Shizofrenijo, najbolj poznano in najpogostejšo med psihotičnimi motnjami, ki prizadene vsa področja človekove duševnosti, ima približno odstotek prebivalstva. Specifični razlog za nastanek shizofrenije še vedno ni prepoznan, jasno pa je, da za to boleznijo zbolevajo biološko občutljivejši in ranljivejši posamezniki, k čemur pripomorejo genska nagnjenost, pri ženskah lahko tudi težave pred, med ali po porodu, pojav te duševne motnje je med drugim lahko posledica virusne okužbe možganov. Pri osebah, ki so nagnjene k shizofreniji, pojav te motnje sprožijo različni stresni dogodki. Kot je v pogovoru za zdravstveni portal poudarila dr. Silva Demšar s Psihiatrične klinike Ljubljana, »je za dober izid zdravljenja oziroma za dobro funkcioniranje človeka obvladovanje shizofrenije ključnega pomena, saj tako preprečimo vedno nove zagone bolezni in dosežemo, da ljudje s shizofrenijo res ostajajo čim dlje in čim bolj psihično stabilni.«

Pri moških se shizofrenija najpogosteje pojavi med 18. in 25. letom, pri ženskah kasneje, med 26. in 45. letom starosti – vendar omenjeno povprečje nikakor ni pravilo, kajti ta resna duševna motnja lahko vznikne kadarkoli v življenju, že v otroštvu. Njen razvoj je precej raznolik, kajti lahko se pojavi nenadoma, v nekaj dneh, morda tednih – lahko pa se razvija nekaj let, počasi in skorajda povsem neopazno. 

Dr. Silva Demšar: Pomemben del zdravljenja sta psihoterapevtska obravnava in rehabilitacija

Zdravljenje shizofrenije nikakor ni le zdravljenje z zdravili. Pomemben sestavni del tega procesa predstavljajo tudi psihoterapevtska obravnava, različne oblike rehabilitacije, vključno s poklicno in zaposlitveno, pa tudi (ponovno) vzpostavljanje socialnih stikov in vključevanje v družbo. V farmakološkem delu zdravljenja se poskuša, kot poudarja psihiatrinja dr. Silva Demšar, vplivati na organski del bolezni. Najsodobnejša terapija, ki je na voljo, vpliva tudi na negativne simptome shizofrenije; oboleli posledične lažje (spre)govorijo tudi o svoji bolezni, sprejemljivejši so za dodatna zdravljenja, med katerimi je zelo pomembna psihoterapevtska obravnava. Izboljšanje stanja se odrazi v spremembi telesne drže in mimike, oboleli ima več energije, volje po druženju, delu in spoprijemanju z vsakodnevnimi izzivi.

Več o tem v spodnjem video pogovoru.

Prof. dr. Borut Škodlar: Shizofrenijo je treba razumeti in prenehati z neupravičenim etiketiranjem

Kako pomembno je, da bi tako družba kot posamezniki shizofrenijo bolje razumeli in prenehali z neupravičenim etiketiranjem obolelih, opozarja tudi psihiater in psihoterapevt prof. dr. Borut Škodlar, vodja enote za psihoterapijo na ljubljanski psihiatrični kliniki. »Če bomo ljudi s shizofrenijo bolje razumeli, se bodo počutili bolj sprejete in vključene, več nam bodo povedali – ti posamezniki so zgolj občutljivejši, z določenih vidikov drugačni, zaradi česar se občasno lahko odzovejo na nenavadne, nepričakovane načine.« 

Po njegovi oceni ima vsakdo med nami z osebami s shizofrenijo veliko skupnega – bistveno več od tistega, kar nas od teh posameznikov ločuje. »Ljudje s shizofrenijo so v resnici prijazni, čuteči, kreativni in zanimivi – njihova resnična podoba je daleč od predstav, po katerih bi se jih veljalo bati ali se jim izogibati,« dodaja prof. dr. Škodlar.

