Prof. dr. Bojana Beović v svojih prizadevanjih in komentarjih nikoli ni brezkompromisno kritična, zna pa biti ostra – tudi v kontekstu aktualnega reformnega dogajanja, v katerem se vsi vpleteni zavedajo (vsaj pravijo tako), kako nujen je dialog, predvsem v dobro bolnika. Vendar tovrstni dialog v zadnjem času dobiva epilog v tako nenavadnih rešitvah, da se zdi, da so nemalokrat preprosto same sebi namen. Kot da je pomembna rešitev, ne njena vsebina. In kaj pravzaprav tak pristop pomeni za bolnike, za javno zdravstvo pa tudi za klinični napredek in razvoj? 

Podrobneje o tem v nadaljevanju – v video intervjuju s prof. dr. Bojano Beović za Zdravstveniportal.si.

Da je naše javno zdravstvo v nadvse občutljivem položaju, potrjujejo predvsem dolge čakalne vrste na preiskave in posege, ki v prenekateri veji medicine že dolgo presegajo meje dopustnega in še dodatno ogrožajo že tako ali tako načeto zdravje bolnikov. Kaj kažejo podatki stanovske organizacije, ki jo vodite? V kolikšni meri na te razmere, v katerih so potrebe in zmogljivosti vse bolj vsaksebi, v resnici vpliva v zadnjem obdobju spremenjena zakonodaja, ki ji je – če za iztočnico vzameva, denimo, novelo zakona o zdravstveni dejavnosti – medicinska stroka nasprotovala in opozarjala na posledice, ki ne bodo slabe le za zdravnike in zdravstvene time, ampak predvsem za paciente? Kako je torej danes v klinični praksi, kje se posledice neusklajenih in ne vedno najbolje domišljenih zakonodajnih sprememb morda še najbolj boleče odražajo?

Sprememba zakonodaje pri nobenem členu ni šla v smeri zagotavljanja več storitev za bolnike. V resnici je šlo za regulacijo zdravstva, za regulacijo zdravniškega dela, zato bodo zdravniki predvsem manj delali pri drugih delodajalcih. To delo so najpogosteje opravljali v sklopu javnega zdravstvenega sistema – v ustanovah bodisi v državni ali v občinski lasti bodisi pri zasebnikih. Zdaj so se pojavile omejitve, poleg tega bo plačilo za to delo slabše, motivacija bo manjša, kajti v nekaterih primerih bo zaradi višje davčne stopnje to delo zdravniku prineslo zelo zelo malo ali nič, pri čemer gre konec koncev za zdravnikov prosti čas, ki ga, če dodatno dela, ne preživlja s svojo družino, za kar je potrebna ustrezna kompenzacija.

Storitev torej zagotovo ne bo več.

Kaj to konkretno pomeni za paciente, če se ozreva na nekatere specialnosti, kjer so bile težave prisotne že pred sprejetjem nove ureditve?

Kot slišimo, je v zadnjem času kar precej težav. Denimo v tistih zdravstvenih domovih, kjer so kadrovski manko pomagali zapolnjevati specialisti iz bolnišnic. Ponekod imajo težave pri zagotavljanju dežurne službe, ki so jo prav tako zagotavljali z angažmajem kolegov iz drugih institucij oziroma zavodov.

Nekaj posamičnih problemov – kajti dovoljenja za delo drugje še obstajajo – je tudi v specialnostih, ki smo jih posebej izpostavili, ko smo odločevalcem argumentirano pojasnjevali, zakaj se nam take spremembe res ne zdijo smiselne. Gre za manjše specialnosti, v katerih odhod slehernega specialista povzroči resne težave, in za specialnosti, ki se jih izvaja tako v javnem zdravstvu kot tudi vzporedno v zasebni sferi, ker gre za storitve, ki niso krite iz zdravstvenega zavarovanja.

Do sprememb prihaja, počasi. In obseg storitev v celoti se zmanjšuje.

