Zavajajoče oglaševanje

Vse pogostejše zlorabljanje identitet poznanih zdravnikov za goljufivo oglaševanje »čudežnih zdravil«, ki obolelim ne pomagajo, ampak jim lahko resno škodijo

Zlorabljanje identitet zdravnikov in tudi zdravstvenih ustanov ni novost. Na omenjeni problem smo na zdravstvenem portalu pogosto opozarjali, vendar imajo uradne institucije očitno zvezane roke oziroma ostajajo nemočne, saj sta nadzor nad oglaševanjem »čudežnih zdravil«, ki naj bi po rokohitrski poti pozdravile neozdravljive bolezni in nepopravljiva stanja, in ukrepanje proti takšnim oglaševalcem praktično neizvedljiva. Oglaševalci ostajajo nepoznani, kajti delujejo s strežnikov v drugih državah, ki jih, če zlagani in škodljivi oglasi pri nas vzbudijo preveč neželjene pozornosti, hitro prestavijo drugam. Vedno znova pa znajo poiskati oglaševalski prostor, kjer tovrstne oglase »prilepijo« k resnim, verodostojnim vsebinam – ali pa zakupijo prostor v družbenih medijih, kjer nas po novem uveljavljeni zdravniki v kratkih video posnetkih nagovarjajo, resda s pomočjo umetne inteligence s precej popačenim glasom, k nakupu pripravkov, ki niso le neučinkoviti, ampak so (ker so učinkovine v njih nepoznane) lahko tudi zelo škodljivi in bolezensko stanje le še poslabšajo.

Demenca

Demenca: z novimi zdravili, namenjenimi obolelim v zgodnji fazi bolezni, bo mogoče še dodatno upočasniti napredovanje tega za zdaj še neozdravljivega nevrodegenerativnega obolenja

Ne v katerem od odročnih, ruralnih področij, ampak sredi urbanega okolja, pravzaprav v prestolnici, se je kljub danes res že dokaj dobro razširjenemu védenju o demenci in razsežnostih te težke, kronične, napredujoče nevrodegenerativne bolezni, ki v napredovali fazi bližnje prizadene bolj kot obolelega, zgodilo, da moški, ki še ni bil star niti 60 let in je zbolel za demenco, do zdravnika ni prišel dovolj zgodaj, da bi bilo še mogoče upočasniti napredovanje bolezni. Niti sam niti njegovi bližnji niso doumeli, kako resne so spremembe, ki so jih vedno intenzivneje in vse pogosteje zaznavali, a zanje niso poznali pravega razloga. Oboleli je tako do zdravnika in s tem tudi do diagnoze prišel šele po petih letih spoprijemanja s to neozdravljivo boleznijo, ki človeku počasi, a vztrajno ugaša spomin; takrat je bila demenca v že močno napredovali fazi, možnosti za upočasnitev upada kognitivnih in spominskih funkcij, ki so že zaznamovale življenje obolelega, pa bistveno slabše.

Varnost in kakovost

»Če živimo deset let dlje, to ne sme pomeniti, da deset let več jemljemo terapijo za tri različne kronične bolezni, ampak bi morali podaljšati zdravi del življenja – v to je treba vlagati«

Samohvala odločevalcev, kaj vse da je bilo v zadnjem obdobju doseženo v smislu izboljšanja javnega zdravstva, se zdi dokaj krhka. Spreminjevalci sistemskih okvirov so sicer resda zaverovani v doseženo, toda zdravniki pa tudi ostale profesije, ki (so)delujejo v postopkih zdravljenja, danes v klinični praksi nimajo nič manj težav kot pred nekaj leti – v resnici se nabor sistemsko povzročanih kratkih stikov povečuje, čakalne vrste se še vedno podaljšujejo, prenekateri bolnik pa pride na vrsto šele, ko je njegova bolezen že napredovala. In ti bolniki se ne oglašajo v javnosti. Ne hvalijo odločevalskih dosežkov, ne prerekajo se po družbenih omrežjih in ne obnašajo se, kot da bi po zaslugi virtualnega sprehajanja po spletu imeli v mezincu vso znanost tega sveta; srečni so, če jim po zaslugi predanega tima in optimalnega zdravljenja uspe ohraniti tisto, kar je bilo vedno najbolj neprecenljivo: zdravje. O tem, kakšne so danes možnosti za udejanjanje zdravniškega poslanstva v skrbi za dobro pacienta in kateri so glavni izzivi pa tudi dosežki na poti k nujni posodobitvi sistemskih okvirov, sem se poglobljeno pogovorila z infektologinjo prof. dr. Bojano Beović, predsednico Zdravniške zbornice Slovenije.