Ob tem pojasni, da pojem psihoza zajema različna psihotična stanja, ki jih lahko doživi vsakdo od nas, če se okoliščine tako spremenijo, da se pojavi nevarnost; ker imamo premalo informacij o tem, kaj se dogaja, smo preplavljeni s tesnobo. »Takrat se bo večina odzvala psihotično; utrnila se nam bo zgodba, ideja, kaj in zakaj se dogaja, ki pa bo lahko povsem skregana z resničnostjo ali z običajnim dojemanjem sveta.«

»Med temi psihotičnimi motnjami je najbolj paradigmatična, najbolj poznana in tudi najpogostejša – shizofrenija. Pri shizofreniji se psihotična stanja, kakršna so halucinacije in blodnje, lahko ponovijo večkrat v življenju. Tak primer je, denimo, drugačen pogled na novinarsko konferenco, ki bi si jo nekdo s shizofrenijo razlagal takole: 'Sem ste prišli zato, da boste proti nam skovali zaroto in nas preganjali še dolgo, zato ne bomo mirni ne ponoči ne podnevi.' Takšne blodnje ali halucinacije, ki jih doživljajo naši pacienti, pa pogosto sploh niso njihov največji problem,« dodaja dr. Borut Škodlar.

Pri shizofreniji je najbolj poznana distinkcija med negativnimi in pozitivnimi simptomi. Pri tem pa, kot izpostavlja psihiater in psihoterapevt, ne gre za vrednotenje v smislu, ali je nekaj dobro ali slabo, ampak je nečesa preveč (blodnje in halucinacije) in drugega premalo (volja, energija, iniciativnost, želja po druženju, občutek, da se lahko vključim, sodelujem, živim aktivno življenje): »Negativna simptomatika je za prognozo veliko pomembnejša in tudi bolj odločujoča, saj ima veliko večji vpliv na potek bolezni. Nekateri posamezniki imajo, na primer, ogromno pozitivne simptomatike, vendar se jim to umiri in potem lahko v življenju dobro funkcionirajo. Drugi, ki nimajo burne simptomatike, je pa pri njih izrazitejša negativna simptomatika, pa se bodo težko vključili, težko se bodo česarkoli lotili, umikali se bodo od socialnih stikov in zato ostali sami, njihovo delovanje pa bo zelo omejeno ...«.

Mag. Bogdan Dobnik: Že odrasli težko razumemo naravo te bolezni, kaj šele otroci ...

Predsednik društva Ozara mag. Bogdan Dobnik ob tem opozarja, kako težko se je nekomu, ki mu postavijo diagnozo shizofrenija, s tem sprijazniti; pogost odziv je zavračanje obiska pri zdravniku pa tudi zavračanje zdravljenja oziroma celostne terapije. Takšen odziv najpogosteje zaznajo pri mladih, ki se preprosto nočejo sprijazniti s tem, da imajo resne zdravstvene težave. »V društvu zagotavljamo pomoč in svetovanje, kajti edina prava pot za osebo s shizofrenijo je, da pravočasno poišče pomoč. In pri tem je zagotovo spodbuden podatek ta, da večina ljudi s shizofrenijo, ki sprejmejo strokovno pomoč, lahko zaživi povsem običajno življenje. Obisk ustreznega strokovnjaka je ob pojavu tovrstnih težav absolutno prava pot.«

In prav zato je tako zelo pomembno, da kot družba spremenimo odnos do teh ljudi, kajti »sami nam povedo, da jih pri prizadevanjih za povrnitev kakovostnega življenja pogosteje bistveno bolj kot bolezen onemogoča odnos drugih.«

Posamezniki, ki se s shizofrenijo srečajo prvič, simptomov ne prepoznajo. Predvidoma mine kar nekaj časa in prej, preden se odločijo za obisk ustreznega zdravnika, simptomi postanejo že tako hudi, da motijo funkcioniranje ne le obolelega, ampak tudi njegove okolice, njegovih bližnjih. Shizofrenija namreč – tako kot ostale duševne motnje – prizadene vso družino, tudi otroke. 