Ste morda na katerem področju že zaznali, da je oskrba pacientov bistveno upočasnjena oziroma že skorajda onemogočena – če, denimo, izpostavim maksilofacialno kirurgijo ali dermatologijo?

Res je. Pri teh strokah gre za dva problema. Eno je trenutni problem, torej odhod kolegov že v času, ko je bil omenjeni zakon še v pripravi – iz osebne stiske. Drugo pa je vprašanje razvoja teh strok.

Pri nas je bila maksilofacialna kirurgija desetletja na res zelo visoki ravni. Tamkajšnji multidisciplinarni timi so zdravili bodisi zelo hude poškodbe bodisi prirojene motnje. Organizacija na tem področju medicine je bila v Sloveniji res izvrstna, stroka je sledila razvoju. 

Če pri nas zdravnikov na tem področju ne bo dovolj, časa za razvoj in možnosti za zdravljenje tovrstnih diagnoz preprosto ne bo. To pomeni dvojno izgubo – neposredno izgubo za pacienta in tudi izgubo pomembnega intelektualnega potenciala na tem področju. 

V tem kontekstu se mi pravzaprav nadvse povedna zdi vaša misel, da »poslušamo o reformi, pa ne vidimo drugega kot omejitve za zdravnike in manj zdravstva za ljudi«. Zato me zanima, kako v tem smislu ocenjujete dialog z odločevalci, z vlado, z resornim ministrstvom, tudi s poslanci, z državnim zborom – kajti dialog je, kar se tiče zdravstva kot javnega dobrega, ne le priporočljiv, ampak nujen. Ga pa, resnici na ljubo, pogrešamo, že dolgo ...

Ne morem reči, da dialoga ni bilo. 

Res je, da nobena od zdravniških organizacij ni bila povabljena k pripravi zakona – za razliko od, na primer, zakona o kakovosti in zakona o zdravniški službi. Za novelo zakona o zdravstveni dejavnosti smo izvedeli v trenutku, ko se je začela javna razprava. Kasneje smo imeli kar nekaj pogovorov in komunikacij – nekaj prek medijev, nekaj pa neposrednih, s poslanskimi skupinami, predstavniki zdravstvenega ministrstva in drugimi.

Našim argumentom pravzaprav nikoli niso nasprotovali, saj smo se držali dejstev in smo situacijo poskušali oceniti kar se da realno. Toda na koncu je obveljala neka splošna politična odločitev, ki pa je bila daleč stran od skupnih pogovorov v času javne razprave.

Dialog je torej bil, poslušanje prav tako, le slišanosti ni bilo.

Tako je, na koncu ni bilo niti slišanosti niti (vsaj) primerjanja argumentov, razlogov – nečesa, kar bi nas morda prepričalo, da je takšen korak mogoče vendarle smiseln.

Zanimivo je, da se reforma, za katero je jasno, da jo javno zdravstvo potrebuje, pa naj gre za kadrovsko, logistično ali organizacijsko plat, odvija, vendar (vsaj občasno) na precej specifičen način, onkraj strokovno podkrepljenih priporočil in pobud, mimo ključnih parametrov, ki bi z resničnim izboljšanjem pogojev za klinično delo lahko pripomogli k izboljšanju kakovosti, varnosti, celovitosti pa tudi ažurnosti oskrbe pacientov. Kaj bo po vaši oceni prineslo takšno hitenje pri spreminjanju podobe javnega zdravstva?

Kratkoročno ničesar. Nobenega izboljšanja. Dolgoročno pa take spremembe lahko pomenijo erozijo javnega zdravstva. 

Ljudje se bodo znašli v situacijah, ko bodo zdravstvo potrebovali, vendar bodo morali za določene storitve plačati. Že zdaj se je nekako kar uveljavilo, da je za določeno diagnostiko treba plačati iz lastnega žepa, kljub urejenemu zdravstvenemu zavarovanju.

Na drugi strani pa imamo nezadovoljne zaposlene – in to daje priložnost privatizaciji zdravstva, podobno, kot se je zgodilo v nekaterih bivših jugoslovanskih republikah. 