Etika

»Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bo prinašal tudi tragične zgodbe – in zaradi tega zakona bodo nedvomno in nepreprečljivo umirali ljudje, ki bi sicer radi še živeli«

V več kot treh desetletjih, odkar pišem o najrazličnejših boleznih, njihovem zdravljenju in osebnih (pre)izkušnjah posameznikov, pri katerih določena bolezen počasi, a vztrajno ugaša njihove zmogljivosti, jim krade duha ter vse bolj omejuje njihovo življenje, med sogovorniki ni bilo nikogar, ki bi nad življenjem obupal, nikogar, ki bi svoje življenje, čeprav marsikdaj spremenjeno skorajda do neprepoznavnosti, želel predčasno končati. Fokus življenja se v takih primerih sicer močno spremeni, pomembne postanejo povsem drugačne vrednote kot pred boleznijo, saj človeku življenje sčasoma lajšajo, zaljšajo in bogatijo že majhne, včasih navidezno povsem nepomembne stvari. Vendar to nikakor ni dovolj. Poskrbeti je treba za sistemsko pomoč in podporo, ki lajšata življenje obolelemu pa tudi njegovim bližnjim – kajti v ne dovolj urejenih razmerah in z zgolj parcialnim ukrepanjem pot do verodostojnih, varnih in celovitih rešitev (p)ostaja zelo negotova, nemalokrat prežeta s številnimi tveganji in nevarnostmi.

Varnost in kakovost

Apel več kot 4000 zdravnic in zdravnikov: »Kdo bo sprejel odgovornost, ko bo obravnav vse manj – in vedno več nepotrebnih, lahko tudi tragičnih posledic za paciente?«

»Zdravstvo je preveč pomembno področje, da bi ga obravnavali skozi prizmo ideoloških in populističnih interesov. To ni vprašanje zmage ali poraza, temveč vprašanje dostojanstva, zdravja in prihodnosti nas vseh,« več kot 4000 zdravnic in zdravnikov sporoča poslancem državnega zbora pred odločanjem o predlaganih spremembah zakona o zdravstveni dejavnosti. Če bodo poslanci predlagane novosti tudi v resnici sprejeli, bodo po trdnem prepričanju slovenskega zdravništva uvedli »številne omejitve, ki ne temeljijo na tehtnih strokovnih analizah in ocenah, temveč na ideoloških usmeritvah, ki v praksi ne bodo izboljšale dostopnosti do zdravstvenih storitev in ne okrepile produktivnosti znotraj javne zdravstvene mreže.«

Zdravila

Bo odpornost bakterij na antibiotike in protimikrobna zdravila v prihodnjih desetletjih postala eden glavnih vzrokov za umiranje?

Protimikrobna zdravila in antibiotiki so pri prenekateri okužbi edina metoda zdravljenja, ki jo ima na voljo sodobna medicina. Vendar ta možnost, ki je nekoč usodne bolezni spremenila v obvladljive in brez večjih zapletov ozdravljive, danes opazno usiha, na račun pretirane in nemalokrat povsem neustrezne uporabe antibiotikov – ne le pri ljudeh, ampak tudi v živinoreji, poljedelstvu ali ribištvu. Neskrbno, nestrokovno in predvsem zelo kratkovidno predpisovanje antibiotikov v preventivne ali terapevtske namene in celo za pospeševanje rasti je spodbudilo pojavljanje večkratno odpornih mikroorganizmov; ti so močno zmanjšali nabor tovrstnih zdravil in danes ima težave s tem ves svet, ne le Slovenija. V posameznih primerih namreč neučinkovitost antibiotika pri bolezni, ki se zdi vse prej kot skrb vzbujajoča – če, na primer, pride do kolonizacije s stafilokoki pri imunsko oslabelem posamezniku, ki je potreboval poseg zaradi zlomljene roke –, lahko za obolelega postane usodna.

Organizacija

Urgenca za urgentno medicino

Na zadnji razpis za specializacijo iz urgentne medicine sta se na 20 razpisanih mest prijavila zgolj dva kandidata. Tako majhno zanimanje mladih zdravnikov za to področje medicine vzbuja upravičeno skrb, zlasti zato, ker je zaradi vedno večjega pomanjkanja kadra delo na urgentnih oddelkih po organizacijski in logistični plati vedno bolj ogroženo. To se posledično slejkoprej odrazi tudi v kakovosti in varnosti obravnave ter oskrbe – priliv na urgenco pa se povečuje, nenazadnje tudi na račun slabšajoče se dostopnosti do zdravstvenih storitev in daljšajočih se čakalnih dob za (sprva) nenujna stanja.