»Že odrasli težko razumemo naravo te bolezni, kaj šele otroci. In če se z njimi ne pogovarjamo o shizofreniji, o obdobjih, ki tako izrazito vplivajo na obolelega, se pri otrocih lahko razvije strah in posledično imajo lahko med drugim težave pri identifikaciji s svojimi starši,« opozarja Bogdan Dobnik. 

Pri tem je svojcem in prijateljem oseb z duševno boleznijo v veliko pomoč izobraževalni program Prospect, ki ga pri nas društvo Ozara že vrsto let izvaja v sodelovanju s Slovenskim združenjem za duševno zdravje Šent.

Pomoč in podporo potrebujejo tudi svojci

Predsednik Šenta Edo Belak po izkustveni plati poudarja, kako pomembno je, da družina osebe s shizofrenijo bolezen pozna, se zna ustrezno odzivati v vseh fazah njene pojavnosti in tako pomagati svojemu bližnjemu. 

In njihova družina ima tovrstno izkustvo. Že 40 let živijo skupaj s sinom, ki ima shizofrenijo; skupaj z njim so prešli različna obdobja te bolezni – od absolutnega odklanjanja zdravil do sprejemanja terapije in navsezadnje do vzdrževalnega odmerka, ki človeku s to psihotično motnjo omogoča ustrezno življenje. Zato je trdno prepričan, da morajo svojci takrat, ko pride do krizne situacije, imeti dovolj znanja in informacij, da se znajo ustrezno odzvati, »kajti svojci smo tisti, ki se prvi soočimo s shizofrenijo in vsemi njenimi obrazi – in moramo vedeti, kako se je treba odzvati in pomagati.« 

Kaj pomeni podatek, da je med osebami s shizofrenijo dvakrat več okuženih s toksoplazmo?

»Poznamo bolezen, katere glavni simptom so lažni čutni vtisi: shizofrenija. Prizadeti imajo, na primer, občutek, da jim po hrbtu lezejo mravlje, četudi daleč naokoli ni niti ene mravlje; ali pa slišijo neznane glasove, sledijo njihovim ukazom, nasploh so lahko tudi precej brezvoljni ... Bolezenska slika je še pretežno nejasna. Večina zdravil, ki vsaj kolikor toliko učinkujejo, je zasnovanih tako, da v možganih razgrajujejo določen živčni prenašalec, ki ga je preveč – dopamin.« 

Odlomek je iz knjige Čarobno črevesje; slovenski prevod izjemno zanimivega poljudno-znanstvenega dela doktorice mikrobiologije Giulie Enders je izšel pri Mladinski knjigi. V tej zanimivi, strokovno do potankosti izpiljeni in z duhovitimi metaforami ter pronicljivimi iskricami prepredeni knjigi avtorica izpostavlja, da je med ljudmi, ki imajo shizofrenijo, približno dvakrat več okuženih s toksoplazmo kot pri ljudeh, ki nimajo shizofrenije; toksoplazme pa imajo gene, ki v možganih vplivajo na nastajanje dopamina. 

In kaj so toksoplazme? Zajedavec Toxoplasma gondii, mikroskopsko majhen parazit, je doma v mačjem črevesju, kjer se tudi razmnožuje. Če se ta parazit prek mačjih iztrebkov prenese na odraslega človeka, to praviloma ne povzroči težav, možen pa je dokaj dramatični potek pri nosečnicah, kajti ti zajedavci lahko po krvi pridejo do plodu, povzročijo okvaro ploda ali celo spontani splav. Toksoplazme so med ključnimi razlogi, zaradi katerih se velja izogibati uživanju surovega mesa ter skrbno prati zelenjavo in sadje. In si, seveda, dosledno umivati roke. 

Če pri tem nismo tako zelo dosledni, pa lahko pride do »gostovanja« toksoplazme v mišicah in tudi v možganih, natančneje v amigdali, ki uravnava zaznavanje strahu. Znanstveno dokazano je, da okužba s toksoplazmo povzroči »izgubo« strahu – ta je bistveno pogostejša pri mačjih lastnikih. In torej tudi pri osebah s shizofrenijo, ki so bistveno pogosteje okužene s toksoplazmo ...

Portreti: Diana Zajec; simbolične fotografije: iStock

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.