Tega pa se bojimo, kajti to bo nedvoumna izguba za paciente, za prebivalstvo, dolgoročno pa tudi za zdravstvene delavce. Trdno sem namreč prepričana, da zdravniki lahko res dobro delamo predvsem v javnem zdravstvu – če izvzamemo specialnosti, ki so že same po sebi bolj zasebne.

Če ostaneva še malce pri zakonodaji, bi rekla, da je bil eden izmed bolj izstopajočih zakonodajnih fenomenov predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki so ga kot nesprejemljivega ocenile praktično vse veje medicine, vendar je politika v zakonodajnem postopku, ki se bo končal jeseni, to praktično skorajda povsem prezrla. Proceduralno kolesje se je pravzaprav zataknilo šele, ko se je pokazalo, da za pripravo zakona tičita celo zloraba položaja in odsotnost integritete. Kako ocenjujete takšen fiasko pri poskusu »urejanja razmer« na tem področju – ki je v medicini dobro urejeno, medtem ko tovrstna dejavnost na prostem trgu ni regulirana –, kam ga umeščate v celotnem kontekstu zakonodajnih novitet?

Žalostno je, da naši argumenti niso bili ne poslušani ne upoštevani in da se je postopek ustavil zaradi neke konkretne zadeve, ki ne le, da ni v skladu z zakonodajo, ampak tudi z osnovnimi principi delovanja. Ne morem reči, za kaj je v resnici šlo, kajti podrobnosti ne poznam.

Do neke mere smo zadovoljni; postopek je ustavljen, zato še obstaja možnost razprave. Po eni strani si verjetno vsi želimo, da bi bilo področje psihoterapije (na prostem trgu, op. a.) regulirano, saj prihaja do zlorab, do zavajanja ljudi, da bodo dobili psihoterapevtsko obravnavo, vendar se to ne zgodi, saj ponudnik storitve ni nekdo, ki bi se s tem ukvarjal profesionalno. Po drugi strani pa ne želimo, da bi zdravnikom jemali to področje iz rok v segmentu, kjer se ta vključuje v dejavnost psihiatrov. Podobno velja za psihologe, vendar kot predsednica zdravniške zbornice bolj poznam zdravniški del.

Psihoterapija je psihiatrovo orodje; nekateri se s tem področjem ukvarjajo več, drugi manj. Vendar imamo, tako kot vse druge specialnosti, to regulirano, opredeljeno je, kdo se s čim ukvarja, zdravniki morajo pridobiti in obnavljati licenco ... Ta regulacija torej že poteka. Morda bi jo bilo treba dopolniti, vendar znotraj zdravniške stroke – in ne, da se izenači vse profile, tako specialista psihiatra kot nekoga, ki je manj izobražen. Tudi on je lahko dober psihoterapevt, vendar bolj za zdravljenje vedenjskih motenj ali medosebnih problemov.

Če pa psihoterapijo potrebuje bolnik s psihiatrično diagnozo, pa mora obravnava ostati na ravni klinične stroke. Zato res ne moremo razumeti, zakaj se je v zakonu treba dotikati tega področja, ki je regulirano – in ne ostati samo v tistem delu, kjer je uvedba regulacije nujna.

Lahko bi rekli, da je vroče poletne dni popestrila kaskada sistemsko pogojenih eskapad, med katerimi izstopa tudi poskus hrvaških klinik, ki so slovenske stomatologe želele novačiti za pošiljanje slovenskih pacientov na zdravljenje k zasebnikom čez mejo, saj pri nas v javnem zdravstvu na ortodonta ali endodonta čakajo tudi pet let ali celo dlje; če pa bi šli k zasebniku doma, zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) stroška ne bi povrnil. Poigravanje s stisko pacientov, ki jo povzročajo sistemsko porojene hibe v delovanju našega (zobo)zdravstva ter plačevanju storitev in programov, se preprosto ne more in ne sme odvijati na tak način. Problem je kompleksen, prave rešitve, ki bi jo lahko prinesla le celovita sprememba obstoječe ureditve, pa ni. Kakšna je vaša ocena? Kako preseči te, marsikje res nedopustno dolge čakalne dobe, kako poskrbeti za izboljšanje, tudi ali predvsem z vidika pacientov?

