»Zdravstvena slika prebivalstva srednje Soške doline je slaba. V ambulanti vodim register rakavih bolezni in moram povedati, da smo samo v času, ki je minil od zdravniškega poziva k ukrepanju, pri še 44 pacientih odkrili raka,« je v video pogovoru za zdravstveni portal poudarila Nevenka Mlinar, ki kot splošna zdravnica že leta skrbi za domačine. Te je okoljska onesnaženost z azbestom – dediščina tovarne Salonit Anhovo, ki danes to območje bremeni drugače, na račun onesnaženosti zaradi sosežiga – oropala zdravja. In takšna dediščina se, tako ali drugače, prenaša iz generacije v generacijo. Bolezenska slika je jasna, vse prej kot spodbudna in bistveno drugačna kot drugod po Sloveniji: na širšem območju Anhovega prevladuje pojavnost hudih obolenj, med katerimi so najpogostejši mezoteliom plevre, mezoteliom trebušne mrene in pljučni rak. 

Kako se na to odzivate kot zdravnica, kako to sprejemate kot nekdo, ki se je bil pripravljen javno izpostaviti v skrbi za zdravje prebivalstva v bližini Anhovega, kako to razumete kot posameznica, ki je na račun osebne izpostavitve postala osebnost Primorske?

V naši ambulanti v Desklah se vsak dan srečujem z ljudmi, ki so zboleli zaradi vpliva okolja na njihovo zdravje. Bolezni so hude. Izgube so velike. In zdravljenje teh bolnikov je zelo zelo zahtevno. 

Optimistična sem, ker je v sklopu zdravniške zbornice začela delovati delovna skupina zdravnikov, ki se ukvarjajo z vplivi okolja na zdravje, poskušajo opozarjati javnost in spreminjati odnos tako posameznikov kot odločevalcev do te problematike. Včasih je to delo naporno, podatki so pogosto težko dostopni. 

Naloga zdravnikov je skrb za zdravje ljudi. Zato poskušamo zmanjšati tudi negativni vpliv na njihovo zdravje in na življenja – toda odločevalci tega ne razumejo, zato se zadnjih dveh letih, kar se tiče zdravja in okolja, pri nas v bistvu ni spremenilo prav nič. Razočarani smo, kajti pričakovali smo več.

Kakšna pa je danes v povprečju zdravstvena slika vaših pacientov, za katere skrbite v ambulanti splošne medicine v Desklah, v nekdanji obratni ambulanti tovarne Salonit Anhovo? Kako se ta slika razlikuje od slovenskega povprečja, kateri so glavni momenti, zaradi katerih bi se, kot pravite, odločevalci morali zganiti in ukrepati že zdavnaj? Zgodilo pa se ni nič – kljub apelu slovenskega zdravništva, kljub številnim pozivom in klicem na pomoč tukajšnjega prebivalstva ...

Zdravstvena slika našega prebivalstva je slaba. V ambulanti vodim register rakavih bolezni in moram povedati, da smo samo v tem času, ki je minil od zdravniškega poziva k ukrepanju (na katerega še vedno ni odziva) pri 44 pacientih odkrili raka, ki ogroža njihova življenja.

O povprečjih v Sloveniji je težko govoriti, vemo pa, da tu izstopata predvsem mezoteliom plevre in trebušne mrene – pa tudi rak pljuč. V statistične številke se ne želim spuščati, saj pri svojem delu na pacienta gledam kot na posameznika in ne kot na del statistike. Prepričana pa sem, da območje srednje Soške doline odstopa oziroma izstopa – v negativnem smislu.

Vsekakor je bolezenska slika tu, v bližini prelepe Soče, v tem delu Soške doline, nedopustna. Vse preveč je rakavih obolenj in drugih težkih bolezni.

Glede na to, da so skorajda vsi prebivalci tega območja nekako okuženi z azbestom in potem še tarča izpustov iz sosežigalnice, menim, da bi bila država do njih lahko milostna in jim omogočila, da zaživijo v dokaj čistem okolju.

