemi so tesno prepleteni, zato bi v Sloveniji ukrepanje v smislu izboljšanja pogojev za zdravo življenje in bivanje moralo postati bistveno bolj usklajeno, kot je v resnici. Problemov je ogromno, pri odgovorih pa kaj hitro zmanjka manevrirnega prostora. Kako je mogoče, da pri nas ne priznavamo poklicnih bolezni, čeprav delodajalci z vztrajanjem pri neustreznih pogojih za delo ustvarjajo invalide? Zakaj se dopušča, da tovarne in podjetja tako rekoč sama ocenjujejo, da njihova dejavnost ne predstavlja tveganja in nevarnosti za zaposlene ali za bližnje prebivalce? Zakaj nimamo neodvisne institucije, ki ne bi podlegala pritiskom in bi brez dlake na jeziku povedala, kaj vse v tej slovenski zimzeleni zgodbi je v resnici bolj črno kot zeleno?

Skrb za čisto okolje

NIJZ po požaru v Podskrajniku: »S sajami onesnažene pridelke zavrzite, sicer pa so mivka, vrtnine in sadje varni za uporabo ...«

Danes so vendarle znani dolgo in težko pričakovani rezultati analiz vzorcev vrtnin in sadja, ki naj bi pokazali, ali domačini, ki jih je po požaru v Podskrajniku dosegel črni dim, ki je raznašal naokrog delce in snovi, tudi strupene in karcinogene, svoje pridelke lahko brez strahu uživajo – ali pa naj celotni pridelek raje zavržejo. Sporočilo strokovnjakov Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je kratko: mivka, vrtnine in sadje, ki niso vidno onesnaženi, so varni za uporabo. Pri tem pa zmoti stavek: »S sajami onesnažene pridelke zavrzite, če jih še niste.«