Ne bom rekla, da je zobozdravnikov v Sloveniji dovolj, toda če njihovo število primerjamo z evropskim povprečjem, so zobozdravniki kadrovsko močnejši od zdravnikov, kar pomeni, da bi tudi v javnem zdravstvenem sistemu lahko opravili več storitev, kar bi bistveno skrajšalo čakalne dobe.

Zobozdravniki že leta opozarjajo, da je z različnih vidikov nesmiselno, da se nekomu, ki je odšel na zdravljenje v tujino, povrne stroške – če pa bi isti pacient v Sloveniji v sosednji ulici našel odličnega zobozdravnika, ortodonta ali endodonta, ki kot zasebnik ni vključen v javno-zdravstveni sistem, se mu stroški ne povrnejo. Konec koncev je to nenavadno že s stališča države in pobiranja davkov, saj gre v tem primeru za delo, ki je opravljeno in obdavčeno v Sloveniji. Na ta način bi denar ostal doma – in ne, da ga s povračilom namenimo drugi državi.

ZZZS je pred časom omenil razlog za takšno prakso: da bi bilo v takem primeru storitev preveč. Ljudem je treba jasno povedati, koliko storitev lahko omogoča naše javno zdravstveno zavarovanje. To ni stvar zdravnikov, ampak poslovanja ZZZS. Če zavarovanje ne more pokriti vsega, se pokrije določen del – in ljudi je treba s tem seznaniti.

Res pa je, da so prav slovenski zobozdravniki razvili sistem, kako oceniti ortodontske motnje pri otrocih in kako glede na to indicirati bolj ali manj nujno obravnavo. ZZZS bi se lahko oprl na to klasifikacijo in se potem odločil za povračilo stroškov za nujnejše posege v Sloveniji – torej za pogodbo z nekom, ki je sicer zasebnik.

V resnici gre za razumevanje, kaj pravzaprav javno zdravstvo je. V Sloveniji se še vedno oklepamo zelo posebne definicije, po kateri je javno zdravstvo tisto, ki se izvaja v zavodih, ki so lastniško javni – bodisi državni bodisi občinski. V resnici pa je povsod drugod po svetu javno zdravstvo tisto, do katerega smo ljudje upravičeni zaradi javno zbranih finančnih sredstev. Kdo je izvajalec, je manj pomembno oziroma nepomembno. Storitev mora biti izvedena kakovostno, biti mora dostopna glede na to, kolikor je po strokovnih kriterijih nujna – kdo jo izvede, pa je popolnoma drugotnega pomena.

Toda v vseh razpravah, ki se vrstijo, še vedno poslušamo: plačevali bomo več storitev, ampak samo javnim zdravstvenim zavodom, torej po lastniški strukturi.

V zvezi z novelo zakona o zdravstveni dejavnosti je bilo zelo pogosto omenjeno, da je treba ločiti javni in zasebni zdravstveni sistem. Toda mislim, da je dolgoročna rešitev zdravstvenih sistemov, ne le slovenskega, v združevanju vseh izvajalcev v javni zdravstveni sistem, ki pač nudi storitve prebivalcem.

Katere so te storitve in do kakšne mere jih je Slovenija kot družba sposobna kriti, pa je širša družbena odločitev in odločitev zavoda za zdravstveno zavarovanje. Po eni strani se doma ne plačuje ortodontskih storitev pri otrocih, ki so res ogroženi, po drugi strani pa se iz nekih tradicionalnih razlogov še vedno plačujejo nekatere stvari, ki res niso tako zelo nujne za zdravstveno obravnavo. In tu je treba, seveda z upoštevanjem strokovnih kriterijev s strani plačnika, povedati: to smo kot družba sposobni kriti, drugega pač ne bomo. Ne pa, da je tako samo zato, ker ne gre za javnega izvajalca. 

