Značka: duševno zdravje

Značka: duševno zdravje

Duševno zdravje

Depresija: včasih lahko že minimalni angažma nekomu reši življenje

Brigito Langerholc Žager poznamo kot atletinjo, ki se je za dobro desetletje usidrala v miljé vrhunskega športa in se postavila ob bok najboljšim na svetu v teku na 800 metrov. Težko si je predstavljati, koliko odrekanj narekujejo dolgoletne zahteve po osvajanju »vrha« in kako močan odtis pustijo na športniku – povzročijo pa stanje, ki v tem človeku na različne načine odzvanja do konca življenja. Tudi zato je – da bi pomagala drugim, ki bi se kadarkoli v življenju iz najrazličnejših razlogov znašli v podobnem položaju – Brigita Langerholc Žager spregovorila o svoji izkušnji z globoko depresijo. V njenem primežu se je znašla po dveh zaporednih nosečnostih, v času, ko je bila druga hčerka še povsem nebogljeno, majceno bitje, doječa mamica pa je klecala pod težo depresije, ki ji je misli začela speljevati tudi na samomor.

Demenca

Staranje in pojavnost demence prihajata z roko v roki, stiske obolelih in svojcev so neizmerne, zakon o dolgotrajni oskrbi pa je še vedno le na papirju in zasut s kritikami

Da je Slovenija zaradi dolgoletnega mečkanja in kratkih stikov pri pripravi in uveljavitvi zakona o dolgotrajni oskrbi na neslavnem evropskem repu pri urejanju tega področja, je pravzaprav tudi odraz odnosa do starejših pri nas. Na Slovenskem ni dobro poskrbljeno za kakovost življenja v starosti, ko na račun palete različnih bolezni in težav, ki jih te prinašajo, skrb bližnjih ne zadostuje več, institucionalna pomoč pa je slabo dostopna, razpršena in sistemsko neurejena. Zagotovljena bi morala biti celovita strokovna pomoč, ki mora povezati vse strokovne službe v lokalnem okolju in zagotoviti pomoč tudi bližnjim, ki so, če njihov svojec zboli za demenco, izjemno obremenjeni, izpostavljeni izgorelosti, posledično pa nemalokrat zbolijo tudi sami. Po drugi strani pa znaki demence še vedno vse prepogosto ostanejo spregledani, ukrepanje in iskanje strokovne, institucionalne pomoči, v katerega mora biti aktivno vključen tudi osebni zdravnik obolele osebe, pa je povezano s toliko sistemskimi ovirami, da se bližnji nemalokrat znajdejo na robu obupa.

Duševno zdravje

»Ne vemo, kdaj je prijatelja ujela depresija – vemo pa, da mu nismo pomagali, ker tega nismo znali,« priznavajo prijatelji pokojnega, ki se je v stiski, nemoči in brez ustrezne pomoči zlomil pod težo življenja

Ničesar niso slutili, v njihovih očeh je bil do zadnjega trenutka tak, kot vedno: živel je tako rekoč popolno življenje, vedno je bil dobrovoljen, nasmejan, aktiven, ukvarjal se je s športom, potoval ... »Bi lahko opazili, da je bil naš prijatelj v resnici v stiski, da se je spremenil?« se prijatelji pokojnega sprašujejo še danes – istočasno pa se zavedajo, da so preprosto imeli premalo znanja o depresiji: »Ne vemo, kdaj je našega prijatelja ujela depresija – vemo pa, da mu nismo pomagali, ker tega nismo znali. Preslišali smo mimogrede izrečene besede, ki bi jih danes, ko smo se na tako krut način srečali z depresijo in njenimi posledicami, morda znali prepoznati in pravočasno pomagati ...«. Bil je topel novembrski dan, obsijan s soncem, ko so izgubili prijatelja, ki se je zlomil pod težo življenja.

Preventiva

Naj osebna stiska ne ostane preslišana in spregledana, zamolčana in zatajevana – pomagamo lahko vsi!

Podatki za Slovenijo, strnjeni tudi v nedavno predstavljeni obsežni raziskavi Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), opozarjajo na visoko stopnjo ranljivosti med slovenskimi otroci in mladostniki. Med drugim se je pokazalo, da je med vzroki smrti v starostnih skupinah med 15 in 29 let ter med 30 in 49 let na prvem mestu avtoagresivno vedenje – v prvi starostni skupini gre pogosto za posledice samopoškodbenega vedenja, medtem ko je v drugi skupini med glavnimi vzroki za smrt predvsem samomor.

Duševno zdravje

Jožica Maučec Zakotnik: »Slovenija je končno dočakala revolucijo v skrbi za boljše duševno zdravje«

Desetletna stagnacija na področju duševnega zdravja je, poleg bolezni in njenih posledic, v življenjskem vsakdanu obolelih in njihovih bližnjih pustila tako rekoč neizbrisne posledice. Na tem področju je namreč pri nas doslej vladal precejšen nered, predvsem zaradi slabe dostopnosti do storitev in pomanjkanja strokovnjakov, zlasti pedopsihiatrov in kliničnih psihologov. Vendar se zdaj stvari, kot je videti, vendarle spreminjajo. Pospešeno. Jožica Maučec Zakotnik je lani, ko je bila še državna sekretarka na ministrstvu za zdravje, prevzela pobudo in z razširjeno strokovno ekipo v slabih treh mesecih pripravila dokument, ki se prej ni in ni premaknil z nulte točke – in dosegla njegovo sprejetje.