Kdaj bomo po vaši oceni v Sloveniji doživeli, da bo tudi pri okoljskih odločitvah prednostni moment postala resnična skrb za zdravje ljudi? V januarju 2020 je odločevalce k nujnemu ukrepanju pozvala skupščina zdravniške zbornice, pod apel se je podpisalo 593 zdravnikov, omenili ste že, da je v sklopu zdravniške zbornice začela delovati delovna skupina za spremljanje, opozarjanje in ozaveščanje o nevarnostih onesnaženega okolja za zdravje ... A kljub temu se zdi, da gredo kapitalski interesi svojo pot – ne glede na omenjena prizadevanja, kljub še vedno nedopustno velikemu davku, ki ga je Slovenija v preteklosti plačala na račun neodgovornega ravnanja z nevarnimi polutanti, o čemer, seveda, ne moremo govoriti le v pretekliku, kajti to se dogaja tudi dandanes.

Na vprašanje, kdaj bomo dočakali pozitivne spremembe v skrbi za zdravje in okolje, je težko odgovoriti. Mislim pa, da se tudi med zdravniki širita zavest in prepričanje, da se je treba angažirati tudi na tem področju, ljudi ozaveščati in pomagati s konkretnimi nasveti o tem, kaj je mogoče spremeniti. Tudi referendum je pokazal, da je v primeru, ko nekaj hočemo doseči in poznamo prave poti za to, mogoče doseči spremembe.

Referendum o pitni vodi je tako med drugim omogočil, da bodo ljudje v naših krajih dobili pitno vodo, za katero bodo vedeli, da je neoporečna, da ni škodljiva zdravju.

Je v zadnjem obdobju sploh prišlo do kakršnegakoli napredka v smislu okoljskega varovanja zdravja prebivalstva? Resda je prišlo do pomembnega premika v skrbi za pitno vodo, vendar predvsem po zaslugi civilne družbe. Kaj se trenutno dogaja, na kaj posebej opozarjate, kaj si želite, da bi se zgodilo v tem trenutku, če že v preteklosti ni prišlo do premika? 

Želimo si uresničitve obeh pozivov slovenskih zdravnikov in zdravniške zbornice. Da bi v tistih okoljih, ki so ogrožena že zaradi onesnaženosti z nezdravimi snovmi v preteklosti, prebivalce obvarovali vsaj zdaj in prenehali z dodatnim onesnaževanjem. In da bi normative za izpuste iz sosežigalnice izenačili s tistimi za sežigalnice, kajti tako bi bili prebivalci tega območja manj izpostavljeni nevarnim snovem v vodi, zraku in v zemlji.

Pa ministrstvo za okolje prisluhne zdravstvenim strokovnjakom glede tovrstnih opozoril?

V praksi še nisem zasledila nobenih učinkov. Tudi kar se tiče delovanja medresorske skupine, ki naj bi proučila pogoje za izenačitev normativov za izpuste, mislim, da ni bilo narejenega še nič konkretnega.

V vaši ambulanti ima zelo veliko pacientov priznano poklicno bolezen zaradi azbesta, za mezoteliomom zbolevajo tudi mnogi domačini, ki nikoli niso delali v Salonitu, vendar ta, posredno in neposredno, še naprej kroji življenjske usode tukajšnjega prebivalstva. Kaj za vas kot zdravnico pomeni iz dneva v dan, iz meseca v mesec in iz leta v leto spremljati osebne zgodbe ljudi, ki so izgubili zdravje zaradi okoljske grožnje, ki ji še vedno ni videti konca?

Na to težko odgovorim ... Za zdravnico je spremljanje takšne populacije zagotovo težje, kot če bi delala v manj obremenjeni ambulanti. Boli pa tudi, da nekaterim preprosto ni mar za to, da ljudje na tem območju še vedno zbolevajo in da so vplivi nekaterih lobijev tako močni, da se to dopušča.

Kaj torej zdravniki v tem smislu še lahko naredite za dobro svojih pacientov pa tudi slovenskega prebivalstva nasploh?

Zdravniki zagotovo lahko največ naredimo kot zdravniki – da te bolezni diagnosticiramo in da jih zdravimo. Zagotovo pa nas kodeks zdravniške etike zavezuje tudi k temu, da na vplive iz okolja, na negativne vplive na zdravje ljudi opozarjamo družbo, predvsem pa tiste, ki so za to odgovorni – tiste, ki (naj) sprejemajo ustrezno zakonodajo, da bi lahko živeli bolje in da bi bil ta svet malo boljši.

Fotografije: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.