To je v bistvu tudi neke vrste korupcijsko tveganje – da se iz javno zbranega denarja financira samo določene izvajalce, v tem primeru javne.

Pravzaprav bi kazalo v receptu, kako urediti, spremeniti, optimizirati, modernizirati zdravstveni sistem, pacienta umestiti v središče. Kajti v zdravstvu je veliko govorjenja o tem, češ da se vse vrti okrog pacienta, toda interesi pacientov, včasih pa tudi njihovo zdravje ali celo življenje, so včasih ogroženi – prav zaradi sistemskih ovir, ki ne omogočajo razvoja.

Ja, pri nas, če pogledamo samo novelo zakona o zdravstveni dejavnosti, se vse vrti okrog javnih zdravstvenih izvajalcev; njih je treba okrepiti, ne glede na to, česa bo potem deležen pacient. Osnova je domneva: če bodo javni zavodi okrepljeni, bodo ljudje imeli zagotovljenih dovolj kakovostnih storitev.

Številni modeli po Evropi, v državah, s katerimi se lahko primerjamo, govorijo nasprotno. Če razmišljamo o tem, kako do pacienta pripeljati največ zdravstvenih obravnav – tistih, ki jih potrebuje –, je v resnici treba izbrati izvajalca, ki je kakovosten in učinkovit, tudi finančno. V ta sistem kakovosti, ki si ga obetamo od novega zakona – upamo, da bo zaživel v praksi –, pa morajo biti vključeni vsi, ki delajo v zdravstvu. Pod enakimi pogoji. Na ta način bomo aktivirali vse, ki lahko prispevajo k zdravju ljudi.

Kakšen pa je v obstoječi situaciji vaš pogled na zdaj že 19 mesecev trajajočo stavko zdravnikov in zobozdravnikov, ki jo vodi sindikat Fides?

Gre za res dolgotrajen proces, ki je bil sicer v medijih zelo diskreditiran. Povedati pa je treba, da so se v tem času, tudi pod pritiskom stavke, stvari vendarle začele izboljševati. 

Pred nekaj leti smo bili slovenski zdravniki s plačami prav na dnu evropske lestvice; zdravniška plača se vedno primerja s povprečno plačo v državi – in ta primerjava je bila za nas daleč slabša kot za večino evropskih držav. V zadnjem času pa smo se vsaj nekoliko približali evropskemu povprečju in mislim, da je k temu pripomogel tudi stalni pritisk zaradi stavke.

Res pa je, da sta se vmes zgodili dve stvari. Ena je bila pravzaprav prisotna že prej: stavka zdravnikov je bila pri nas po zakonodajni plati zelo omejena, za razliko od nekaterih držav, kjer zdravnikov v času stavke dobesedno ni na delovnem mestu. Med stavko pa je bila sprejeta še ena, izjemno stroga zakonodajna ureditev, ki v resnici zdravnikom stavko prepoveduje.

Ta zakonska sprememba je sicer v presoji na ustavnem sodišču, vendar odgovora še ni. Smo torej v situaciji, da je edini način, če z javnim zdravstvenim sistemom kot zaposleni nismo zadovoljni, da ga zapustimo – torej s selitvijo v drugo državo ali pa z delom v zasebništvu. Skratka, pritisk na zdravnike je z drugimi strokami neprimerljiv.

Tudi na področju javnega zdravja izzivov preprosto ne zmanjka, zato bi vas kot strokovnjakinjo za obravnavo in zdravljenje nalezljivih bolezni vprašala, kakšen je danes po izkustvu infektologov na Slovenskem na splošno odnos do zaščite s cepljenjem – glede na to, da vemo, da je edino z dovolj visoko precepljenostjo mogoče preprečevati širjenje in zbolevnost za mnogimi nalezljivimi obolenji, ki so bila pred uvedbo cepljenja za najranljivejše, predvsem za nebogljene malčke, pogosto usodna? Temu že dolgo ni več tako – pa bo tako tudi ostalo?