Varnost in kakovost

»Nasilni dogodki v zdravstvu uničujejo zmožnost pomagati,« opozarja Robert Kovačević po pacientovem izbruhu nasilja v stomatološki ordinaciji in grožnji zobozdravnici, da jo bo poiskal na domu in z njo fizično obračunal

Pacient, ki je potreboval stomatološko zdravljenje, je prišel k svoji zobozdravnici na dogovorjeni termin. Do predlagane terapije je bil odklonilen, imel je lastno zamisel, kako naj bi se zdravljenje odvijalo. V pogovoru sta se z zobozdravnico vendarle zedinila, da bo zdravljenje potekalo na način, ki ga je predlagala kot specialistka dentalne medicine. Toda ko je pacient prejel anestetik, je začel pljuvati in odrivati zobozdravnico, jo žaliti, postajal je vse bolj agresiven, grozil ji je, da ji bo razbil zobe. Zobozdravnica je pacientov nasilni izbruh poskušala umiriti s postopki tako imenovane deeskalacije, ki jih tako (zobo)zdravniki kot medicinske sestre uporabljajo v tovrstnih primerih, vendar neuspešno. Zato je pred nasilnim pacientom pobegnila v čakalnico, kjer so ji na pomoč priskočili drugi pacienti. Nasilni pacient ji je, preden je odšel, še zagrozil, da jo bo poiskal na domu in z njo fizično obračunal.

Travmatologija

Posledice nepravilne uporabe električnih skirojev: »Najbolj žalostne so zgodbe, ko bolnikov – in to so mlade osebe! – ne premeščamo v domače okolje, ampak v različne negovalno-socialne ustanove«

Zaradi nepravilne uporabe električnega skiroja in neupoštevanja pravil glede varne vožnje s tem prevoznim sredstvom se zgodi veliko preveč nesreč. Posledice nekaterih so nepopravljive, življenje mladega človeka, ki se šele dobro začenja, pa ostane za vedno zaznamovano. Tako je zlasti v primerih, ko si uporabnik e-skiroja ne nadene čelade, nakar pri nesreči utrpi hude poškodbe glave z znotrajmožgansko krvavitvijo. Pri nas jih zabeležijo nekaj na leto – resda ne več, kot je prstov na eni roki, toda kljub vsemu trudu specialistov urgentne medicine, travmatologov, kirurgov, specialistov fizikalne in rehabilitacijske medicine in drugih strokovnjakov izid ostaja enak: življenje mladega človeka je uničeno, z obupom in neizmerno žalostjo prežeta postanejo tudi življenja njegovih bližnjih. Z uporabo zaščitne čelade, upoštevanjem hitrosti in drugih navodil glede pravilne uporabe e-skirojev pa bi bilo tako tragedijo mogoče preprečiti.

Varnost in kakovost

»Pacient me lahko oklofuta, zbrca, ozmerja, preklinja ali opljuva – in je nedotakljiv. Proti njemu lahko sprožim le osebno tožbo, razen v primeru, če mi vzame življenje ali mi povzroči hujšo fizično poškodb«

Nasilje nad zaposlenimi v zdravstvu je v slovenski družbi precejšnja tabu tema – kljub temu, da je v zadnjem obdobju prišlo do opaznega porasta tovrstnih ekscesov, verbalnih pa tudi fizičnih. Zakonodaja pa je taka, da žrtve ne ščiti; nasprotno, če ta želi dobiti zadoščenje, se mora v sodnih postopkih še dodatno osebno izpostaviti. Zato se, denimo, patronažne sestre, ki se na teren oziroma na hišne obiske odpravijo same, kljub izjemni ranljivosti, zaradi katere so izpostavljene številnim nasilnim dogodkom, med drugim tudi spolnemu nasilju, pogosto odločijo, da nasilja ne prijavijo. S pobudo za čimprejšnjo spremembo kazenske zakonodaje pa naj bi se takšno stanje vendarle odpravilo in s tem izbruhe nasilja proti zdravnikom, medicinskim sestram in vsem drugim profilom, ki delajo v zdravstveni sferi, postavilo v bistveno strožje kazenske okvire.