Z odgovorom bi začela nekoliko drugače. O zdravstvu se vedno govori kot o storitvah, bodisi diagnostičnih storitvah bodisi kirurških posegih. Toda velik del zdravstva je intelektualna storitev, sinteza vseh preiskav in posegov v končno zdravljenje konkretnega pacienta. To je v Sloveniji izrazito slabo cenjeno – poleg tega pa so slabo cenjene tudi javno-zdravstvene dejavnosti.

Če bomo želeli preživeti ta čas slabšanja zdravstvenih razmer prebivalstva – zaradi staranja, zaradi kroničnih bolezni in na drugi strani ogromne tehnološke ponudbe –, se bomo morali bistveno več ukvarjati s preventivnim delom medicine in v ta del medicine pritegniti tudi vrhunske študente in strokovnjake. Razmišljati moramo o tem, kako bomo v ta segment privabili dovolj dobro izobraženih in motiviranih ljudi.

To je, seveda, neposredno povezano z odgovorom na vaše vprašanje. Kajti tudi s področjem cepljenja, s promocijo cepljenja in različnimi raziskavami, ki bi pokazale, kje so problemi in kaj bi morali v družni spremeniti, bi se morali bistveno več ukvarjati. Nedvomno pa je treba graditi na odnosu in zaupanju ljudi v zdravstvo in stroko na splošno. 

Priča smo diskreditacijam številnih strokovnjakov, ne samo na področju zdravstva. To je neko obdobje, pa ne le v Sloveniji, ko nekdo, ki prebere dva stavka na spletu, misli, da je lahko v razpravi enakovreden nekomu, za katerim so desetletja študija in delovnih izkušenj na določenem področju.

Kar se tiče cepljenja, imamo v Sloveniji velik problem. Mislim, da nam je cepljenje proti okužbam s COVID-19 jasno pokazalo, kakšna je sprejemljivost cepljenja pri cepivih, ki niso obvezna. Preden se je cepljenje proti SARS-CoV-2 začelo, sva se z dr. Marto Vitek pogovarjali o tem, koliko ljudi bo po najinih pričakovanjih precepljenih – in prišli sva točno do številke, ki se je potem udejanjila v praksi. 

To pa, seveda, pomeni, da bi bilo – če bi cepljenje proti, na primer, ošpicam postalo prostovoljno – proti ošpicam cepljenih samo 60 odstotkov otrok. To pomeni, da bi se ošpice vrnile, z vsemi zapleti, ki so bili včasih usodni za številne otroke, za mnoge družine. Če se spomnimo preteklosti: naše prababice so rodile veliko otrok, a pogosto jih je preživelo le nekaj.

Cepljenje je eden izmed tistih ukrepov, ki samemu sebi zmanjšuje samopodobo. Mladi bolezni, proti katerim smo danes dobro zaščiteni – na primer ošpic –, ne poznajo in se jih ne bojijo, zato jih je zelo težko prepričati na podlagi starih zapisov in dejstev.

Verjetno pretežni del posameznikov, ki se tako odločijo, predvideva, da jih bo zaščitilo že to, če se bodo cepili drugi oziroma če se bodo drugi starši odločili za cepljenje svojih otrok.

Ja, tu govorimo o tako imenovani tragediji skupnega. Gre za to, da je posamezni otrok, ki ni cepljen, v resnici zaščiten, ker so cepljeni drugi – in tudi ne utrpi neželenih učinkov, ki se lahko pojavijo po cepljenju. 

Ko pa je takih otrok vedno več in več in več, pa zaščita, pridobljena s kolektivno imunostjo, izzveni. Nekaj podobnega je, če pretiravate z lovljenjem rib – tako dolgo, dokler jih na koncu ne zmanjka za vse.

Kako pa po vaši oceni utegne na nadaljnji razvoj medicine in obvladovanje nalezljivih bolezni vplivati odločitev ZDA, ki so ukinile oziroma omejile financiranje raziskav in razvoja cepiv mRNA, češ da ta prinašajo več tveganj kot koristi?

To spremljamo z veliko skrbjo. 

Gre za svetovni trend diskreditacije znanosti; v tiste odločevalske strukture, ki so bile včasih samo strokovne, se vključuje ljudi po zgolj politični liniji. To se trenutno dogaja tudi v ZDA.

Zmanjšanje financiranja razvoja bo prav gotovo prineslo stagnacijo. Žal gre za področje, od katerega smo veliko pričakovali. Cepiva mRNA so se začela razvijati za onkološko terapijo in bi se lahko zelo uveljavila pravzaprav na vseh področjih, marsikaj bi lahko preprečevali s cepljenjem ...

Ne vem, do kam bo politika posegla v znanost.

Na epidemijo, ki je dodobra zaznamovala naša življenja, smo skorajda že pozabili, čeprav je še ni konec – in nekateri strokovnjaki po svetu še vedno priporočajo uporabo zaščitnih mask. V slovenskih zdravstvenih ustanovah – razen na določenih oddelkih, v določenih enotah – te prakse ni. Zakaj je tako in kakšen je vaš pogled na zaščito pred okužbo oziroma večkratnimi okužbami s COVID-19? In kako je z dolgotrajnimi posledicami, ki jih za seboj na organizmu obolelega, na možganih in praktično vseh drugih organih oziroma organskih sistemih, puščajo vsakokratne okužbe s SARS-CoV-2? 

Glede pandemije smo pravzaprav tam, kjer smo predvidevali, da bomo: bolezen je z nami ostala. Ne moremo več govoriti o širjenju hude bolezni COVID-19, ampak ljudje še vedno zbolevamo in lastna imunost, pridobljena bodisi s cepljenjem bodisi s številnimi infekti, nas ščiti pred hudim potekom. 

Skratka, pandemija se je sploščila v običajno virozo.

To, da se v zdravstvenih ustanovah ne nosi mask, ne drži povsem. Na infekcijski kliniki jih kar pogosto nosimo – ko smo v neposrednem stiku z bolniki na oddelku. Mislim, da se je sprejemljivost mask na splošno vendarle do določene mere povečala. Če ima nekdo okužbo dihal, občasno uporabi masko, da zaščiti druge. Skratka, izkustveno smo ugotovili – čeprav je bilo prej precej prerekanja –, da so maske vendarle koristne. 

Nekoliko pa smo pozabili na razkuževanje: včasih je imela vsaka trgovina stekleničko z razkužilom in te dobre navade bi bilo dobro ohraniti; stekleničke v trgovinah sicer še vedno so, vendar so danes praviloma prazne. 

Kar pa se tiče ponovnih okužb s COVID-19, opažamo, da se je pri tistih, ki so imeli tako imenovani postcovidni sindrom po, na primer, prvi okužbi, nakar je po nekaj mesecih izzvenel, stanje po novi okužbi ponovno poslabšalo. Ponovno zbolevanje je neprijetno predvsem za tiste, ki reagirajo z razvojem postcovidnega sindroma.

Kako je torej z dolgim covidom – koliko je pri nas tovrstnih bolnikov in kako kompleksne so njihove težave?

Po raziskavi OECD naj bi bilo v Sloveniji približno devet odstotkov obravnav v družinski medicini zaradi postcovidnih težav. So pa te številke nezanesljive, kajti posamezniki z blagimi težavami niti ne obiščejo zdravnika ali ga obiščejo kasneje, zaradi drugih težav, za katerimi pa se skriva dolgi covid oziroma postcovidni sindrom. Skratka, bolezen ni zelo dobro definirana in ne moremo je diagnosticirati z enim samim testom. Gre pač za situacijo po COVIDU-19, ki kaže multiplo sliko.

Po teh številkah bi lahko ocenili, da je v Sloveniji več 10.000 ljudi, ki trpijo zaradi teh težav. V naših ambulantah je vsaj 100 bolnikov, ki jih vodimo zaradi hudih težav, ki ovirajo njihovo vsakdanje življenje; za določen čas dobesedno obležijo, težko opravljajo minimalna gospodinjska dela, so v dolgotrajnem bolniškem staležu, kar lahko povzroči tudi socialne probleme. 

Težave, ki jih povzroča postcovidni sindrom, so zelo hude. Pri nas manjka celostni pristop, ki bi bolnika podpiral v času poteka bolezni. Gre za somatsko in psihosomatsko stanje, ki potrebuje različne vrste podpornih terapij, od fizioterapije, različnih vaj, skupinskih terapij in podobno. To je bilo pri nas v zgodnjem obdobju kar prisotno, zdaj pa v veliko manjši meri. Tako so ti ljudje, razen občasnega obiska pri specialistu, prepuščeni samim sebi. 

Naša družba ni tako bogata, da bi lahko imela klinike za to področje, zagotovo pa bi bilo smiselno narediti več – zlasti zato, ker, kot vidim tudi iz lastnih kliničnih izkušenj, postcovidni sindrom najbolje prenašajo ljudje, ki imajo doma in na delovnem mestu podporo in ki lahko ohranijo vsaj nekajurni delovnik. Za to pa potrebujejo sistematično podporo. Ohranjanje bolnikovih aktivnosti je dobrodošlo tudi za družbo, saj, konec koncev, povrne tudi stroške podpornega zdravljenja.

Kateri so po vaši oceni bistveni izzivi, ki jih bo v sklopu javnega zdravstva treba res pospešeno urediti, če želi slovenska medicina še naprej slediti najsodobnejšim pristopom, metodam in načinom zdravljenja oziroma jih čim ažurneje še naprej, tudi v prihodnje umeščati v klinično prakso? 

Odgovor na to vprašanje ne more biti kratek, kajti zelo zelo veliko stvari je, ki bi jih bilo treba urediti. 

Na zdravniški zbornici imamo občasno usmerjene razprave na to temo. Že pred nekaj leti smo za odločevalce pripravili nekaj usmeritev, ki še vedno veljajo. Predvsem se nam zdi zelo pomembno, da se uredi oziroma izboljša upravljanje zdravstvenih zavodov, da se opolnomoči ljudi, ki vodijo te zavode – na vseh ravneh. Boljša organizacija, ki bi na eni strani vključevala načela vodenja v gospodarstvu in na drugi strani principe organizacije dela kot take, bi bila prva stvar, ki bi jo bilo treba spremeniti, jo reformirati. Takoj zatem pa, seveda, financiranje zdravstva.

V Sloveniji je delež financiranja zdravstva pod evropskim povprečjem, pa tudi v absolutnih številkah smo še vedno pod evropskim povprečjem, kar pomeni, da je naše zdravstvo sorazmerno skromno in ima v resnici zelo dobre izide – glede na to, s kakšnimi sredstvi razpolagamo.

Verjetno se bomo kot družba morali odločiti – če bomo želeli ljudem omogočiti vso to tehnološko ponudbo –, da se bo v zdravstvo vlagalo več. Toda to je širša družbena odločitev.

Omenila sem že vlaganje v preventivo – da bodo ljudje čim dlje živeli brez kroničnih bolezni in brez potreb po posegih. Če živimo deset let dlje, to ne sme pomeniti, da deset let več jemljemo terapijo za tri različne kronične bolezni, ampak bi morali podaljšati zdravi del življenja – v to je treba vlagati.

In kar se tiče kadra: veliko se govori o umetni inteligenci, o robotih. Na vsak način lahko nekaj tudi zdravniškega dela opravijo te naprave ali pa nam pomagajo, toda na koncu bomo še vedno potrebovali zelo zelo dobro izobraženega zdravnika, ki bo znal iz tega, kar mu pomaga robot in kar mu pomaga umetna inteligenca, poiskati odgovor na zdravstveno vprašanje za konkretnega bolnika – s človeško empatijo in z odgovornostjo.

Video intervju in portreti: Diana Zajec

Vaš komentar?

Komentirate lahko na naši facebook strani.